Intervju za revijo Besedoholik
Ne bom vas spraševal klasičnega vprašanja, zakaj ste se odločili za študij slovenistike in primerjalne književnosti, zagotovo zato, ker vas je zanimala književnost. Me pa bolj zanima, kako ste vi doživljali študentski utrip Ljubljane in še posebej Filozofske fakultete v času vašega študija. To je bilo namreč obdobje po odmevnih dogodkih leta 1968 in zasedbi Filozofske fakultete leta 1971.
| Intervju za revijo Besedoholik | |
|---|---|
| Avtor | Domnen Rob |
| Naslov izvirnika | Intervju, prosojnice |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | koncept odgovorov za študentsko revijo Besedoholik, feb. 2024 |
| Klasifikacija | |
Na FF sem prišel jeseni 1973, ko je na FF že vladal mir in omogočal študijsko zavzetim (Tone Pretnar bi rekel štrebarjem) resen študij. Leto poprej sem kot gimnazijec obiskal kulturni maraton na FF, kjer so vrteli odpuljene eksperimentalne filme, recitirali poezijo (najbolj mi je v spominu ostal nastop Jureta Detele s pesmijo Jeleni) in je bila nasploh atmosfera tako zelo alter, da o vpisu na FF nisem nič več dvomil. Na FF smo se vpisovali sami alternativci. Zaničevali smo koristolovstvo, FF smo razumeli kot prostor drugačnega, kot zavetje pred pokvarjenim potrošniškim vsakdanom (pa veleblagovnic takrat še bilo ni) in oportunistično vladajočo ideologijo. Bili smo kosmati in posvaljkani in smo takó demonstrirali svoje uporništvo in nekonformizem.
V prvem letniku sem bil priča izzvenevanju uporništva predhodne generacije. V večerni razred karizmatičnega profesorja Dušana Pirjevca so vstopili trije starejši študentje in profesorja pred katedrom prosili, naj se zavzame zanje. Grozil jim je namreč sodni pregon zaradi žalitve Zveze borcev ali nečesa podobnega. Po dolgi in mučni tišini je Pirjevec študentom pomoč odrekel, češ da se proti svojim partizanskim tovarišem pač ne bo postavljal. Nič se ne spomnim svojega stališča v tej zadevi, bil sem pač nerazgledan teliček. Leta pozneje sem tudi sam ob objavi kritike nekega pogrošnega romana prišel v konflikt z Zvezo borcev, to je bil moj kritiški ognjeni krst, pri katerem so sodelovali avtor knjige, ki sem jo deval v nič, in njegovi tovariši Tone Svetina, Matej Bor ter še kdo. Organizacija je zavzemala do umetnosti in umetnikov nesimpatično konservativno držo, čisto nič mi ni bila všeč. Iz časovne oddaljenosti se mi danes zdi Pirjevčev odziv etičen. Danes sem tudi sam dejaven član te organizacije.
V magistrski nalogi ste se ukvarjali s trivialno pripovedno prozo v 19. stoletju, v diplomski nalogi in doktorski dizertaciji pa z žanrsko literaturo, natančneje z viteškim romanom in s kmečko povestjo, ki tudi spadata pod okrilje t. i. trivialne literature. Zanimanje za to vrsto literature ste vsekakor ohranili še naprej in z njo seznanjali študente v okviru predmeta Slovenska proza 1900-1950, kjer se niste omejili le na t. i. literarni kanon. Ali je bila ta literatura pred vašim raziskovanjem popolnoma prezrta v okviru literarne zgodovine in ste bili vi prvi? Kaj vas je najbolj spodbudilo, da ste se s tem ukvarjali v diplomski, magistrski in doktorski nalogi? Ste bili deležni hudih kritik zaradi ukvarjanja s področjem, ki je bilo nekoliko zaničevano?
Zanimanje za trivialno literaturo povezujem z generacijsko (in gotovo tudi osebno) naklonjenostjo vsemu alternativnemu. Bolj ko je bilo zunaj pričakovanega, predvidljivega, ukalupljenega, spodobnega, večinskega …, bolj me je privlačilo. Sem spada menda že prva resnejša objava v študentski Tribuni z naslovom Razmerje med erotičnim in estetskim leta 1977. Na primerjalni književnosti sem si v tretjem letniku pri Janku Kosu za diplomo izbral teoretični naslov Trivialna literatura, na slovenščini pa sem Matjažu Kmeclu leto pozneje predlagal za diplomsko temo avtorja s tega področja, ki sem ga sam »odkril«, Miroslava Malovrha. Presenetilo me je, da je v literarni zgodovini poznana samo njegova vloga urednika Slovenskega naroda, skoraj nič pa ni bilo mogoče prebrati o njegovih številnih zgodovinskih romanih. Kakšna spregledanost, kakšna zamolčanost, kakšna krivična prezrtost! Ko je bila diploma pri kraju, sem sicer našel, da se je z Malovrhom za diplomo nekaj let prej izčrpno ukvarjala že Marija Tratnik, vendar sta bila najina pristopa k sreči zelo različna. Danes imamo katalog vseh slovenističnih diplom na fakulteti, ki si ga ogledamo pred izbiro teme (kako je do zbirke diplom prišlo, je skoraj zgodba za roman), zato do prekrivanja tem ne bi smelo več prihajati.
Drži, slovenska literarna zgodovina se je ukvarjala pretežno z »besedno umetnostjo«, z avtorji in teksti dvomljivega slovesa pa ne. Niti o žanrih ni govorila, ker se je zdelo označevanje stremljivih avtorjev z žanrskimi imeni žaljivo do njihovega ustvarjalnega genija. Če se je že govorilo in pisalo o žanrih, o kiču, šundu, kolportaži, zabavni in trivialni literaturi, se je to počelo na način zgražanja in diskvalifikacije. Sam sem po zgledu nemške literarne vede želel zavzeti drugačno, emancipatorično stališče. Moji učitelji so bili tolerantni do mojega raziskovanja in pisanja in sem študije o raznih trivialnih žanrih lahko objavljal v strokovnem tisku, zapletlo se je le pri članku o delavski verzifikaciji, ki sem ga moral na zahtevo urednika, ki mu moje stališče ni bilo všeč, pred objavo vsaj terminološko prilagoditi. Spočetka sem izbiro teme argumentiral in jo opravičeval, v člankih in na predavanjih, sčasoma pa to ni bilo več potrebno, saj je bilo med referencami toliko uglednih tujih avtorjev, zlasti nemških, da bi bili pomisleki neprepričljivi.
Študentje si vas bomo zapomnili tudi po vztrajnem spodbujanju k digitalnemu ovekovečenju in prosti dostopnosti literature na Wikipediji, Wikiviru, za delo pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti smo uporabljali Wikiverzo. Že pred desetletji ste ustanovili znameniti spletni novičnik Slovlit. Kaj vas je navdušilo, da ste se že takrat, v 90. letih, začeli s tem ukvarjati? Je morda prav raziskovanje »trivialne literature« zahtevalo drugačne pristope, ki so spodbujali vključevanje v digitalni svet?
Ko sem škribal svoje prve tekste, računalnikov še ni bilo na obzorju. Koncepte sem delal s svinčnikom in jih potem pretipkaval na mehaničnem pisalnem stroju. V prvi polovici 80. let sem se iz radovednosti udeležil tečaja računalniškega opismenjevanja na računalniškem centru UL, ne da bi vedel, da se je Slodnjakov učenec Peter Scherber že leta prej z računalnikom lotil Prešerna in 1977 izdal knjigo Slovar Prešernovega pesniškega jezika. Začele so izhajati računalniške revije (Moj mikro, Monitor, PC&mediji), iz Münchna smo švercali prve osebne računalnike. Magisterij sem leta 1981 natipkal na mehanični pisalni stroj, disertacijo leta 1987 pa že v Jakopinovem operacijskem sistemu STEVE na Atariju. Ker je šlo za eno prvih disertacij, natisnjenih z 9-igličnim tiskalnikom, sem si lahko privoščil vrsto odstopanj: tisk na obeh straneh lista, format A5 namesto A4, mehke platnice, večje število izvodov – nihče me ni preganjal zaradi teh »izvirnosti«.
Mogoče je nagnjenje do računalnikov res v sorodu z nagnjenjem do trivialne literature. Oboje je imelo predznak novega, neshojene ledine, obetavnih drugačnih možnosti dela, odstopalo je od večinske prakse v stroki in v humanistiki sploh. Ob prelomu tisočletja sem v razpravi Kako je ime metodi oboje, emancipatorično obravnavo marginalnih besedil in uporabo računalnika pri obdelavi večjega števila besedil ter pri promociji raziskovalnih rezultatov, naštel med metodološkimi specifikami svoje literarne vede, ki sem jo seveda razumel kot prelomno, progresivno in obetavno, govoril sem kar o novi literarnovedni paradigmi. No, saj tudi danes mislim podobno.
Slovlit mi je bil od 1999 dalje pomemben za krepitev strokovne komunikacije, z wikiji pa sem se zapletel tam okoli leta 2006 in hvalim usodo, da smo se srečali. Tudi pri wikijih je ključna beseda emancipacija, to je udeležba slehernika pri produkciji znanja. Zavedam se, da so računalniki lahko močno orodje v rokah manipulatorjev, vendar stavim na njihov emancipatorični potencial in si z njihovo pomočjo prizadevam za demokratizacijo sveta. Pa ne v degradiranem pomenu »zahodne demokracije«.
Predmet Uvod v študij slovenske književnosti je v prvi vrsti namenjen usvajanju znanja citiranja, navajanja virov, deloma tudi spoznavanja inštitucij, povezanih z našo stroko. Skratka, predmet namenjen, če lahko tako rečem, osnovni orientaciji po stroki. V ta namen ste izdali tudi učbenik, najprej Praktični spisovnik, nato pa kar »wikiknjigo« Nova pisarija. Kdaj in kako je to področje postalo poseben predmet?
Iz predgovora v Praktičnem spisovniku prepisujem, da je predmet z naslovom Uvod v študij slovenske literarne zgodovine na slavistiko v šolskem letu 1953/54 v obliki proseminarja uvedel Anton Slodnjak; 1957 so ga prevzeli asistenti, ki so leta 1965 in 1971 zanj sestavili knjigo Lirika, epika, dramatika. Mala literarna teorija Matjaža Kmecla je 1976 in v več ponatisih slovenističnemu začetniku ponudila dodatno oporo v študiju in nadomestila učbenik literarne teorije Silve Trdine Besedna umetnost, ki je bil v uporabi tudi v srednji šoli. Moj učbenik je pokrival teme, ki jih je za našo generacijo v okviru seminarskih vaj pri literarnem praktikumu pokrivala Helga Glušič, to so praktična znanja iz citiranja, redakcije besedil, lektoriranja, povzemanja ipd. Ker se mi ni dalo iskati založnika (komisija za učbenike na FF se je takrat avtorjev še otepala in sem jo moral zašpecati na ministrstvu, da porablja denar za druge stvari), sem prve štiri izdaje (1990–1994) pripravil kar v samozaložbi. Ko se je učbeniška scena na FF popravila in se je izkazalo, da gre za vročo robo, so knjigo vzeli pod streho (izdaja 1997). Kmalu se je pojavil nov izziv spletne objave in 6. natis leta 2002 je bil že zastonj dostopen tudi na spletu. Po tej izkušnji me tiskane izdaje niso več mikale in Nova pisarija, ki uči komunikacije na spletu, je izšla v tiskani obliki samo še za povrh. FF kot založnica je vzela licenco CC (to je prosto dostopno in uporabno), zapisano v kolofonu, zares: niti avtorske pogodbe nismo sestavili, dobil pa sem nekaj avtorskih izvodov.
Ena od vaših priljubljenih tem raziskovanja je bila tudi planinska literatura. Vem, da ste tudi sami ljubitelj domačih strmin, ob tem pa že vrsto let aktivno sodelujete pri tradicionalnih slovenističnih pohodih, Popotovanju od Litije od Čateža in Kekčevih poteh. Ste se Popotovanja od Litije do Čateža redno udeleževali že v študentskih letih? Kako je bilo takrat?
Bo že nekaj na tem, da sta ljubezen do hribov in ljubezen do slovenščine povezani. Za planinsko literaturo bolj kot za druge žanre velja, da je jezikovno občutljiva in jezikovno stremljiva. Na misel mi hodijo današnji in nekdanji literarni zgodovinarji in jezikoslovci, ki so v prostem času vsaj hribolazci če že ne alpinisti: Aleš Bjelčevič, Tomo Virk, Stanko Klinar, Matjaž Kmecl, Josip Tominšek ...
S popotovanji iz Litije do Čateža je leta 1958, ob stoletnici Levstikovega spisa s tem imenom, začel Anton Slodnjak. Pod Kmeclom je leta 1987 prerasla v vsakoletno množično vseslovensko romanje. Slovenisti smo se na pot vedno odpravili posebej, nekaj dni prej ali nekaj dni po 11. novembru. Fotografsko in filmsko imamo dokumentirana leta 1958, 1976 (moja generacija), 1991 (s Kmeclom kot romarskim vojvodo) in skoraj vsa leta od 2006 dalje.
Kekčevih poti, ki vodijo po hribih doma in čez mejo, se udeležuje manj študentov, nekoč so prevladovali tujci s Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, bolj ali manj redno vse od leta 1982. Ta dva dogodka nas povezujeta tudi zunaj predavalnice, nimajo vsi oddelki na FF česa podobnega. S starih oddelčnih fotografij (postavil sem jih v svoj vsem dostopen spletni album) razbiramo, da so bile družabno živahne tudi predhodne generacije. V 80. letih je bil družabni motor oddelka prijatelj in kolega Tone Pretnar, vse do svoje prezgodnje smrti leta 1991. Med dvakratnim celoletnim bivanjem v ZDA sem bil navdušen nad rednim prijateljskim druženjem med učitelji in študenti na fakulteti. Tam sem dobil spodbudo za tikanje s študenti. Saj se od zadnjega planinskega izleta dalje tudi midva tikava, kajne, samo v intervjuju smo vljudno na vi :)
V zadnjem desetletju, dveh, se ukvarjate tudi z vzpostavljanjem spletne mreže literarnih in partizanskih spomenikov na Geopediji. Akcija fotografiranja, dokumentiranja partizanskih spomenikov je pomembno pripomogla k njihovemu ohranjanju, saj so navsezadnje tudi ti pomemben del naše kulturne krajine. Povejte nam kaj več o tej akciji.
Ena izmed lepših reči, ki so zaznamovale konec naše civilizacije, so interaktivni spletni zemljevidi. Spremenili so način človeškega dojemanja, ki je dobil ime prostorski obrat. Od 2007 sem na Geopedijo, ki jo je zagnalo podjetje Sinergise (podjetja ni več, portal pa še obstaja in je zastonj na razpolago vsem), nalagal sledi družinskih kolesarskih tur po Sloveniji, rojstnih krajev zgodovinskih romanopiscev, literarne in druge spomenike. V okviru projekta Prostor slovenske literarne kulture smo s študenti nanj postavili 1458 dogajališč slovenskega zgodovinskega romana.
Zadnjih deset let visim na spletnem zemljevidu zaradi urejanja sloja Partizanskih spomenikov. 8000 smo jih že vnesli (vsak spomenik je ena zvezdica na zemljevidu), pa še ni konca. Od nedavnega se to početje uvršča v koncept občanskega ali skupnostnega raziskovanja in pridobiva družbeno pozornost. Začela sva z ženo, pritegnil sem učitelje in študente na zgodovini, prijatelje pri Zvezi borcev in posameznike, ki niso vključeni nikamor, samo za pomemben uporniški (spet uporniški!) segment slovenske zgodovine jim je mar – več kot sto ljudi se je vpisalo med urejevalce. Ob posameznem spomeniku se je nabralo mnogo dokumentacije, fotografij in historiata. Sproti ažuriramo stanje spomenikov, evidentiramo njihovo vandaliziranje, prestavitev in obnovo, zbiramo in na splet postavljamo literaturo o njih. V splošnem smo lahko kar zadovoljni, tako z zbirko kot s spomeniki: odstranjenih je bilo okrog 5 %, kar je veliko manj kot v sosednjih državah. Partizanskih spomenikov povečini ne uničujejo nazorski nasprotniki, uničujejo jih psihično moteni posamezniki in tepci, ki si gredo za denar, ki ga dobijo na odpadu za bronasto ploščo, kupit žganje.
Z letošnjim študijskim letom ste se upokojili. Kako preživljate sedaj prosti čas?
Skoraj enako kot prej, samo v razred mi ni treba trikrat na teden. V bistvu je ves moj čas prosti čas. Že pred penzijo sem dojel, da je osnovna človekova dejavnost pospravljanje in urejanje obstoječega, ne pa npr. snovanje česa novega. Pospravljamo povsod, kjer se znajdemo, in to počnem tudi zdaj: urejam Slovlit, urejam po Wikipediji in drugih wikijih, urejam po zbirki partizanskih spomenikov na Geopediji, pospravljam po svojih papirjih in po računalniku (slike, dokumente, pisma, tekste), po hiši, vrtu, skednju, podstrehi, gozdu, pomagam urejati reči doma, pri hčeri in sinu. Gojim lepo iluzijo, da popravljam svet z udeležbo pri civilnodružbenih akcijah, protestih, peticijah proti pokvarjenim oblastnikom, občasno tudi kaj priložnostnega napišem in kje nastopim … Ob koncu zime obrežem sadovnjak, poleti in jeseni nabiram plodove, jih pospravljam po policah in v skrinjo, namakam za žganje, lepim sveže verze na kozarce z marmelado, pripravljam drva, kurim, popravljam pokvarjene naprave, odvažam odsluženo robo na odpad, vse to, zaradi česar so starejši občani moškega spola v naši kulturi koristni … prav nič mi ni dolgčas in nič mi ni odveč, niti ometanje dimnika ne. Ob lepem vremenu in kadar ni ravno kakšnega prehlada, prezračim dušo in telo na smučeh, na kolesu ali peš, z ženo ali z vnuki, zvečer (ali že pred večerom) pa nazdravim s prijatelji. V bibliografijo te dejavnosti ne spadajo, ohranile se bodo na posnetkih, ki jih sproti postavljam na splet. Domen, hvala za vprašanja in srečno s študijem še naprej!
- Nazaj na Objave: Miran Hladnik