Janez Jalen (Rodine)

Miran Hladnik: Janez Jalen (Rodine). Postaja na SPP: rojstna hiša na Rodinah pri Žirovnici, ki je tudi točka na Poti kulturne dediščine.

Ker je Janez Jalen preveč všeč manj zahtevnemu bralcu, se mu je kljub temu, da je prejel več literarnih nagrad, izmuznilo mesto med strogo omejenim številom slovenskih klasikov. Pisateljsko ime si je ustvaril z ljudskimi igrami (Dom, Lesena peč), dober pa je bil, podobno kot rojak Finžgar, predvsem v dveh žanrih, v kmečki povesti in zgodovinskem romanu. Znotraj domačijskega tipa kmečke povesti je gojil s folklornimi motivi bogato idilično in planinsko povest s tematiko planšarstva in divjega lova (Ovčar Marko, 1929, Cvetkova Cilka, 1938, Trop brez zvoncev, 1939/40) in bil do druge svetovne vojne po količini med prvimi štirimi tvorci žanra, po popularnosti pa celo prvi. Povesti je jezikovno tako močno lokaliziral, da jih spremljajo slovarčki narečnih izrazov. S trilogijo Bobri (1942 in 1943), ki govori o mostiščarjih na Ljubljanskem barju, se je prvi med zgodovinskimi romanopisci lotil literarne obdelave prazgodovine. Nerodno je bilo, da je svoj zadnji ustvarjalni vrh doživljal prav v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno, s čimer se je zameril povojni oblasti, ki je 1945 z odlokom prepovedala njegova dela. Zamera vendarle ni trajala dolgo, saj so ga začeli v velikih nakladah ponatiskovati že leta 1956 in mu priznali zelo spodobno pokojnino.

Ob vsem spoštovanju do njegove pripovedne umetnosti je treba napisati, da je bil avtor včasih človeško precej naporen: zajedljivo jezikav, bahav, jeznorit, vzkipljiv, prepirljiv, samovoljen, pretirano samozavesten, uporniški do vseh nadrejenih (s svojim župnikom se je skregal že v prvi službi, ker se ni udeležil zaukazanih volitev v času diktature, je izgubil učiteljsko mesto) ter prav nič prilagodljiv. Ko ni šlo po njegovem, je odpovedal službo, z založbami se je bodel za honorarje (od Mohorjeve je npr. za eno besedilo hotel plačilo kar dvakrat), se trmasto pogajal z uredniki in s prevajalci, po domače je ravnal s cerkvenim denarjem, zašel v dolgove, zaradi veseljačenja v gostilni se je zgodilo, da je izostal v službi ...

Po nepotrebnem si je nakopal marsikatero zamero. Franu Saleškemu Finžgarju je v obraz povedal, da je boljši pisatelj kot on, zato ni čudno, da se moža, ki sta nekaj časa bivala skupaj v Trnovem v Ljubljani, nista marala, čeprav sta pisala isti tip literature in gojila iste planinske in lovske strasti. Iz sporov s cerkvijo je Jalna reševal prijateljsko razpoloženi rojak škof Vovk, z ljudmi pa jo je vozil kakor kdaj: včasih so si nagajali, drugič pomagali. Rad je kvartal, strastno je kadil in tudi preklinjanje mu ni bilo tuje. Sam se je loteval fizičnih del, pri verski službi ni kompliciral in se je skratka obnašal tako, da bi nepoučeni včasih v njem težko prepoznal duhovnika. Sicer pa je priznal, da se je za duhovniški poklic odločil, da bi lahko v miru pisal. V prenekateri konflikt se je zapletel iz prepričanja, da mu pisateljstvo daje pravico do privilegijev. Ohranila se je vrsta zabavnih anekdotičnih pričevanj o njegovi kmečki neposrednosti in izrazni robatosti, npr. katere so po Jalnovo tri poslednje reči: trde noge, kratka sapa in zaprta rit. Na vprašanje, ali še kaj piše, je znal odgovoriti: »Ja, vse ljudi v rit!« Tudi s sodnijo je imel nadpovprečno veliko opraviti. Tožili so ga drugi (država, ker se npr. ni udeležil zapovedanega preganjanja koloradskega hrošča kmalu po drugi svetovni vojni, ali kolegi lovci, ker je puščal psa, da je delal škodo) ali pa je zaradi obrekovanja (očitali so mu nemoralno življenje) tožil sam. Ko sta ga dva pijana razgrajača ozmerjala s farjem, jima je odgovoril: »Boga zahvalita, da sem far. Drugače bi vaju tako pretepel, da bi ne bila v nobeno trugo pasala.« Čisto drugačna je bila njegova literatura: socialno nekonfliktna, pomirljiva, idilična – kot za ravnotežje osebni razboritosti.

Jalnove povesti se dogajajo v bližini njegove rojstne vasi in krajev, kjer je služboval: Ovčar Marko, ki zajema iz očetovih pripovedi, na planinah pod Stolom, Cvetkova Cilka in Trop brez zvoncev v Bohinju in planinah nad njim, Tri zaobljube, ki so drugi del trilogije Vozarji, v Ljubnem, na Otoku, v Podbrezjah, Bistrici in po cestnih klancih v tem koncu. Pri žanrski literaturi preradi odmahnemo z roko, češ da je v njej vse po vnaprej pričakovanem vzorcu. Ne, pri Jalnu že ni. Preseneča npr. z motivom predzakonskih spolnih odnosov, ki je v kmečki povesti zelo redek, kakor tudi z motivom postavitve novega kmečkega doma.

Ne pozabimo na Jalnove scenaristične zasluge za nastanek drugega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine leta 1932 (režiser tega še vedno nemega filma je bil Ferdo Delak), potem ko je producentu Metodu Badjuri planinski pisec Janko Mlakar odrekel sodelovanje. Jalen je nalogo lahko sprejel zato, ker je bil tudi sam vnet planinec, plezalec in smučar, član društva Skala; na ture ga je jemal s sabo znameniti Joža Čop, ki je bil tako kot Jalen poznan po šegavi odrezavosti. Po snemanju se je zaradi avtorskih pravic zapletel v dolgoletni spor s producentoma, planinskima organizatorjema Evgenom Lovšinom in Stankom Tominškom. Ker s tožbo ni uspel, si ju je privoščil in v pripovedi Ograd dvema negativnima osebama dal ime Evgenija Lušin in Stana Tominc.

Rodil se je 26. maja 1891 na Rodinah kot zadnji izmed desetih otrok v družini. Njegov oče je bil rudar, ki je kopal mangan visoko v Begunjščici nad Smokuško planino, in pozneje mežnar, v prostem času pa krivolovec. Prvo leto šolanja v Ljubljani mu ni dobro šlo, po preselitvi na kranjsko gimnazijo, kjer se je počasi znebil domotožja in dobil štipendijo, pa je bilo bolje. Bil je dober govornik, kot dijak je vasoval pri dekletih in se tudi stepel. V mladosti je bil zaljubljen v bohemsko slikarko Karlo Bulovec, ki je bila pozneje poznana bolj po zvezi z dramatikom Ivanom Mrakom. Med prvo svetovno vojno je služboval v Srednji vasi v Bohinju in bil vojaški kurat v taborišču Lebring pri Gradcu, po vojni so ga poslali v Črnomelj, od koder je toliko časa moledoval, da so ga premestili v Ljubljano, kjer je lahko pisateljsko ustvarjal. Vmes je tri leta študiral umetnostno zgodovino. Ob izbruhu vojne se je po prerivanju z nemškimi vojaki v gostilni umaknil v Ljubljano. Zavrnil je ponudbo, da bi bil domobranski kurat, vendar je bil obenem javno kritičen tudi do Osvobodilne fronte. Po vojni je, čeprav že v pokoju, sprejel mesto župnika v Grahovem, kraju smrti pesnika Franceta Balantiča. Založbe se niso dolgo ozirale na uradno prepoved njegovih knjig in že 1948 mu je revija Lovec objavila lovsko povest Sončne sence. Umrl je 12. aprila 1966 v Ljubnem pri Radovljici, kjer je v cerkvi sv. Marije Udarjene, katere zgodovino je popisal v Treh zaobljubah, pastiroval zadnjih sedem let. Pavle Juhant, trenutni župnik tam, ima prenekatero Jalnovo karakterno potezo.

Jalnova hiša je v lasti pisateljevega pranečaka Janeza Muleja (Rodine 10, Žirovnica, (04) 580 30 95, 041 754 187) in je odprta po dogovoru, vstopnina 2,5 evra za odrasle, 2 evra za skupine in mladino. V njej so na ogled pisateljev delovni prostor in rokopisi. Pokopan je pri cerkvi svetega Klemena v neposredni bližini, nagrobnik najdemo takoj, ko odrinemo železna vrata na pokopališče, na južnem cerkvenem pročelju. Pisateljev kip, ki ga je napravil Bojan Kunaver 1981, stoji pred šolo v Zabreznici.