Janez Gregorin – Igor Zagrenjen – in njegovo Zavetje v pečevju

Janez Gregorin – Igor Zagrenjen – in njegovo Zavetje v pečevju
Avtor	France Malešič
Naslov izvirnika	Janez Gregorin – Igor Zagrenjen – in njegovo Zavetje v pečevju. Spremna beseda k ponatisu Gregorinovega romana iz leta 1941 pri Mohorjevi družbi v Celju, 2016
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Klasifikacija

Janez Gregorin

Igor Zagrenjen – novinar, pisatelj in alpinist Janez Gregorin – se je rodil 22. junija 1911 v družini podobarja in rezbarja Matije Gregorina. Družina je izhajala iz območja Horjula in je prebivala v Ljubljani. Dve leti za Janezom se je rodil brat Miro. Na začetku prve svetovne vojne je oče moral na vzhodno, rusko fronto. Prišel je v vojno ujetništvo v Sibirijo. Janez je bil star komaj šest let, brat pa štiri, ko jima je leta 1917 umrla mati med takratno epidemijo španske gripe. Otroka je vzela k sebi družina Pengov, katere mati je bila sestra njune pokojne matere. Družina je imela sama osem otrok, pa vendar je njihova mati zelo lepo skrbela za njiju, kolikor je bilo ob tako številni družini le mogoče. Med bratranci, s katerimi so se dobro razumeli, je bil tudi Slavko Pengov, kasnejši znani akademski slikar, avtor znamenitih stenskih slik in fresk pa tudi Gregorinovega portreta.

Oče Matija se je iz ujetništva v Sibiriji vrnil po sedmih letih. Šele takrat je izvedel, da mu je umrla žena. Njena smrt ga je tako prizadela, da si do konca življenja ni poiskal nove družice, čeprav se je vrnil razmeroma mlad. Najel je dve sobi v Križevniški ulici, v eni je živel sam, v drugi pa oba sinova. Otroka z očetom nista mogla imeti zelo tesnega stika in se teh let nista prav rada spominjala. Izhajala sta iz bornih in tesnih razmer, bila pa sta vajena skromnosti in sta bila izredno navezana drug na drugega. Oba sta bila vedoželjna in sta obiskovala klasično gimnazijo.

Janez je že šestnajstleten začel navdušeno obiskovati gore in tudi plezati. Leta 1930 se je prvič oglasil v Planinskem vestniku z dvema člankoma in tremi črticami in postal deležen spodbude urednika Josipa Tominška.

Jeseni istega leta je v dijaškem listu Žar začel objavljati črtice in v njih pokazal izreden dar za opisovanje narave, vtisov in doživetij pa tudi za filozofsko obarvane eseje. S svojo nadarjenostjo je vzbudil veliko pozornost; nanj je opozoril kritik Božidar Borko, njegovo Pozno neurje pa je dobilo prvo nagrado beograjskega časnika Vreme. Še naprej je hodil sam po gorah in se loteval vedno težavnejših plezalnih smeri v Kamniško-Savinjskih Alpah. Študiral je filozofijo in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Večletno vojaščino je opravil v Bileći, vendar ni točno znano kdaj. Sklepati je mogoče, da je bilo to verjetno po letu 1934, ko je v njegovem seznamu prvenstvenih plezalnih vzponov očiten presledek.Študij je končal 5. februarja 1937.

Njegovim samotarskim in smelim alpinističnim dejanjem so sledili občuteni in filozofsko navdahnjeni zapisi o tem. Bil je drzen in podjeten, njegovi želji po lepoti sta se vedno bolj pridruževala prezir do nevarnosti in nagnjenost k tveganju, po uspehih pa je izkazoval veliko notranje zadovoljstvo. Zato so o njem sprva menili, da ga čaka nesrečna usoda dr. Klementa Juga.

Po nekaterih nevšečnostih pa je uvidel, da tveganih dejanj ne bo več zmogel sam, zato se je oprl na brata Mira, s katerim sta postala izredna plezalska naveza in nadaljevala z načrtnim obiskovanjem vedno težjih sten v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Kmalu sta se vključila v krog znanih plezalcev Borisa Režka in Vinka Modca, Franceta Ogrina, Igorja Omerse, Maksa Igliča, Karla Tarterja, Vlasta Kopača in drugih, ki so delovali predvsem v Grintovcih. Janez je bil podjeten in borben duh, ves predan goram – znal je navdušeno govoriti o njih in spretno ter prepričljivo pisati o njihovih lepotah. Med planinci in alpinisti je začel predavati o gorah, planinski književnosti in umetnosti. »Bil je izredno načitan in zaradi tega oster in marsikdaj neukrotljiv debater, ki ga ni vodilo samo znanje, ampak tudi njegovo pošteno prepričanje.«

Oba z bratom sta bila vesele narave, zelo rada sta prepevala, se znala poveseliti in potegniti druge za seboj. V veseli družbi je Janez Gregorin mimogrede zložil kakšno domačo zabavljico ali pa planinsko uglašeno veselo pesem. Tako je v Stahovici nastala njegova znana Ravbšicarska ali Stahovška (Od Stahov'ce do Črne so raubšic' doma), v Kamniški Bistrici pa ponarodela in še vedno priljubljena Štamfovska pesem (Zavriskaj in zapoj, preljubi štamfovc moj).

Brata sta postala znana in priljubljena tudi v drugih plezalskih družbah. Daleč naokoli so slovele »hostarske veselice« v dolini Vrat pod Triglavom, kjer sta z najbolj znanimi slovenskimi alpinisti Jožo Čopom, Miho Potočnikom, Stanetom Tominškom in drugimi pela in igrala na najrazličnejše inštrumente, od pokrovke, kuhalnice, vilic in kozarcev do metle, ter zabavala vse naokrog.

Kot pevca sta sodelovala v Akademskem pevskem zboru, ki ga je vodil France Marolt. Brat Miro se je odločil, da bo postal pevec in se je po šolanju razvil v enega glavnih opernih solistov v mariborski operi.

Leta 1936 je Janez Gregorin postal novinar in član uredništva novega popoldnevnika Slovenski dom. Doma je bil na vseh področjih tedanje kulture in je postal temeljit spremljevalec glasbene, gledališke in upodabljajoče umetnosti; še vedno pa je pisal o gorah in planinstvu ter športu – o vsem izredno občuteno, filozofsko razglabljajoče, iskrivo in neugnano. Četudi ni bil podpisan, je bila njegova beseda tako svojstvena, da so jo prepoznavali in z veseljem sprejemali vsi bralci. »Bil je pravi časnikar – vsestranski človek, ki se je zanimal za vse in tudi sam deloval skoraj v sleherni panogi javnega in kulturnega življenja. Njegova strastna ljubezen do športa, o kateri so pričali njegova poročila in razprave, se je v njem družila z globokim nagnjenjem do filozofije in njenih problemov, književnost s planinstvom, globoka svojevrstna vernost z življenjsko prešernostjo; bil je človek vseh nasprotij – to je umetnik. In še nekaj – bil je v samem sebi, v vsem svojem delu, sleherni misli in besedi Slovenec.« (Mirko Javornik)

Tistega leta je postal član vodstva novo nastale Akademske skupine Slovenskega planinskega društva pri Univerzi, naslednje leto (1937) pa tudi član uredniškega odbora Planinske matice, ki je izdajala istoimensko revijo ter knjige s planinsko snovjo. V reviji je objavljal pesmi in črtice. Posebej je izbral in prevedel najpomembnejše tuje alpinistične članke in jih s poglobljenim filozofskim uvodom objavil v knjigi V borbi z goro, takrat najpomembnejši knjigi z idejno alpinistično vsebino, s katero je marsikomu odprl povsem nove poglede na gorníštvo. Imel je izreden smisel za lep jezik in je uvedel nekatere slovenske izraze, na primer vponka, gorník, gorníštvo (namesto karabiner, gorolazec, gorohodstvo; besedi gorník in gorníštvo še danes izkazujeta planinstvo v žlahtnejšem pomenu).

Znan je bil po tem, da si je v sleherni stvari vedno želel naprej, brez oddiha in počitka. Tako je leta 1937, že bolan, s Karlom Tarterjem preplezal skrajno težavno prvenstveno Direktno smer v jugovzhodni steni Kogla. Naslednje leto je z bratom preplezal še Raz Kompotele in s Tarterjem Jugovzhodni raz Štruce, potem pa ni mogel več plezati.

Še vedno pa je delal s polno paro, prevajal članke za razne časnike, pisal in objavljal članke iz vsakdanjega kulturnega življenja, vmes pa tudi planinske. Lep literarni slog je izkazoval celo v reportažah o povsem navadnih dogodkih s ceste.

Janez Gregorin je bil v tridesetih letih osrednja planinska in pisateljska osebnost s tematiko z območja Kamniško-Savinjskih Alp. Pred njim je bil Juš Kozak s svojim Belim mecesnom iz leta 1926, ki je prava pesem kamniških planin. V prijateljskem Gregorinovem krogu se je v izrednega pripovednika razvijal Boris Režek, še posebej s svojim Svetom med Grintovci leta 1938, ki mu je Gregorin napisal spremno besedo in z njo najlepše označil to delo – svojevrstna podoba malih ljudi, brezimnih in neznatnih v nespremenljivosti gora.

Izbruhnila je druga svetovna vojna, kar je Gregorina nepopisno prizadelo. Zavedal se je, da je bolan in nemočen. V Slovenskem domu je julija 1941 prvič uporabil svoj zgovorni psevdonim Igor Zagrenjen in objavil pomenljivo gorniško črtico Čelešnik.

Konec avgusta 1941 pa se je kot pisatelj zmogel neposredno upreti času in začel v obliki podlistka objavljati delo Zavetje v pečevju, s katerim je pet mesecev vzbujal toliko pozornosti in zavzetosti bralcev, da so ga brali z velikim zanimanjem.

Bolezen se je stopnjevala. Pa vendar tega ni omenjal nikomur. Šele malo pred smrtjo je s solzo v očeh prijateljem priznal, da gre z zdravjem slabo. Četrtega oktobra 1942 je umrl v ljubljanski bolnišnici.

Na zadnji poti ga je spremilo izredno veliko ljudi. Od njega so se poslovili pevci njegovega Akademskega pevskega zbora. V poslovilnem govoru se je kot Gregorinovo izročilo vsem rojakom slišala molitev umirajočega starega Vreska iz njegovega Zavetja v pečevju s prošnjo za svoje ljudi in Vreskovino – domovino.

Po dveh mesecih je Gregorina kot gornika na kratko predstavil J. Planinšič in poudaril, da je bil alpinist z dušo in telesom.

Dve leti kasneje – 1944 – je izšlo njegovo zbrano delo z naslovom Blagoslov gorá, ki ga je zbral in uredil Boris Režek, izdalo pa Slovensko planinsko društvo ob svoji petdesetletnici. Urednik je v uvodu občuteno prikazal njegovo razgibano osebnost in življenje ter njegovo ognjevito besedo o gorah – »Iz popisovanj je vel omamen vonj neznanega sveta med gorami; vabeče je odjeknil v mladih, vsemu lepemu vdanih dušah ... Z vsakim korakom v višavo je zbežal del skrbi.«

Knjiga je bila kljub vojnim razmeram med planinskimi in drugimi bralci zelo lepo sprejeta. Kulturni kritik je v časniku Jutro zapisal, da je Gregorinovo delo, zbrano in urejeno v knjigi z nevsakdanje lepim uvodom Borisa Režka, dobilo zanimivo literarno vrednost in obogatilo slovensko alpinistično literaturo.

Arnošt Brilej jo je zelo pohvalno prikazal v Planinskem vestniku in Gregorinovo literarno delo razdelil v tri literarne zvrsti: kratke planinske črtice o dogodkih iz planinskega življenja (Trije ljudje v megli, Pozno neurje, Smrt, Pot v meglo in Čelešnik); drobne prizore iz narave, slikanje razpoloženj in bežne vtise doživljajev (September, Oktober, November, Zima, Božič, List iz dnevnika, Pomlad, Megla, Gorsko poletje, Zimsko sonce) ter esej, študijo in razpravo o gori in njeni usodi v človeškem življenju, o bistvu gorništva in alpinizma ter o vprašanju najglobljega odnosa do gora (Blagoslov gorá, Razgledi, Gore s temne strani).

Pretresljivi krik Zavetja v pečevju

Ob slovesu je bilo posebej poudarjeno njegovo zadnje delo Zavetje v pečevju. V zbrano delo ni bilo uvrščeno, omenjeno pa je bilo, da »ni planinsko in se dogaja v času francoske okupacije leta 1810«, to pa je »njegovo najbolj zrelo delo in bo izšlo posebej.« 

V nedoumljivem vrtincu druge svetovne vojne je v popoldnevniku Slovenski dom 29. avgusta 1941 na tretji strani izšlo nenajavljeno in neoštevilčeno prvo nadaljevanje podlistka Zavetje v pečevju, katerega avtor je bil podpisan s psevdonimom Igor Zagrenjen. Sledila so nadaljevanja, ki so izhajala vsak dan, na drugi ali tretji strani časnika; izostala so le nekajkrat, zaradi drugih objav. Šele od 30. nadaljevanja naprej so bile ob naslovu tudi tekoče številke. Pripoved je izhajala vse do 117. nadaljevanja, 24. januarja 1942.

Janez Gregorin je psevdonim Igor Zagrenjen prvič uporabil v črtici Čelešnik, objavljeni v istem časniku, od 16. do 21. julija 1941 (ta črtica sicer nima vsebinske povezave z glavnim delom, razen pisateljsko spremenjenih imen gora in krajev, vseh na območju južne strani Kamniških Alp oziroma Kamniškega kota). Hudo bolan je bil resnično zagrenjen zaradi vnebovpijoče okupacije in ob tem občutka svoje nemoči.

Zavetje v pečevju je navidez pripoved o letu 1810, o času francoske okupacije in zmagovitem uporu proti njej, dejansko pa gre za arhaiziran opis nemško-italijanske okupacije v letu 1941. Dogaja se v kmečkih vaseh pod gorami nad Kamnikom (vsa imena krajev so pisateljsko spremenjena) in tudi v samih gorah (s prav tako spremenjenimi imeni). Nasilju Francozov se kmetje upirajo, kar izzove še hujše grozovitosti. Umaknejo se v zavetja v pečevju, zasilna domovanja visoko v gorah, kjer se skrivajo tudi plahutarji (rokovnjači). Spomladi oboji skupaj preženejo tujce iz domačih vasi, osvobodijo Kamnik in potem skupaj z drugimi še Ljubljano.

Pripoved je uporniška v najboljšem pomenu besede in je šla avtorju iz srca. Nasilje je opisano izredno neposredno in zbuja pomisli na številne dejanske dogodke v drugi svetovni vojni, prav tako tudi na druge okoliščine v času objavljanja tega dela. Vsebina o nasilju, uporu in obetu bližnje svobode je vzbudila nenavadno zanimanje in pričakovanje – za bralce je pomenila veliko uteho.

V mesecih po objavi se je Janezu Gregorinu bolezen stopnjevala in potrebna je bila srčna operacija. Med njo mu je brat Miro s sosednje bolniške postelje dajal svojo kri v neposredni transfuziji. Operacija pa se žal ni posrečila. Umrl je enaintridesetleten 4. oktobra 1942.

Takrat je avtor spominskega članka (verjetno urednik Slovenskega doma Mirko Javornik) poudaril, s kakšnim zanimanjem so ljudje brali njegov podlistek in kako velika je bila njegova ljubezen do slovenskega jezika, ki je bila rdeča nit vsega njegovega časnikarskega dela. Njegov pravi poklic je bilo pisateljstvo in nenehoma mu je dozorevala snov za večje knjižno delo. V članku je bilo posebej izpostavljeno, da je kot pisatelj znal neposredno zagrabiti čas, o čemer priča njegova povest Zavetje v pečevju, s katero je vzbujal toliko pozornosti in zavzetosti. Ob grobu pa mu je govornik France Kremžar prebral pretresljivo molitev trpinčenega in umirajočega starega Vreska iz tega njegovega dela, ki prosi boga za svoje ljudi in domačo Vreskovino (dejansko pa za domovino), da bi obstala.

V ilustrirani družinski reviji Obisk je še isto leto izšel ponatis presunljivega odlomka o smrti mlade Lize. Navedeno je bilo tudi pravo ime avtorja.

Arnošt Brilej je v Planinskem vestniku v začetku leta 1943 napisal, da je njegovo zadnje Zavetje v pečevju najobširnejše in najzrelejše njegovo delo. Pričakovanje knjižne objave se je nadaljevalo.

Ob drugi obletnici smrti je leta 1944 Boris Režek, urednik Gregorinovega zbranega dela Blagoslov gora, v opombah najavil, da je Zavetje v pečevju povest izza francoskih časov, ni gorniška in bo izšla samostojno. Pa vendar je že v uvodu poudaril, da gre v pripovedi za leto strahote 1810, v kateri se je pisec oddolžil domači zemlji, se dolgo poslavljal od gora, »… zemlja in njeni ljudje so se mu zgrnili v živo bit. Prisluhnil je bil kriku, zagledal se je v dim, ki se je vlekel čez opustošena polja, pa se dvignil iz tope groze ljudstva. V povesti so zatopotali konji, klici straž in hrum boja. Nad dolino je gora na široko razprla svoja nedra; tešeče je sprejemala ljudi, ki so se oteli iz meteža. Kakor ljubeča mati jim je dajala vse svoje revno bogastvo.«

Režek je za knjižno izdajo dal pretipkati časopisno objavo. Spominjal se je Gregorinovih silovitih zaupnih pripovedi v najožjem prijateljskem krogu, zato je zelo verjetno po njegovi želji dodal podnaslov Kronika leta strahote 1810 s prečrtano letnico in pripisanim letom 1941 ter oznako Roman. Predvidel je tudi redakcijo besedila. Razmere pa so se žal spremenile in do izida knjige ni prišlo.

Leta 1971 je o Janezu Gregorinu pisal literarni zgodovinar Viktor Smolej v VII. delu Zgodovine slovenskega slovstva. Navedel je, da je povest Zavetje v pečevju zaradi vsebine in tendence sproti zbujala zanimanje bralcev, ki so si jo želeli v ponatisu, kar je bilo tudi obljubljeno, vendar do tega zaradi cenzure in spremenjenih razmer ni prišlo, kar je razumljivo, saj je povest v bistvu partizanska.

Pripoved je »izpod Kamniških planin in neposredne soseščine iz časa francoske okupacije pod Napoleonom, vendar je resnično ozadje povsem prozorno: gre za nemško okupacijo Slovenije pod Hitlerjem in za ljudski odpor in upor v prvem letu 1941. V povesti so dovolj stvarno in dosti obširno prikazane akcije partizanov in nacistično nasilje, seveda pod spremenjenimi imeni in z zabrisano konkretnostjo. Pisatelj je napisal ljudsko povest s strupom proti okupatorju in s poudarjeno domovinsko ljubeznijo, ki je pripravljena na boj in na sleherne žrtve. Poznavanje ravninskega in planinskega prostora je Gregorinu omogočilo, da je stvaren, domala dokumentaren. Po večini ostaja v mejah večerniške povesti. Najbolj izviren je v vpletanju številnega lokalnega besedišča. Včasih uporablja motiviko ljudske epike, celó bajke.«

O avtorju in delu je v mesečnem časniku Kamniški občan pisal tudi kamniški kronist profesor Ivan Zika. Janez Gregorin je bil po okupaciji odrezan od svojih ljubljenih Kamniških planin in je z gnevom v srcu zasledoval vojne dogodke in se tako oddolžil domači zemlji v njenem najhujšem trpljenju. Prisluhnimo Ziki:

»Zgodba naj bi se odvijala leta 1810, ko je okrutni samosilnik (beri: Hitler) vihtel bič objestnosti nad ponižanimi deželami. Plahutarji (beri: partizani) so se skrivali v pečevju in gozdovih. Pisec je spretno vpletal v povest ostro obsodbo okupatorjevih zločinov nad slovenskim ljudstvom. To je edinstven primer v naši književnosti, ko v času okupacije izhaja v Ljubljani v časopisu povest, ki ji je pisec postavil dejanje sto trideset let nazaj, pa vendar sproti opisuje dogodke pod Kamniškimi planinami.

Že v septembrskih nadaljevanjih beremo, kaj vse so počenjali s tem ljudstvom, ki je bilo željno svobode. Nagnali so vaščane kam drugam, pretepali so jim župane in učitelje. Očeta so tolkli, da je omedlel, ko so hoteli vedeti, kje se mu skriva sin. Sin je bil visoko gori v svobodnih gorah, le kdo bi mu mogel tam blizu. Ker mladih niso dosegli, so planili po ženskah in po otrocih. Te so mučili, ampak iz njih nič spravili. Ponosno so prenašali udarce in mučenja tudi najšibkejši otroci, najbolj nežna dekleta, najbednejši starci. Ljudje se niso dali ugnati.

Krečevega Miho so odgnali v Glavnik (beri: Kamnik). Kakor bi hudiče spustil z verige. Nikoli še živ človek ni slišal, da bi se na svetu uganjala taka hudobija in greh brez kazni …

Kaj pa moški, ali kar čakajo, kdaj bodo še koga pograbili, je vprašal nekdo. Kje pa. Skoraj samo krilo srečaš na vasi. Le stari so še doma, drugo je vse skočilo v goščo …

Spet so odgnali v Glavnik nekaj ljudi iz Globokega, z Goljave in Mrzlega vrha. Kdo jim je ukazal in kdo jih je prepričal te prišleke, da je prav, če porabijo vsako sredstvo, da dosežejo cilj, ki so si ga zastavili. Cilj – gospodovanje nad vsemi, cilj, da bi jim drugi premagani narodi hodili z ustmi snemat prah s čevljev. Kdo je bil ta razbojnik, ta spaka, ta nestvor? Kaj delajo njegovi ljudje? Kriva je bila samo nenasitna samopašnost, želja, da bi vse padlo v prah pred njim … (Te vrste merijo na Hitlerja.)

Pretresljiv je požig Goljave (beri: Rašice [ki je bila požgana nekoliko kasneje!]). Najprej so prijeli vse moške, kar so jih staknili na gornjem koncu vasi. Mučili so jih, da je ta ali oni omedlel, pa niso mogli nič izvedeti. Potem so poslali pošto v Glavnik. Več kot petdeset vojakov je prišlo popoldne gor. Najprej so segnali živino iz hlevov, deset vojakov jo je gnalo v dolino. Potem so pobrali ljudi in jih naložili na vozove. Pred njihovimi očmi so potem znosili iz hiš, kar je bilo vrednega. Tudi to so naložili na vozove … Potem so se spravili na peklensko delo. Pri gornjem koncu vasi so začeli požigati. Gorelo je naglo, ker je pomagal veter. Kar je bilo moških, so potihem kleli, ženske in otroci pa so jokali in vpili. Teh hudičev pa ni mogla omečiti nobena prošnja. Kmalu se doma ni več videlo. Zdaj so vojaki pognali ljudi v dolino. Za njimi je ostala cerkev. Dva dni je gorela. … Bogve kam daleč jih bodo preselili in če bodo še kdaj v življenju videli domače kraje.

V nadaljevanju 8. oktobra je prikazan tudi tip narodnega izdajalca, Podborški Tinček, ki pomaga mučiteljem. Starega Vreska do smrti mučijo, da bi jim izdal, kje se skriva sin. Vreskovino požgejo.

Če teh psov Bog za njihove grehe ne bo kaznoval … Bo, pa tudi naša jeza jih bo zadela, kadar pride tista ura. Vreskovina (beri: domovina) bo vstala v novih zarjah.

V pečevju se zbirajo ubežniki iz doline. Umirajoča žena zaklinja moža: Vreskovina mora ostati, priskrbeti ji moraš gospodarja domače krvi. Nikdar naj tuj gospodar na široko ne sede čez Vreskovino.

Ko ženejo vojaki uklenjene vaščane v Glavnik, jih plahutarji (beri: partizani) osvobodijo. Kaznujejo izdajalca Podborškega Tinčka, ki je kriv, da so v Glavniku obesili toliko ljudi, med njimi Jezavčka, Piščanca in Kozarja. Dober teden so viseli, preden so jih sneli in pokopali.

Plahutarji in ljudje iz zavetij v pečevju po boju za domače vasi in Glavnik krenejo v Globljano (beri: Ljubljano), jo osvobodijo in preženejo sovražnike. Junaki Tone, Gams, Poštar, Šteblaj in Bedrač pa se vračajo domov, da obnovijo Vreskovino.«

Tudi Ivan Zika je posebej opozoril na številne besedne posebnosti in izraze, ki so svojstveni ljudstvu pod Kamniškimi planinami. Poudaril je, da je povest Zavetje v pečevju po vsebini in obliki kakor izrezana iz našega okolja. Vredno bi bilo analizirati dogodke in jih časovno opredeliti.

Posebno v planinskih krogih je bil Gregorin vsa leta izredno priljubljen in so se ga velikokrat spominjali tudi v Planinskem vestniku. Njegovi članki ali njihovi deli so bili večkrat omenjani in objavljani; posebno mesto imajo tri njegove razprave v zborniku Naša alpinistična misel. Manjkala pa je beseda o morebitni pripravi za objavo njegovega najobsežnejšega dela in o morebitnih zadržkih.

Mračna narodova usoda, najgloblji vzrok pisanja – raziskovanje literarnega zgodovinarja Emila Cesarja

Književnost na Kamniškem in v zvezi s Kamnikom je dolga desetletja spremljal tudi literarni zgodovinar Emil Cesar. Z veliko naklonjenostjo je raziskoval tudi literarno delo Janeza Gregorina. Pregledal je celotno časopisno objavo njegove pripovedi, dosegljive članke o njem in povprašal ljudi, ki so ga dobro poznali. Pripravil je članek o njem za Enciklopedijo Slovenije.

»Največ mi je o Gregorinu, njegovem življenju in delu povedal Vlasto Kopač, ki je bil njegov dober prijatelj. Ob različnih priložnostih mi je vedno posredoval povsem enake podatke. In še nekaj o Kopaču samem – nikoli ni opravljal, opravljati sploh ni znal! Bil je plemenit človek.«

Gregorinu je mati umrla stara nekaj nad 30 let, otroka sta ostala sama.

Zavetje je imelo velik uspeh, grajen na dogajanju na Gorenjskem pod nemško okupacijo, o čemer je izvedel pri branjevkah na trgu in v družbi prijateljev; vpletal pa je tudi dogodke pod italijansko okupacijo.

Vsi bralci so vedeli, da govori o okupaciji. Partizane imenuje plašurje (plahutarje), v Žireh so tako rekli rokovnjačem (v Žirovskem vrhu plajšur).

Kopaču je Igor Torkar povedal, da je Gregorin pogosto zahajal v gostilno Košak v sedanji Čopovi ulici. Nekoč se je šele tam spomnil, da ni napisal nadaljevanja, zato mu je Lado Košak dal neko sobo, pisalni stroj in steklenico vina in je bil s pisanjem kmalu gotov.

Bil je dober govornik in je svojo družbo, v kateri je bil, obvladal; bralci so odložili časnike, šahisti prekinili igro. Zakaj? Janez je govoril o gorah. Zelo je bil ustrežljiv, vedno pripravljen na delo in zelo priljubljen.

Nekoč sta se sprla z Režkom (verjetno o idejnih gorniških vprašanjih) in je z njim obračunal v članku Luč pod Menihom v Slovenskem domu (doslej še ni najden), kasneje sta se pobotala in bila spet dobra prijatelja.

Med vojno s Kopačem nista govorila o politiki, kot ilegalec pa ga je obiskal v bolnišnici.

Janezova svakinja Silva Gregorin se je spominjala, da je imelo delo zaradi aktualne snovi izreden uspeh; pri branju so se komaj zvrstili. Vedeli pa so, o čem govori. Ljudje so komaj čakali nadaljevanj.

Nečak David Gregorin je prispeval precej važnih biografskih podatkov.

Že v sedemdesetih letih je Emil Cesar med svojim raziskovanjem kulturnega življenja v zadnjih letih pred vojno in med njo posebej zbiral tudi podatke o delovanju skupine slovenskih književnikov in drugih kulturnikov. Zbirali so se v dveh gostilnah v bližini Kongresnega trga, pri Pezdircu blizu Šumija, in pri Košaku v Čopovi ulici, večinoma kar pri obeh. Kdor je prišel zjutraj, je vedno izvedel vse sveže novice. Med njimi je bil pogosto tudi Janez Gregorin. Tamkaj so se mimogrede ustavljali še drugi, npr. Fran Saleški Finžgar in Jože Plečnik.

Leta 1940 so pri Košaku ustanovili Umetniški klub, ki je s svojim kulturnim delovanjem vzbujal precejšnjo pozornost. Emil Cesar je o tem Umetniškem klubu pisal v reviji Borec, s tem pa tudi o »ljubljanski boemi« – o ljudeh s samosvojim načinom življenja, ki se niso ozirali na vsakršne družbene norme.

Večinoma so bili to novinarji najrazličnejših časnikov in kulturniki, predvsem pa zavedni Slovenci. Bili so različnega prepričanja, vendar ni bilo važno ali z leve ali z desne in so se tudi kregali, bili pa so izredni prijatelji – nobeden ni nobenega izdal.

Cesarjeve ugotovitve o Gregorinovem delu – mračna narodova usoda mu je predvsem izoblikovala delo, narodnostno hotenje po svobodi mu je bilo pred vsem drugim, zato je zamisel o delu iz kmečkega sveta smelo udejanil. Ni naključje, da je dogajanje postavil v Kamniške planine; bile so njegov svet, ki ga je ljubil, zdaj pa mu je bila pot tjakaj zaprta, lahko jih je le gledal in se v mislih pogovarjal z njimi na Ljubljanskem polju.

Čeprav je navidez opisoval čas francoske zasedbe, je na splošno veljalo, da opisuje okupacijo in je protivojno delo – in ni bilo čudno, da so bralci to razumeli. Zaradi časa in okoliščin je bil tak način izražanja nujen in pričakovan. To je vedel tudi pisatelj in se je zatekel k takšni obliki pripovedi.

V slovenski kulturi je bil takšen način znan že od črtice Kronika gospoda Urbana, v ciklusu pripovedi o prvi svetovni vojni Frana Saleškega Finžgarja, ki je s skupnim naslovom Prerokovana začel izhajati leta 1915 v Domu in svetu. Leta 1917 je prišla na vrsto ta črtica, ki je navidez opisovala francosko okupacijo v letih 1809–1812, dejansko pa nasilje avstrijske in nemške vojske, krivice, splošno trpljenje in socialno bedo, čemur je bilo v času objave izpostavljeno njegovo ljudstvo. Cenzura je zadnji del zaplenila.

Tendenca je odporniška, toda nejasna, zato je bila objava dopustna v Slovenskem domu, čeprav propagira odpor in omenja plahutarje (partizane).

Za knjižno objavo bi bila potrebna precejšnja uredniška priprava; končno pa tudi svetovno dogajanje ni šlo mimo nas – kar je oboje prav tako vzrok, da delo ni izšlo.

S Kamniškimi planinami sta se v slovenski literaturi kot prva ukvarjala Josip Jurčič z Rokovnjači in Janko Kersnik, ki je tudi upodabljal življenje v njihovem predgorju. V tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so pisatelji planinci upodabljali planinske like, ki so jih iskali med lovci, gozdarji in pastirji; so resnični, nekoč so živeli, mislili in upali. Najbolj značilen avtor je Juš Kozak s povestjo Beli macesen, najpomembnejšim tovrstnim delom. S svojo knjigo Svet med Grintovci tudi Boris Režek opisuje like, ki so resnično živeli.

Značilno za Janeza Gregorina pa je, da opisuje predvsem dogajanje na okupiranem Gorenjskem. Zapisuje dogodke, ki so se kar prehitevali, in jih kot prvi z odporom komentira.

Povest Zavetje v pečevju – tako pisatelj imenuje zasilno domovanje v skalah – je Gregorinov najdaljši tekst. Pisal ga je sproti, nastajal je v osebni stiski (opis pokopa Franceta, novorojenega sina glavnega junaka Toneta Vreska in premišljevanja ob tem, ko se človeku zastavlja vrsta eksistenčnih vprašanj), hkrati pa iz ljubezni do odvzetih Kamniških planin in hrepenenju po njih, v želji po svobodoljubju in predanosti slovenstvu (njegov jezik in ljudska rekla). Čeprav se krajevno ni želel opredeliti, po znanih dejstvih in po nekaterih opisih razberemo nekatere kraje (Globoko – Stranje, Glavnik – Kamnik, Globljana – Ljubljana, Pusti jarek – Črni graben).

Probleme zajema iz slovenskega (podiranje pravoslavne cerkve v Mariboru, mučenje zaprte slovenske duhovščine) ali celo jugoslovanskega prostora. V delu obsoja nosilce okupacije (Francozi so Nemci) in se tolaži s tem, da ima čas med bralci velik pomen in jim daje odgovor na zastavljena vprašanja: »Zmerom te zverine tako ne bodo ostale na našem svetu! Neki dan jih bo konec, tako bodo skopneli kakor sneg!« Njihov brezvestni vodja Napoleon (Hitler) mu je »pošast, žival, opisana in prerokovana v svetem pismu, ki naj jo Bog pahne v najnižje brezno pekla.«

Zgovoren je tudi njegov psevdonim Igor Zagrenjen, ki kaže najgloblji vzrok pisanja in opozarja na aktualnost pripovedi.

To, da je Slovensko planinsko društvo leta 1944 izdalo njegovo zbrano delo ob svoji petdesetletnici, je izraz velikega spoštovanja avtorja.

Prof. dr. Emil Cesar se je leta 2000 z veliko prizadevnostjo dogovarjal s Kulturno skupnostjo Kamnik, da bi skupaj izdali Gregorinovo delo iz Kamniškega kota v knjigi. Žal tudi takrat to ni bilo izvedljivo. Kljub temu je še vedno nadaljeval raziskovanje, za kar mu gre veliko priznanje in iskrena zahvala.

Kaj nam danes še pripoveduje Janez Gregorin

Gregorinovo delo je tudi v današnjem času izredno zanimivo in je velika škoda, da je ostalo neopaženo. Doslej je bilo predstavljano v časih, ko o njem ni bilo mogoče povedati vsega. Po obsegu in tudi sestavi je to bolj roman kot povest, kar je ugotavljal že Boris Režek, urednik avtorjevega zbranega dela. Pripoved ima še vedno zelo veliko povedati – nam vsem brez razlike.

S tem prepričanjem in z velikim veseljem je bila medvojna časopisna objava tega dela pripravljena in urejena.

Avtorjeva nečakinja Vesna Gregorin-Rojina, prevajalka in lektorica pri časniku Delo, je z velikim razumevanjem in naklonjenostjo posredovala precej podatkov in omogočila kontrolo s svojo fotokopijo podlistka, ki jo je prejela od literarnega zgodovinarja Emila Cesarja.

V Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice se je ohranila le kopija tipkopisnega prepisa časopisne objave, ki pa ji manjka šestina besedila. Kljub temu je dragocena primerjava s prvo objavo v časniku, kar je omogočilo še dodatno kontrolo osnovnega besedila. Pokazalo se je tudi, da prvotno predvidena redakcija besedila ne pripomore k pristnosti avtorjeve izpovedi.

Po različnih podatkih in okoliščinah je mogoče potrditi, da je Janez Gregorin pisal to delo sproti, predvsem pa iz srca. Tudi po toliko letih je vsebina izredno sveža in uporniška v najboljšem pomenu. V času nastajanja se je okupatorsko nasilje stopnjevalo. Gregorin je v delu opisoval hude dogodke z veliko mero intuicije – vživljanja in predvidevanja, kaj vse se utegne zgoditi. Njegov opis požiga vasi Goljava je bil objavljen, še preden so ljudje iz okupirane italijanske Ljubljane zgroženi strmeli v gorečo Rašico in nemočno jokali. Do njih so v resnici prihajale novice o vedno novih grozodejstvih. Tudi opis obešenih domačinov je grozljivo podoben kasnejšemu obešanju talcev v Kamniku.

Vse gore nam boste zavetje v pečevju, ko bo nanesla potreba, je z olajšanjem obetal avtor.

Po drugi strani pa so časniki v času objavljanja podlistka prinašali vedno nova poročila o brezupno obsežnem napredovanju Nemcev vsepovsod, še posebno na ruski fronti, kjer je marsikaj kazalo na najhujše.

Pisatelj je postavljal svoje preizkušane junake v najrazličnejše govorne položaje, v katerih so osovraženim tujcem lahko povsem jasno očitali, da so vsiljivci, ki nimajo pri nas kaj iskati, in jih obtoževali najhujšega nasilja; spet drugič so se oglasili tujci sami z neusmiljeno nadutostjo in brezbrižnostjo do svojega nasilja in nakan. Glasno je izpovedal vse tisto, kar so tedaj okupirani Slovenci razmišljali in šepetali naskrivaj.

Odrešujoč je vtis upornega glavnega junaka Toneta Vreska, ki vztraja v svoji odločnosti, raste v uporu in potegne za sabo še druge. Ganljiva je njegova ljubezen do izbranke Lize, ki jo vzame s seboj v gorsko zavetje, kjer mu povije sina, a ta nebogljen ne more preživeti, mater pa ubije krogla izdajalca. Uporni kmetje in plahutarji obračunajo z izdajalcem, osvobodijo domačo vas in mesto Kamnik, nazadnje pa premagajo Francoze tudi v Ljubljani.

Posebej prisrčen in neposreden je odnos domačinov do Boga; z njim se zaupljivo pogovarjajo, ga vdano prosijo in v obupu rotijo v hudih stiskah; kadar pa jih kljub temu doleti najhujše, mu zmorejo tudi kaj očitati. V teh občutenih opisih čustvovanja ni niti najmanjše morebitne servilnosti avtorja do tedanjih oblastnikov, ampak le iskreno in goreče prepričanje, da imajo njegovi rojaki pravico do svojega življenja in svobode.

Nenavadni so avtorjevi opisi gora, letnih časov in še posebej neurij, snežnih plazov, vetrov in strele – zbujajo spomine na doživetja narave v nekdanjih časih miru, od katerih je vojna odtrgala trpeče ljudi.

Pripoved je nastajala v času, ko je bila velika večina Slovencev tako in drugače naklonjena odporu – po ocenah zelo različnih strokovnjakov vsaj štiri petine, povsem verjetno pa še več. Prav Gregorinovo delo je bilo ljudem v veliko uteho in spodbudo in so ga vsak dan komaj čakali. Cenzura takrat še ni bila tako stroga, bila je še v slovenskih rokah, ki so marsikateremu delu pomagale, da je prišlo med bralce, italijanske oblasti pa so objavo spregledale. Marsikdo od bralcev je kmalu izvedel, da je avtor Janez Gregorin, časnik pa je celo objavil fotografijo njegovega doprsnega kipa, delo kiparja Zdenka Kalina.

Prihajala je zima. Dvanajstega decembra je imel Akademski pevski zbor svoj pretresljivi zadnji koncert, na katerem sta pela tudi brata Janez in Miro Gregorin, Janez pa je o njem tudi pisal. (Na posnetku tega koncerta, ki ga je mojster Rudi Omota skrivaj posnel na filmski trak, skrit v lestencu unionske dvorane, še danes lahko slišimo ihtenje zgroženih poslušalcev ob petju osupljivo simbolične pesmi Lipa zelenela je.)

Podlistek je izhajal naprej, v njem pa je bilo upanje. Vsebina pripovedi, oprta na navidezni francoski čas, se je postopno prevešala v zmagoviti del, v katerem se domačini po prezimovanju v pečevju vrnejo v dolino in začnejo zmagovati. Bralce je to posredno spominjalo na francoski polom v hudi ruski zimi. Dejanska zima 1941/1942 je bila vedno hujša, nemški prodor se je ustavil pred Stalingradom, kar je kazalo na morebitni obet hitre zmage in svobode že naslednje leto. Marsikdo je upal, da bo tako in Gregorinova pripoved o zmagi nad Francozi mu je bila pri tem v veliko oporo.

Barvite posebnosti pristnega avtorskega izraza

V največjem veselju, da dragoceno delo prihaja v roke slovenskim bralcem, je prav poudariti, da ga krasijo posebnosti, ki ohranjajo pristen avtorski izraz Janeza Gregorina, tako po vsebini kot po obliki. Z vsem spoštovanjem in občudovanjem avtorja in vsebine je seveda upoštevano pravilo, naj vse besedilo ostane v povsem neokrnjeni obliki. Prav tako ostajajo vse avtorjeve arhaizirane oblike besednega vrstnega reda.

Zanimivo je pisanje skupaj, npr.:

dokdaj, dokod, obte, oddaleč, odkod, odondot, odspodaj, odstrani, odtam, povrsti, semčez, tjačez, tjagor, večjidel, zanaprej, žnjim, žnjo.

Stare in neustaljene oblike, npr.:

angeljček (angelček), baklja (bakla), divjačina (divjad), hkratu (hkrati), hrasta (krasta), mecesen (macesen), meže (miže), minuti (miniti), namestu (namesto), naspol (napol), preklja (prekla), prešiči (prašiči), razvozljati (razvozlati), uima (ujma, huda nesreča), zdavna (zdavnaj), žnjim, žnjo (z njim, z njo), tistih mal (takrat).

Posebno barvitost dajejo delu narečni izrazi in besedne zveze, ki večinoma izhajajo iz Kamniškega kota. Glej seznam na koncu.

Nekaj izrazov in besednih zvez je po vsej verjetnosti avtorjevih, npr.:

gorjéga (gorje), na koncu krajev (konec koncev), na vse kriplje in konoplje (na vse kriplje), priti čisto drugega ljubega nič po vasi (priti brez pravega vzroka), samina (kraj na samem), svojegaglavost (svojeglavost), trebušina (trebušasta skalna izbuhlina, žmula).

Takšni manj znani narečni izrazi in besedne zveze in prav tako avtorjevi so zbrani posebej na koncu.

Janez Gregorin je s svojo pisateljsko domišljijo zelo spretno spremenil vsa imena krajev, prav tako imena gora in druga krajevna imena. Tako jih je lahko poljubno premeščal in opisoval, ne da bi bil vezan na moteče podrobnosti, ki bi ga utesnjevale.

Glavna imena krajev je mogoče lokalizirati (Glavnik – Kamnik, Goljava – Stranje, Globel – Kamniška Bistrica, Brnivec – Črnivec, Pusti jarek – Črni graben, Globljana – Ljubljana), druga pa se iz razumljivih razlogov temu izmikajo.

Tudi z imeni gora je podobno; nekatera so določljiva (Čelešnik – Rzenik, Pruka – Skuta, Močilnik – Mokrica), druga pa ne prav zlahka ali sploh ne. Pisatelj je zavetje glavnega junaka postavil nad Kamniško Bistrico, nad zatrep V Koncu (Klokovnjak), pa vendar je težko ugotoviti, v katero od zavetij – v Luknjo pod Trato ali pa v Hlev v podnožju stene Gregorinu najljubšega vrha Kogla.

Nekatere glavne osebe imajo imena, ki spominjajo na znane ljudi (Garmont – francoski maršal Marmont), druga na znane domačine (Burga – drobcena in dobrodušna žena predvojnega okrešeljskega oskrbnika Jake Robnika, plahutar Kertuc – znani rokovnjač Brtuc iz Kamniške Bele, Jerinček – Erjavšek, štirje Erjavški – štirje bratje Erjavški iz Kamniške Bistrice), spet tretja pa na krog Gregorinovih gorniških prijateljev in njihove vzdevke, celo na avtorja in njegovega brata (Gams – Karel Tarter, Bedrač – Boris Režek, brata Šteblaj – Janez in Miro Gregorin). V pripovedi pa vse te osebe označujejo predvsem njihova dejanja.

Svojevrstna oseba je plahutar Lukec – pravzaprav poosebljena slovenska uporniška jeza in kljubovanje, ki nikoli ne zamre:

»Star sem toliko kolikor vaš rod … Ves ta čas sem živel skrit med vami, skrit, kadar se je vašemu rodu godilo dobro. Šele, kadar je napočil čas stiske, čas trpljenja in preizkušanja, sem se prikazal v podobi … Zmerom vam bom tudi poslej ob strani in kadarkoli bo spet napočil čas velike stiske, se bom znova vrnil …«

»… vsadil mu bom v srce, kar bo poslej moral imeti do konca sveta vsak sin in vsaka hči vašega rodu: ponos, zavest, trmo, čast in gorečo ljubezen do svobode. To, da ga ne bo mogoče kupiti ne z darom, vabilom in božanjem, ne z grožnjo, udarcem in mučenjem … To, da bo vsak za zmerom svetó prepričan: kakor je moj rod majhen, nič manj ne smem biti ponosen nanj, nič manj ga ne smem častiti in spoštovati, kot časte drugi svoje velike in mogočne.«

Ta postava je Viktorja Smoleja nekdaj navedla na to, da Gregorin včasih uporablja tudi motive bajke, sedanji strokovnjaki pa bi se morda ob tem spomnili tako imenovanega magičnega realizma.

Verjetno ne bi bilo najbolj prav, da bi se spuščali v pretirano ugotavljanje in ugibanje. Prepustimo se avtorjevi srčni izpovedi – odsevu občutij naših trpečih prednikov – ki ima vsem nam brez razlike še vedno veliko povedati.

***

In zdaj še prisrčna zahvala svojcema Vesni Gregorin-Rojina in Davidu Gregorinu za vse naklonjeno razumevanje in pomoč, prav tako pa tudi za nesebično privolitev v objavo stričevega lepega dela.

Prav tako velika zahvala prof. dr. Emilu Cesarju za vse mladostno navdušeno veselje ob načrtu za knjigo in še posebej za vse dragocene nasvete in prijateljske pogovore o vseh pomembnih podatkih in pokončnih kulturnih ljudeh, ki so bili, čeprav različni, predvsem Slovenci in prijatelji. Velika zahvala tudi za vse njegovo zbrano dragoceno gradivo, ki se bo kmalu pridružilo Gregorinovemu gradivu v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice.

Veliko zahvalo si zasluži tudi Slovanska knjižnica, dolgoletno pribežališče, ki je bilo ves čas v veliko pomoč, prav tako pa tudi Narodna in univerzitetna knjižnica.

Posebna zahvala velja tudi Celjski Mohorjevi družbi, ki je dobrohotno prisluhnila željam, da bi skupaj poravnali naš kulturni dolg do pisatelja Janeza Gregorina, pa tudi kamniški občini, ki je pri tem pomagala.

Manj znani izrazi in besedne zveze

• babiček – ženskica
• belcijan – encijan, svišč
• bili – rastline
• biti na skopem – dolgočasiti se
• biti na širokem s čim – imeti veliko česa
• biti prelahke glave – biti lahkomiseln
• biti v jezikih – kogar opravljajo
• biti v perju – biti pijan
• biti žagan čez grčo – biti nekaj posebnega
• bliščati se – bleščati se
• bliščava – bleščava
• bobkáti – udarjati
• brloženje – počivanje
• brsniti – nametati
• buškati – planiti, bušniti
• cajnica – majhna cula, vrečka
• cifek – rob obleke, škric
• cmakati – cmokati
• cmariti se – cvreti se
• cveliti se – žalovati
• časek – trenutek
• čelešnik – pod strop pritrjena palica za sušenje nad zapečkom; stojalo za goreče trske
• čeljustiti se – pritoževati se
• čigaver – čigar
• čmerikav – čemeren
• čuhlja – skalni rogelj, čuklja
• debel sneg – globok sneg
• dirindaj – hrup, zabava, direndaj
• dóbova starost – hrastova starost
• dremež – zaspanec
• drnič – z redko travo porasel skalnati svet
• drobnjava – malenkost
• drvá – drva, drv
• glaževina – kozarci
• gomezíca – soparica
• gorjéga – gorje
• grčati – nerazločno govoriti
• grebiti – grebsti, razglabljati
• grji – grši
• grlat – glasen
• gruditi – nadlegovati
• gruntni plaz – talni snežni plaz
• guškati se – gugati se
• guzniti – umreti
• hrstniti – tleskniti
• hrupíti – glasno se oglašati
• izgovarjati koga – zagovarjati koga izporočilo – izročilo
• izveden – poučen, izkušen
• iztakati – zlivati
• kaprol – korporal, desetnik
• kdaj zanaprej – kdaj kasneje
• kèbniti – suniti
• kerž – storž
• keržek – storžek
• kniter – koder
• kocenj – kosem
• komatati se – premikati se
• kreha – kos, plošča
• kuštri – kodri
• kvežiti se – krčiti se
• lanec – veriga
• lašta – skalna polica
• laštica – majhna skalna polica
• legnat, z legnatjo – počasi
• matuzal – zelo star človek
• marno – prizadevno
• mediti se – omahovati
• medliti se – izmikati se, obotavljati se
• mlamol – prepad
• motati – govoriti
• movsati – drgniti
• muštafast – brkat
• na koncu krajev – konec koncev
• na vse kriplje in konoplje – na vse kriplje
• nakrampati se – napiti se
• napolendor – zlat francoski denar, napoleondor
• narajmati – najti
• nasmoliti – naložiti, udariti
• nastreči – uloviti
• nauk – nedeljsko popoldansko bogoslužje
• naven – navzven
• nazarensko lepo – posebno lepo
• nekončno – neskončno
• nerajši – najrajši
• netek – velika nenasitnost ob hudi lakoti
• nositi bisago – imeti grbo
• nôsna – noseča
• obéroč – z obema rokama
• obkorej – kdaj
• obleda – osladnež
• obrekati – obrekovati
• obtesati koga – obdelati koga
• ocirati – posuti
• ocmokavati – poljubljati
• od tistih mal – od takrat
• oglednica – izvidnica
• okrogoglarski – zahrbten
• omedèn – omotičen
• omedíti – omamiti, izmučiti
• oplesti, opledem – udariti, udarim
• opovedovati – pripovedovati
• opravljati se – preživljati
• oprézova – oprezuje
• ostn – pravilo
• oškreban – škrbast
• otéščati se – okrepčati se z jedačo in pijačo
• ožiljek – brazgotina
• pahávan – napolnjen
• pečnica – planika
• peketci – sledi živalskih parkeljcev
• perje se ga prijemlje – postaja pijan
• petelinčki se napravljajo, ponujajo ali posilijo – solze v očeh
• pezdiček, pezdorek – bojazljivec
• pičiti – pasti
• plahutar – rokovnjač s širokim ogrinjalom in velikim klobukom
• plate, ploče – plati, ploščate skale
• počemeriti se – postari čemeren
• počutevati se – čutiti se
• pogorelščina – pogorišče
• pogosti, pogodel – zamrmrati, zamrmal
• pogovoriti koga – pomiriti koga
• pohrebkáti – podrgniti
• poripsati – podrgniti
• poripsniti – poriniti
• posipniti se – usuti se
• potajen – prikrit
• potihovati se –potuhniti se, čakati
• potožilo se mu je – zazehal je
• potuhavati se – potuhniti se
• potuhovati se – potuhniti se
• povesmo – šop
• povšterska – okrogla, kosmata šala
• požigač – požigalec
• preburjast – vihrav
• preiti – presedati
• prekreniti v pogovoru – obdelati
• pretrajati – prestati, počakati
• prevezavati – menjavati obveze
• prežaren – žareč
• prigrevica – sopara
• priklobuštrati – prikolovratiti
• priladjati – priplavati
• priti čisto drugega ljubega nič po vasi – priti brez pravega vzroka
• pritlikavina – grmičevje, nizko rastje
• pruka – klop, klečalnik
• puklež – grbavec
• rahtati – pripovedovati
• rajsa – vrsta
• razcebetati – razmetati
• razčesnati – raztrgati
• razlegniti – oglasiti se
• razživiti se – oživeti
• rega – reža
• rehta – klepetulja
• repetnice – perutnice
• rikniti – zarigati
• robkati – tuhtati
• rotiti se – zatrjevati
• rukniti se – spopasti se
• samina – kraj na samem
• samogoltnost – lakomnost, pohlepnost
• samopašnost – oblastnost, neusmiljenost
• samosilnik – trinog
• scmariti – skuriti, sežgati
• scmerjen – stisnjen
• segnati – ukazati
• segnati koga – spoditi, pregnati
• sesedek – usedlina
• sesvitljáti – splesti
• siratka – negodé, ničvrednež
• skokič – majhen prag v potoku
• skrehan – razpokan
• skrovišče – skrivališče
• skvežen – popačen
• smerečevina – smrekovje
• spašen – sit
• spestiti – utruditi
• spogniti se – skloniti se
• spotegovati se – daljšati se
• spraviti k brihti – spraviti k sebi
• spremisliti se – razmisliti
• sprhnina – pust svet
• sprtiti gaz – zgaziti
• srboritnica – ženska, ki se hitro razjezi
• srčan – srčen
• steka – stiska, zmeda
• stikavost – zvedavost
• streči – opazovati
• strmal – strmina
• sveteči se – svetleči se
• svinjè – hudobnež
• svinjež – hudobnež
• svitljati – sukati, plesti
• svojegaglavost – svojeglavost
• šavje, ščavje – gosto rastlinje
• šekast – lisast
• šemariti – neumno se obnašati
• šemast – neumen
• šemček – norček
• škralup – skorja
• škraplja – podolgovat žleb na skalni površini
• štrcniti – zbosti
• štropotniti – pljuskniti
• šupa – steljnik
• tesati peč – delati nekaj manj koristnega, biti neuporaben
• ti vedi – kdo ve
• trebušina – trebušasta skalna izbuhlina, žmula
• trobič – svedrc, mali svišč
• tumpast – neumen
• urajmati se – naključiti se
• usajati se – kregati se
• v to kraj – semkaj
• vadljati – kockati
• večati – vekati, jokati
• veha – omahljivec, neodločnež
• velo – veliko
• vihra – nagel, vihrav človek
• vrhun – vrh
• vrvrati – trepetati
• z milo – zlepa
• z očmi streči – pregledovati
• zabičiti – zapovedati
• zadreviti se – planiti, zdirjati
• zagovoriti – zavrniti, utišati, pogovoriti se s kom
• z milo – zlepa
• zagreniti se – pokvariti se
• zaguzljati – zamrmrati
• zahrkniti – zahlipati
• zajezljati – ziniti, pohiteti
• zaleteti – zalotiti, doleteti
• zamehuriti se – izbuhniti se
• zamrkniti – obstati
• zaprprati – prhniti
• záriti – obsevati
• zarnica – sij oddaljene strele
• zatakalikati – zakotaliti
• zatožiti – oglasiti se z žalostnim glasom
• zaverovati koga – zaposliti koga
• zaverovati s čim – zaposliti, zavezati
• zdaj na eno, zdaj na drugo kraj – zdaj na eno, zdaj na drugo stran
• zév – razpoka
• zgagniti – umreti
• zmediti – omehčati, pridobiti
• zvečíti – zveneti
• zverati se – motoviliti
• zvirenčina – voda pri izviru
• zvizniti – švistniti
• žablje – ščavje, gosto rastlinje
• žagrad – zakristija
• žaliti se – trapiti se, žalovati
• žehteti – puhteti
• žig – ožgani ostanek v pipi
• življe – bolj živahno
• žvrkljati – izvirati, žuboreti