Hudodelci

Hudodelci
Avtor	Marjan Rožanc
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Obzorja Maribor
Datum izida	1981
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	159
Klasifikacija
COBISS ID	20304384
UDK	821.163.6-311.2

Kratki roman Hudodelci (1981) Marjana Rožanca je delno avtobiografsko delo, kjer je junak prvoosebni pripovedovalec in pripoveduje o življenju političnega jetnika.

Vsebina

Junak romana, Peter Berdon je prvoosebni pripovedovalec. Rodil se je v Trstu in v mladih letih je verjel v sistem v katerem je živel. Ko pa v Parizu spozna Fabienne, ga ta spodbudi v upor proti sistemu. Po vojni mu začne presedati korupcija, zato še z dvema mladoletnikoma, Ivanom in Štefko, ki sta podobnega mišljenja zapade v kriminal. Ob ropu, ki ga izvede trojka sta ubita dva miličnika, umreta pa tudi Štefka in Ivan. Peter, ki ostane sam se odloči, da poišče Fabienne. Dogovorita se za srečanje v Beogradu, vendar ga na vlaku aretirajo in zaprejo. Obtožijo ga druženja s sumljivimi ljudmi, saj se je družil z italijanskimi komunisti, izdaje države ter delovanja proti narodu, umora pa nihče ne omenja. Junak, ki ima na vesti poleg umora tudi rope, tatvine, ilegalni prehod meje, političnih obtožb ne želi priznati, saj ve, da jih ni zagrešil. Tako se kljub temu, da je kriv čuti nedolžnega. V zaporu je večino časa lačen in osamljen, sojetnik ga želi celo spolno zlorabit. Peter nima svojcev, ki bi mu lahko pošiljali pakete z osnovnimi potrebščinami in dodatno hrano. To mu je bivanje v zaporu še oteževalo. Ko so ostali zaporniki izvedeli, da je Peter deloval za Italijane in da je stalinist (kar v resnici ni držalo) so se spravili nadenj. Pod neusmiljeno torturo se zlomi in prizna vpletenost v umor dveh miličnikov, vendar to oblasti ne zanima. Peter že od vsega začetka razmišlja o begu iz zapora, ki ga potem tudi izvede, saj ne vidi druge rešitve. Pretep sojetnikov in nepozornost paznikov izkoristi in se poda v nevaren beg. Uspe mu prečkati zaporniško dvorišče in skozi koruzna polja se prebije do kmetije, kjer si poišče nova oblačila in vzame pištolo. Odloči se, da se vrne tam, kjer se je vse začelo, k ljubici Fabienne. Skozi celotno knjigo se junak vrača k Fabienne, ki pa mu predstavlja poželenje, samo žensko telo in o ljubezni med njima težko govorimo. Zgodba se tako hitro konča kot se je začela. Po begu iz zapora zapustimo junaka na poti v svobodo.

Po romanu je bil posnet tudi istoimenski film, ki je izšel leta 1987.

Kritike

"Roman Hudodelci je tako impresija o nekem načinu življenja, o človeku, ki živi svoj dan, ne da bi se veliko spraševal o svojih dejanjih. Važna mu je samo ena človeška eksistenca – lastna – in tej je vse podrejeno. Skozi vse delo izstopa skrajni individualizem glavnega junaka, ki se s tem uvršča v današnji, človeku odtujeni čas kot sicer njegov skrajno negativni primerek, a jehkrati tudi tak, da je prepoznaven." (Helena Grandovec 1981: 5)

"In prav v tej zapisovalski, že skoraj dokumentarni objektivnosti, v želji po beleženju in ne razsojanju nekega časa in življenja, v ugotavljanju in ne obračunavanju s svetom in zgodovino je posebnost te knjige v primerjavi z večino ostalih obravnavanj take in sorodne tematike. Rožanc se, kot lahko z veseljem ugotovimo, ni zapletel v maščevalen pamflet, temveč je v središče svojega zanimanja postavil človeka kot fizično bitje; ideologija pri Petru Berdonu še lahko počaka." (Andrej Blatnik 1981: 7)

"In zgodba sama bi bila lahko samo navaden reportažni zapis o življenju v zaporu (tako preprosta se zdi). Toda uvaja jo avtorjeva pripomba, da te knjige ne bi napisal, če se mu še po petindvajsetih letih ne bi v sanjah vračali ječa in njen komandir. In potemtakem se lahko vprašamo, ali je bil roman napisan kot terapija za zdravljenje jetniških travm. " (Jože Simčič 1981: 15)

"… Vsi ti odstavki, ki so v Rožančevem pripovedovanju – na srečo – v večini, so sestavljeni brez svete (slepe) jeze, prosti slehernega moralističnega manihejstva: četudi prav nič ne »skrivajo« svojega osebnega »vira« ter v ničemer ne prizanašajo ne sebi ne svojim bralcem, čeprav so tako rekoč po pričevanjsko (avtobiografsko) nazorni in stvarni, ni v njih nobenega obtoževanja in omalovaževanja, nikakršnega deklarativnega poravnavanja minulih računov in krivic – pač pa zgolj »poročilo« o usodi in svetu. – Manj se zdi posrečen fabulativni okvir, v katerega so ti odstavki postavljeni: zgodba o ubitih miličnikih in Berdonovem mednarodnem avanturizmu (in erotizmu) zmore spričo pričevanjske izostrenosti osrednjih predelov Rožančeve knjige učinkovati le kot pisateljski trik; tudi spričo svoje nedorečenosti in naglice, s katero je nastavljena in s katero se razplete. – Navzlic temu pomisleku prinašajo Hudodelci več kot razburljivo branje; s svojo notranjo čistostjo delujejo karizmatično tudi v smislu zgodovinskega spomina." (Andrej Inkret 1981: 11)

"Hudodelci so v tem smislu nedramatični, saj ne vzpostavijo napetih ideoloških antigonizmov, ki bi jih s svojo zgodbo najbrž morali ... Rožančeva proza zdaj hodi po robu našega sveta: zdaj je proza, zdaj spomin, zdaj jo pripoveduje prozni pripovedovalec, zdaj njegov avtor." (Aleksander Zorn. 1981: 518)

Viri in literatura

Helena Grandovec. Nova knjiga založbe Obzorja, Marjan Rožanc: Hudodelci. Večer 36/185 (13. 8. 1981). 5. COBISS
Andrej Blatnik. O času, o človeku. Dnevnik 30/248 (12. 9. 1981). 7. COBISS
Jože Simčič. Prebrali smo. Dolenjski list 32/41 (8. 10. 1981). 15. COBISS (dLib)
Andrej Inkret. Prebrati Hudodelce. Teleks 37/30 (30. 7. 1981). 11. COBISS
Aleksander Zorn. Marjan Rožanc: Hudodelci. Naši razgledi 81/18 (25. 9. 1981). 518. COBISS