Grmada
Grmada (1974) je ljubezenski roman Bena Zupančiča o neuresničljivi ljubezni med Martinom in Rožo po drugi svetovni vojni.
| Grmada: Roman | |
|---|---|
| Avtor | Beno Zupančič |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Cankarjeva založba v Ljubljani |
| Datum izida | 1974 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | ljubezenski roman, družbenokritični roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 263 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 710430 |
| UDK | 886.3-311.2 |
Zgodba
urediMartina Dobroto (Pepija) kot najstnika Italijani med vojno zaprejo. Po izpustitvi se priključi partizanom in se po vojni leta 1945 vrne v domači kraj. Vsi se veselijo osvoboditve, le Martin ne, saj je ostal sam; mati in oče sta umrla med vojno. Obiskoval je prijatelje in od njih izvedel, da je oče padel pri partizanih, mater, ki je delala za partizane, pa so zaprli in je v zaporu umrla.
Našel si je majhno skromno stanovanje z neudobno posteljo. S pomočjo prijatelja se je zaposlil na državnem uradu in je postal »šef kabineta«. Zaljubil se je v svojo tajnico, mlado in lepo Rožo. Sprehajala sta se, ponoči poležavala v travi in se skrivaj sestajala. Ko so šli s sodelavci na Morje [sic!], si je zaželel poroke z njo, vendar jo je moral zaradi pomanjkanja denarja odložiti.
Nekega dne pa mu je Roža nepričakovano povedala, da se bo poročila s Petrom, njunim šefom. Martin je ves prizadet zapustil svoje delovno mesto in sprejel službo, ki mu jo je ponudil Štefan Silak. Tam je bil njegov nadrejeni Tomaž Kalin, tajnici je ime Silvija. Pri vdovi Milki Kostrevec si je uredil sobo z udobno posteljo, na stene pa je obesil slike. Čez tri mesece je prejel Rožino skesano pismo s pojasnili. Že od malih noge je bila naučena, da se mora ženska žrtvovati za udobje, da je svet krut in da so ženske žrtev nasilnih moških in da se za ljubezen ne smejo meniti. Martin ji je grobo odgovoril, vendar pisma ni nikoli poslal. V naslednjem pismu ga je Roža opozorila, da Peter ve za njuno razmerje in da je sposoben storiti marsikaj.
Najprej se je Peter izživel nad Rožo in jo hudo pretepel. Potem je pritisnil na Martinovega šefa, da je Martinu odredil slabše plačano delovno mesto. Martin se je vrnil v svoje staro stanovanje, bil je poklapan, brez prijateljev, ob strani mu je stala le Silvija. Roža je pred Petrom zbežala v Švico k sorodnikom, Martin pa je ostal sam s svojimi nagrmadenimi čustvi.
Nagrade
urediŽupančičeva nagrada (1975) - nagrada za izjemne stvaritve na področju kulture
Zgodovina izdaj
urediPonatisi
Prevodi
- 1976 Gromada prevod v hrvaščino (Roksanda Njeguš) COBISS
Kritika in literarna zgodovina
uredi"Na Zupančičevi podobi človeka in sveta prevladujejo vidne, preverljive meje in naravne velikosti stvari. Njegov realistični stil pa je odprt tudi za sanjsko stvarnost, za baladno fantastiko, za lirska razpoloženja in impresionistične lepotne zanose. Rad piše metafore in druga pesniška sredstva, prozo poetizira tudi z lastnimi pesmimi ter z vrezi in s pesniškim motivom drugih. Pripoveduje v slikovitem jeziku, včasih ga zavestno poabstrakti, kdaj mu zdrkne tudi na feljtonistično raven. Pripovednega jezika ne zapira pred poulično besedo in frazo niti ne pred politično in žargonsko tujko. Takšne tujke rad zapisuje kot sestavljanke s komičnim učinkom. Nekaterih besed ne mara, zlasti ne vsakdanje aktivističnih. Če pa jih zapiše, izvabi iz njih pomenski odtenek, ki razkrije ničevost tega, kar označuje." "V Grmadi je uveljavljena široka epskost. Že zunanja podoba besedila opozarja na velike epske note, na "življenjepis", na "pismo" in podobe in se ne mara drobiti niti na odstavke. Epsko - scenarističnega dialoga je malo in je oblikovno ujet v epski tok; splošno poudarjeno pripovedno držo prekinja le dramatska oblika kakšnega dialoga. Poleg pisma gostijo pripoved epske karakterizacije,obe sredstvi vsrkavata vse člene epske zgodbe, ki bi sicer bili nujni. Tajničino pismo o ljubezenski nesreči je odličen primer pripovedne gostote, učinkuje dramatično, je estetski vrh romana, in spada med najbolj pretresljive ljubezenske izpovedi v novejši slovenski prozi. Zupančič je tudi v ta roman vpisal razpoloženjske motive, še posebej pokrajinske impresije." (Zadravec 1997: xxx)
"Z drugačnimi besedami, o svojih temeljnih in konstitutivnih, to je, subjektivnih razsežnostih in določilih Grmada kot literarna tekstura že sama ne dopušča nikakršnega dvoma. Neprenehoma nam daje vedeti, da je pred nami subjektivno predelana podoba realnosti in da ta podoba v literaturi drugačna nikoli tudi biti ne more: da je pred nami tako imenovano "lepo-slovno" delo, se pravi sama v sebi povsem zaključena, koherentna in zlasti avtonomna verbalna kreacija, ki nosi kriterije svoje resničnosti in resnice zgolj sama v sebi oziroma v svoji subjektivnosti."
"Kakor da bi Grmada hotela s svojo fabulo prispevati k boljšemu, globljemu, temeljitejšemu, tudi pravičnejšemu - povezovanju in razumevanju medvojnega in povojnega sveta"
"Grmada nas uči, kako ostanemo zvesti in vdani tudi v najtrših, lahko bi rekli, kar absurdnih preizkušnjah, ki jih zmerom pošilja nad nas zgodovinsko politični svet." (A. Inkret)