Hans Christian Andersen: Bedak Jurček

Bedak Jurček je ena izmed pravljic Hansa Christiana Andersena.

Otroštvo

Rodil se je 2. Aprila 1805 v mestecu Odense na Danskem (otok Fyn), materi Anne Marie Andersdatter in očetu Hansu Andersenu. Svojo domovino Dansko Hans opisuje kot poetično deželo, polno ljudskih pripovedk, starih pesmi in bogate zgodovine. Odraščal je v siromašni družini - oče je bil čevljar in mati perica. Njegova rojstna hiša je bila majhna izba, skoraj do zadnjega kotička zapolnjena s čevljarsko opremo, posteljo in stensko klopjo, na kateri je spal (opisuje H.C.Andersen). Kljub revščini je imel lepo otroštvo. Kot je sam rekel, je bil edini otrok in zato skrajno razvajen. Bil je zaželjen in ljubljen otrok, tako oče kot mati sta mu namenjala veliko pozornosti. Predvsem očetu je pomenil največji dar, živel je zanj. Ob nedeljah mu je izdeloval gledališče ter mu bral iz Holbergovih komedij ali Tisoč in ene noči in Svetega pisma. Tudi babica mu je bila naklonjena in ga je pogosto obiskovala.

Že v otroških letih se je silno rad prepuščal sanjarjenju. Že kot sedemletnik je obiskal mestno gledališče – najprej je videl Holbergovega Gostiliniškega politika v operni izvedbi. Gledališče mu je kmalu postalo najljubši kraj, tako da si je doma začel po naslovu dela in osebah v njem izmišljevati vso komedijo. Igral se je s svojimi lutkami in uprizarjal komedije (v nemščini). Po prebiranju njegove avtobiografije zaznamo, kako je zaupal v Boga. Že na začetku avtobiografije je zapisal: …Zgodba mojega življenja bo svetu povedala, kar je povedala meni: da je nekje ljubi Bog, ki skrbi za to, da je na koncu vse lepo in prav. (Pravljica mojega življenja, 2005). Odraščal je v pobožnosti, pa tudi vraževerju, ki ga je gojila mati.

Očeta je Napoelon tako prevzel, da je šel za prostovolnjega vojaka, v upanju, da se bo domov vrnil kot poročnik. Žal se je oče vrnil bolan in kasneje tudi umrl. Hansu je bilo komaj 11 let. Tedaj je bil prepuščen samemu sebi. Mati se je vnovič poročila z mladim čevljarjem. Kot je sam napisal, se njegov očim ni želel vmešavati v njegovo vzgojo. Tudi vrstniki so se iz njega norčevali in ga posmehovali. Andersen si je želel v latinsko šolo, prišel pa je v šolo za reveže, kjer se je učil verouka, pisanja in računanja. Mati je mislila, da bo šel sin po očetovih stopinjah in bo postal krojač, Hans pa je hotel le v gledališče in postati igralec. Želel je oditi v dansko glavno mesto h gledališču in postati slaven. Mama se je po pogovoru z vedežalko, ki je napovedala, da bo njen sin res slaven, vdala in mu dovolila oditi v Koebenhaven. Tako je Hans pri širinajstih letih odšel v Koebenhaven in tam živel vse do smrti.

Ko je prispel v veliko mesto, je šel naravnost proti teatru (gledališču), saj je upal, da bo lahko nastopil kot igralec. A so ga zavrnili. Zanj so bili to težki časi, saj ni poznal nikogar, bil je sam in brez denarja. Hansu je bilo celo tako hudo, da je pomislil na smrt, vendar ga je zaupanje v Boga gnalo naprej. Vztrajal je in nekako mu je uspelo priti v gledališče. Poskusil se je kot igralec in plesalec, a je doživel le posmeh, ker je bil suh in neroden. Vmes je pisal pesmi in tragedije, a njegovi poskusi niso bili dobro sprejeti.

Šolska leta

1822 je srečal posvetnega svetovalca Collina, ki ga Hans opisuje kot človeka najplemenitejšega in najboljšega srca, ki je, kot je napisal sam, postal njegov drugi oče. Uprava teatra je želela, da izboljša svoje znanje, zato mu je Collin pomagal in mu omogočil šolanje v latinski šoli v Slagelseju. Pri pripravah na maturo mu je pomagal ravnatelj, pri katerem je tudi živel in kateri je bil do njega zelo strog. Učitelji so se nanj jezili, ker se je slabo učil. Sam je zapisal, da je rektor del svojih ur zapolnil z norčevanjem in vzdevki. Andersen je napisal, da je bilo to najbolj temačno in nesrečno obdobje njegovega življenja. V času svojega bivanja v Slagelseju je napisal štiri ali pet pesmi, dve izmed teh, Duša in Moji materi, sta natisnjeni v Zbranih pesmih.

1827 se je vrnil v Koebenhaven, kjer se je pripravljal na maturo, ki jo je opravil pri 23-letih.

Nadaljeval je študij filologije in filozofije in 1829 opravil svoj Examen philologicum et philosophicum ter izdal svojo prvo zbirko pesmi.

Potovanja

Andersen je ogromno prepotoval, saj si je že od nekdaj želel potovati. Pomladi 1831 je prvič zapustil Dansko. Videl je Lübeck, Hamburg in Berlin. Vtise s potovanja z Nemčije je zapisal in jih izdal pod naslovom Senčne slike. Primanjkovalo mu je denarja, zato je zaprosil za štipendijo. Dobil je potovalno štipendijo.

Pot je nadaljeval v Pariz, Locle (Švica) - tukaj je dokončal v Parizu začeto pesem Agnete in povodni mož. 1833 je odpotoval v Italijo (Firence, Rim-dobil sporočilo, da mu je umrla mati, Neapelj).

1834 se je vrnil na Dansko. Tukaj je dokončal roman Improvizator, ki je kasneje izšel, bil bran, razprodan in ponatisnjen. Knjiga je bila prevedena v nemščino pod naslovom: Mladost in sanje italijanskega pesnika.

V tem času izšle tudi njegove prve pravljice.1837 je izšel roman Violinist. Istega leta je obiskal Švedsko (Stockholm).

Friderik VI. mu je za prihodnost odobril 300 kron letno. (To je prejemek, ki se odobri tistim, ki nimajo nobenega uradnega prejemka). Zdaj mu ni bilo treba več pisati, da bi preživel, v primeru bolezni je imel zagotovljeno podporo.

1840 je drugič odpotoval v Italijo, od tam pa v Grčijo in Carigrad (potovanje, ki ga je opisal v Pesnikovem bazarju). Avgusta 1841 je bil spet v Koebenhavnu. 1843 je šel znova v Pariz.

1844 je ponovno obiskal severno Nemčijo. Tega leta končal dramsko pravljico Roža sreča. Obiskal je tudi Trst, Ancona, Vezuv, Marseille, Vernet.Obiskal pa je tudi brata Grimm. Jacob ga sprva ni prepoznal (ni poznal nobenega njegovega dela), kasneje šel nazaj k njemu, češ da ga zdaj pozna. Wilhelm ga je poznal.

1846 se je na poti z Dunaja v Trst, ustavil tudi v Ljubljani in nadaljeval pot v Trst. V Ljubljani se je ustavil tudi leta 1854. Prepotoval je ogromno. Če štejemo vse njegove poti, je zunaj Danske preživel kar devet let svojega življenja. Na potovanjih se je srečal s slavnimi ljudmi. Kamorkoli je prišel je sklepal prijateljstva. Z mnogimi je tudi v nadalje vzdrževal stike. Takrat pa je tudi začel pisati pravljice, kakršne je pripovedoval malčkom. (Kakor jim je ustno pripovedoval, tako jih je zapisal). Pri tem je prišel do spoznanja, da so se njegove pravljice dotaknile ljudi različnih starosti.

Slava

Andersen je dočakal to, kar si je želel celo življenje – slavo. Prva priznanja so bila sicer priznanja v tujini, po obdobju kritike pa tudi v njegovi domovini.

Sam je mislil, da bo zaslovel s svojimi romani, vendar pa so mu njegove pravljice prinesle svetovno slavo. Tam, kjer bi mi zagotovo morali priznati hvalo, ko je moja ustvarjalnost ubrala neko novo smer, tam sem požel le grajo. Tudi različni pisatelji, katerih mnenje sem cenil, so mi pisanje pravljic povsem odsvetovali; to naj bi bilo nekaj za kaj naj ne bi imel nobenega talenta. Drugi so menili, da bi, če bi se hotel poskusiti v tem, za vzor moral preučiti francoske pravljice. Zato sem s tem rajši prekinil, toda pravljice so se mi vsiljevale. (Pravljica mojega življenja, 2005, stran 130).

Prelomnico v njegovem življenju je pomenilo leto 1835, ko je izdal knjigo Pravljice, pripovedovane otrokom. V njej so bile objavljene le 4 pravljice (Vžigalnik, Miklavž in Miklavžek, Princesa na zrnu graha in Cvetlice male Ide). V poznejših letih je izdajal nove zvezke pravljic.

Andersen je v svojem življenju napisal dve avtobiografije. Svojo prvo (nedokončano) avtobiografijo (Knjiga življenja) je napisal zgodaj, pri sedemindvajsetih. Drugo avtobiografijo je poimenoval Pravljica mojega življenja (1847).

Smrt

Umrl je 4. avgusta 1875, star 70 let, v vili družine Melchior, ki je zadnja leta skrbela zanj.

Zanimivosti

Mednarodna zveza za mladinsko književnost (International Board on Books for Young) je njegov rojstni dan 2. april, razglasila za mednarodni dan mladinske knjige. Na ta dan zveza podeljuje Andersenove nagrade najboljšim otroškim in mladinskim avtorjem (od leta 1956) in ilustratorjem (od leta 1966).

2005 je bila dvestota obletnica njegovega rojstva, katere pokroviteljica je bila danska kraljica Margareta II.

Andersenova zbirka pravljic po zadnjem štetju obsega 212 besedil.

Le Sveto pismo je prevedeno v več jezikov kot njegove pravljice.

Najbolj znane Andersenove pravljice

Snežna kraljica
Palčica
Grdi raček
Deklica z vžigalicami
Kraljična na zrnu grafa
Bedak Jurček
Stara cestna svetilka
Cesarjeva nova oblačila
Tako kakor napravi stari je zmerom prav
Mala morska deklica
Divji labodi
Cvetlice male Ide
Slavec
Leteči kovček
Stanovitni kositrni vojak
Svinjski pastir
Pastirica in dimnikar
Rdeči čeveljci
Na račjem dvoru

O pravljici Bedak Jurček

Pravljica govori o bedaku Jurčku in njegovih dveh bratih, ki sta bila bistrih glav. Eden izmed njiju je znal na pamet ves latinski slovar in še tri letnike časnika, ki je izhajal v mestecu, drugi pa je znal na pamet cehovska pravila. Jurčka pa so ravno zato klicali bedak Jurček, ker ni bil tako učen kot njegova dva brata in ga tudi noben ni prišteval k onima dvema. Nekega dne je kraljična razglasila, da se bo poročila s tistim, ki bo znal svoje besede najbolje obrniti. Tako sta se prva dva brata odpravila proti dvoru, oče pa je dal vsakemu svojega konja. Tudi Jurček si je želel iti na dvor, vendar se mu je oče smejal in mu ni dal konja, zato je Jurček vzel kar svojega kozla in z njim odjezdil proti kraljevemu dvoru. Vmes je Jurček na poti našel tri stvari: mrtvo vrano, star cokelj, brez gornjega dela in blato iz jarka. Brata sta se njegovi zamisli, da te stvari podari kraljični, smejala in odjezdila naprej pred dvor, kamor sta prispela pred Jurčkom. Tam so se že gnetli ostali snubci, ki so ob prihodu dobili številko in se postavili v vrste po šest tako tesno, da se niso mogli ganiti. Vsi snubci pa so ob prihodu v dvorano pred kraljično onemeli. Tako se je zgodilo tudi starejšima bratoma od Jurčka. Ko sta ji oba dejala, da je v dvorani vročina, je kraljična dejala, da zato ker njen oče peče mlade petelinčke. Ob tem je prvi izmed bratov odgovoril le meee, drugi pa be. Tako je oba spodila. Bedak Jurček pa je na to dal odgovor, da lahko sedaj speče še svojo vrano. Ko ga je pravljična vprašala, kje jo bo spekel, je pokazal cokljo (kot ponev s kositrnim ročajem) ter za polivko vzel blato iz žepa. Kraljična pa ga je hotela še malo prestrašiti in mu povedala, da vsako njuno besedo zapisujejo trije pisarji in en nadpisar. Jurček pa je po teh besedah preostalo blato zmetal nadpisarju v obraz. Kraljični je bil po tem dogodku Jurček še bolj všeč in ga je vzela za moža. Bedak Jurček je tako postal kralj, dobil je krono in zasedel prestol.

Primerjava starejše in novejše verzije

Dogajalni prostor(starejša/novejša verzija): stara graščina/mogočen dvorec, dvorišče, kraljevi dvor/dvor, velika cesta/cesta, kraljevi grad/grad,dvorana,

Dogajalni čas (starejša/novejša verzija): osem dni; celo uro prej/debele uro, srednji vek (graščina oz. dvorec)

Literarni liki (starejša(novejša verzija): star graščak/star plemenitaš, dva sinova, bedak Jurček, kraljična/kraljeva hčer, služinčad/služabniki, snubci, nadpisar/cehovski mojster, trije pisarji, tri (stvari, ki jih je našel Jurček na poti)

Števila (starejša/novejša verzija): dva (sinova), osem (dni), tretji (brat), trije, šest (snubci so stali v ravnih vrstah po šest), trije (pisarji), en (napisar/cehovski mojster), dva (krajcarja)

Analiza citatov

- "Na deželi je stal mogočen dvorec in v njem je živel star plemenitaš. Imel je dva sinova, ki sta bila tako bistrih glav, da bi že pol njune bistroumnosti bilo več kot dovolj." (Andersen 2005) Iz citata je razvidno, da je pravljica postavljena v srednji vek. Sinova tega plemenitaša sta torej že skoraj preveč pametna, za njuno dobro.

- "Ustne kotičke sta si namazala z ribjim oljem, da bi bili gibkejši." (Andersen 2005) Ta stavek je precej nesmiseln, saj so ustnice zaradi ribjega olja bolj mastne in ne prav nič bolj gibke.

- "Tedajci se je prikazal še tretji brat, kajti bili so trije, ampak slednjega ni nihče štel za brata, ker pač ni bil učen tako kot prva dva, zato so ga klicali kar bedak Jurček." (Andersen 2005) Ker Jurček ni bil enako pameten kot druga dva brata, sploh družina in drugi ljudje niso gledali nanj kot na družinskega člana, ampak kot na kar enega bedaka.

- ""Če me bo vzela, me bo vzela! Če pa me ne bo hotela, jo bom pa jaz vseeno vzel!"" (Andersen 2005) Jurček se tukaj prikaže kot zelo samozavesten človek, ki je prepričan da bo dobil kar hoče.

- ""Tebi že ne dam konja. Saj sploh ne znaš govoriti! Tvoja brata, glej, pa sta možaka, da je kaj!"" (Andersen 2005) Oče ima očitno zelo rad druga dva sinova in je ponosen nanju, Jurčka pa ne mara preveč in se ga sramuje. Tudi enakih možnosti jim ne daje in Jurčka žali. S tem ko poveličuje druga sva sinova, daje Jurčku vedeti, da ni kaj prida.

- ""Ti kar daj!" sta mu rekla, se zasmejala in odjezdila naprej." (Andersen 2005) Tako kot drugi ljudje in njun oče, sta tudi brata zasmehovala Jurčka in ga imela za bedaka. Jurček torej ni imel nobenih prijateljev ali podpore pri svojem načrtu, pa vendar je bil odločen, da doseže svoj cilj.

- ""Ni dober!" je rekla kraljeva hči. "Proč z njim!"" (Andersen 2005) Kraljična govori o snubcih kot o neuporabnih rečeh, kar kaže na njen zvišan odnos.

- ""Kakšna peklenska vročina!" je rekel. "Seve, ko pa pečemo petelinčke!" je dejala kraljeva hči. "Kako prikladno!" je rekel bedak Jurček. "Bi nemara smel tudi jaz speči vrana?"" (Andersen 2005) Jurček je prvi od snubcev, ki je odgovoril na kraljičine besede in ga njen odgovor ni zmedel. Na vsako vprašanje je imel pripravljen odgovor, kar je bilo kraljični zelo všeč.

- ""Vendar se zavedaš, da vsako najino besedo zapišejo in bodo objavili v jutrišnjem časopisu? ob vsakem oknu stojijo trije pisarji in star cehovski mojster, ta pa je še najbolj nor, saj ničesar ne razume!"" (Andersen 2005) Kraljična se želi prepričati, da se Jurček ne bo prestrašil tega, da bodo njegove besede prišle v javnost in hkrati že preverja, ali bo Jurček kot njen bodoči mož pripravljen na veliko odgovornost in življenje na očeh javnosti. V tem citatu je razvidno tudi norčevanje iz starega cehovskega mojstra, saj ga kraljična okliče za najbolj norega.

- ""Tak tako, vi ste gospoda!" je dejal bedak Jurček. "Torej moram vam, cehovski mojster, dati le najboljše!" In potem je obrnil žepe in mu vrgel blato v obraz." (Andersen 2005) Tako kot kraljična, se tudi Jurček pošali na račun cehovskega mojstra. V obraz mu vrže blato in s tem pokaže, da mu je vseeno za besede, ki jih bo zapisal.

Vir:

Starejša verzija: Andersen, H. C. (1998). Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Novejša verzija:Andersen, H. C. (2005). Pravljice; druga knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Viri

Andersen, H.C. (2005). Pravljica mojega življenja. Ljubljana: Študentska založba.
Andersen, H. C. (1998). Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Andersen, H. C. (2005). Pravljice; druga knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga