Ivan Robida

Ivan Robida * 1. julij, 1871, Ljubljana, † 12. oktober, 1941, Ljubljana.

Ivan Robida se je rodil 1. 7. 1871 v Ljubljani. Med leti 1881 in 1890 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kasneje je študiral medicino na dunajski in graški univerzi, kjer je promoviral 5. 4. 1897. Po končanem študiju se je 2 leti izpopolnjeval v Ljubljani, v smeri splošne medicine. Kot nevrolog-psihiater je nadaljeval svoj študij v Gradcu, na Dunaju, pa tudi v Švici in Franciji. Kot zdravnik je kasneje nastopil službo v Lukovici, od leta 1990 naprej pa je bil zaposlen kot ordinarij moškega oddelka Deželne umobolnice na Studencu. Kasneje je zavzel mesto vodje novega oddelka za živčne in duševne bolezni v Deželni bolnici v Ljubljani, kjer je služboval kot primarij, do svoje upokojitve leta 1937. Slovenstvu je prispeval veliko znanstvenih člankov o sodobni medicini, npr. O prisodnosti normalnega človeka, Akutna psihoza na podlagi imbecilitet, Onemoglostna psihoza, O živčnih in duševnih boleznih po gripi, O prisilnem prekladanju spolnih ekstremitet in mnoge druge. S temi razpravami se je prvi spopadal s slovensko terminologijo v nevrološko-psihiatričnih znanostih, ki je bila v tistih časih dokaj skopa. Poleg znanstvenega delovanja in velikega prispevka medicini, je bil Ivan Robida tudi leposlovec. Njegov prvi spis je bil objavljen leta 1888 in nosi naslov Cvetica ognjenica. Kot leposlovec je pod imenom Prokop nastopil s klasicistično dramo Erazem Tanterbach (1891) in Črticami iz zgodovine slikarstva slovenskega. Leta 1892 je na Dunaju ustanovil napredni dijaški list Vesna, pod psevdonimi Alastor, Josephus, Mephisto je pisal pesmi in prozo. Ko je izhajanje dijaškega lista Vesna prenehalo, je objavljal drugod – epigrame, balade ter vodil šolo za mlade pisatelje. Udejstvoval se je tudi kot kritik, napisal je mnogo poročil, še posebno o modernem slovstvu, npr. Župančičevo Čašo opojnosti in Pisanice, Cankarjevega Jakoba Rudo, Kettejeve Poezije, tudi Jenkove Poezije II. S temi ocenami in poročili se je boril za umeščanje mlade slovenske besedne umetnosti tja, kamor si zasluži. V političnih bojih, po letu 1904, je napisal več uvodnikov, polemičnih člankov in satiričnih podlistkov za Naš list, npr. Peter Beži (1906), Balada o beli cesti (1906), iz osebnih doživetij in grozot prve svetovne vojne pa je napisal spis Spomini na suhi bajer (1915/1916). Med 1910 in 1911 je v Ljubljani vodil višji tečaj Ljudskega odra, kjer je skupaj z varovanci uprizoril Grillparzejevo klasično tragedijo z naslovom Ljubezni in morja valovi. V Dramatični šoli združebih gledališč v Ljubljani je med 1920 in 1925 predaval o dramski psihologiji. Umrl je 4 leta po tem, ko je nastopil upokojitev, 12. 10. 1941 v Ljubljani.