Ivan Sivec, Saga o Karantaniji
V lanskem letu so spet izšle tri knjige Ivana Sivca. Saga o Karantaniji sestavljena iz treh delov (Kralj Samo, Cesar Arnulf, Kneginja Ema). Ivan Sivec je eden najplodovitejših avtorjev na Slovenskem, napisal je kar 106 knjig, 40 za mlade bralce in 66 za odrasle. Rodil se je leta 1949 v Mostah pri Komendi, živi pa v Mengšu. Po izobrazbi je slavist in magister etnoloških znanosti, delal je kot novinar in urednik. Njegovi deli Pozabljeni zaklad in Vlomilci delajo poleti sta doživeli ekranizacijo.
Kot pravi Helga Glušič Krisper, ki je napisala spremno besedo knjige: »Zgradbo vseh treh romanov povezuje povsem enako oblikovano pripovedno gradivo: vsak od romanov vsebuje po dvanajst poglavij, vsako poglavje pa vedno uvaja naslovljena kratka pripovedna skica, ki spominja na poučno intonirano ljudsko pripoved, priliko o dobroti, lepoti narave in ljubezni, o pravičnosti in življenjski modrosti.« Prvi in drugi del povezuje zmagoviti sveti karantanski meč. V Cesarju Arnulfu se razširi dogajalno območje, ki sega v Srednjo Evropo. V Kneginji Emi pa zgodba temelji na življenjepisu Svete Eme Krške.
Kralj Samo je domišljijsko-zgodovinski roman, ki prikazuje usodo dveh junakov, Sama in Vitomirja, v sedmem stoletju, ko se je oblikovala Samova država. Sprva je v ospredju županov sin Vitomir, ki od radovednega in živahnega otrok odraste v močnega moža ter postane Samova desna roka. Samo v Vitomirjev vsakdan vstopi samo občasno, ko gre mimo s svojo trgovsko karavano, dečku in njegovi mami je zelo naklonjen. Ko Vitomir odraste v postavnega mladeniča, se pridruži Samovi vojski, skupaj zmagujeta nad sovražniki (Langobardi, Obri, Franki, Bavarci …), nato Samo postane kralj in uspešno vlada celih 35 let.
Sivec se je oprl na zgodovinska dejstva o Karantaniji in kralju Samu, ki jih je zelo malo, zato se je bil prisiljen posvetiti ljubezenski zgodbi med Vitomirjem in dekletom iz vasi Lepo ter številnim motivom (očetovska ljubezen, prijateljstvo, sovraštvo, prevara, boj za nasledstvo, pokristjanjevanje, ljubezen do karantanske zemlje …). Kralj Samo se v slovenski literaturi pogosto pojavlja, npr. Janko Šanda je napisal epos v dveh spevih, Niko Kupper slikanico, France Remec gledališko igro z naslovom Samo, prvi slovenski kralj in Metod Turnšek dramo v petih dejanjih.
Roman nas postavi v čisto drugačen čas, ko so ljudje živeli povezani z naravo, verjeli so v mite, prerokbe, verovali v več bogov, vendar niso od njih ničesar zahtevali in jih tudi niso podkupovali z žgalnimi ter podobnimi daritvami, temveč so menili, da so bogovi vedno z njimi, s svojimi dobrimi deli so skušali pridobiti le njihovo naklonjenost. Večina prebivalcev vseh treh vasi (Svaten, Ledin in Krnic) se je ukvarjala s poljedelstvom in živinorejo, če je bila letina slaba, so morali skozi leto pazljivo odmerjati hrano. Župan vseh treh vasi je bil Vseljub, nad njim pa je bil knez Valuk. 12 gospodarjev se je zbiralo pod lipo, ki je tudi simbol slovenstva, in odločalo o pomembnih zadevah v njihovi župi, vsaka tri leta so žrebali, katere njive bo obdelovala katera družina, kljub temu, da so bile njive osebna last. Zavedali so se, da lahko le združeni skupaj obstanejo in ohranijo svobodo. Tudi svoji veri so bili zvesti do groba. Ko je v vas prišel menih in jim skušal razložiti krščanski nauk, se ljudje niso zmenili zanj. Tudi Vitomir, ki je bil zelo radoveden deček in je skušal izvedeti čim več o zgodovini, bitkah …, o novi veri ni želel slišati nič. Karantanija je tako ostala uganka za mnoga ljudstva in verstva.
Skupaj z dvigom Sama se je vzpenjal tudi Vitomir, Samo je od trgovca »napredoval« vse do kralja, Vitomir pa od navadnega mladeniča do vojskovodje in Samovega zaupnika. V romanu so opisane vojaške taktike, s katerimi so prelisičili nasprotnike, npr. bitka z Langobardi, kjer so jih zvabili na ozko planinsko pot in tako vsakega posebej spravili s sveta, Obre so presenetili s tem, da jih je najprej napadla konjenica in ne pešci, kot je bila navada, z Bavarci pa so se spopadli tako, da so jih zvabili v krog in v Dravo, s tem so postali odlična tarča lokostrelcev. Z uspešnimi vojaškimi podvigi si je Samo priboril splošno zaupanje in na poroki z dvanajsto ženo so mu oznanili, da ga bodo okronali za kralja, to je bilo nekakšno poročno darilo. Na kronanju mu je Vitomir podaril sveti meč, ki je bil včasih v lasti Karantancev in ga je sam našel visoko v Krvavih stenah, kakor mu je bilo prerokovano. O Samu in njegovih številnih ženah so krožile razne zgodbe, poganstvo je namreč omogočalo mnogoženstvo. Njegove žene so bile složne vse do Samove pozne starosti, ko so začele razmišljati, kdo ga bo nasledil na prestolu.
Mnogokrat se v romanu pojavi pozdrav »Ostani mlad!«. Ali ne spominja na »Osti jarej!«? Zanimivo je, da to izrečejo in zaželijo vsem osebam ne glede na starost. Tudi imena junakov so nekaj posebnega, gre za slovanska imena, ki so izmišljena, npr. Vitomir, Vseljub, Večerinka, Bedoslav, Čuk, Cvetana … Zbrana so tudi imena stare slovanske mitologije, npr. Svetovit, Premodra, Vesna, Živa in Krivopeta, s katero se življenje na tem svetu konča. V delu zasledimo tudi pogansko verovanje v posmrtno življenje, umrlim so namreč napolnili posodico z živili in jim dali zraven še nožič, ki naj bi jim služil kot orožje.
Kratke zgodbice na začetku poglavij ponazarjajo kak nauk, podobne so ljudskim pravljicam, ki so se prenašale od ust do ust, v njih se slog pisanja malo razlikuje od tistega v nadaljevanju poglavja, je nekoliko bolj poetičen, veliko je tudi ponavljanj, zaradi katerih je zgodba lažje zapomljiva.
Viri in literatura
urediIvan Sivec: Saga o Karantaniji. Del 1, Kralj Samo. Ljubljana: Karantanija, 2010.