Grein vaun

Grein Vaun
Avtor	Emil Filipčič
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Državna založba Slovenije
Datum izida	1979 in 2004
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	roman, fantastika, ludizem, nova proza
Vrsta medija	tisk
Št. strani	172 in 165
Klasifikacija
COBISS ID	14248967

Grein Vaun (1979) je romaneskni prvenec Emila Filipčiča, za katerega je prejel nagrado zlata ptica.

Vsebina

Strniti vsebino romana Grein vaun je praktično nemogoče. Roman, kot zapiše Zorn (1991: 228), preseneča z divjo, neustavljivo pripovedjo. V začetku smo priča ocenjevanju pudinga na francoskem dvoru, potem pridejo na vrsto raznovrstne pripovedi, na koncu smo kot bralci priča kupovanju sličic Živalskega carstva.

Ilich o romanu razmišlja podobno. Opiše ga kot (2004, na zavihkih ščitnega ovitka) »kroženje okrog lastne zgodbe, ki se dogaja v številnih preoblekah in na naštetih lokacijah, pripovedovalec menjuje obraze in njihov kontekst z naravnost raketno hitrostjo.«

Tudi avtor je v romanu zapisal: »Taka je moja zgodba. Zgodbe drvijo v njej kot lokomotive in jaz skačem z ene na drugo in nimam časa, da bi se obotavljal, čeprav moram vsak skok tehtati s smrtjo.«

Tudi za Bajta (1986: 122) so vsebina romana le nenehno spreminjajoča se časovna in prostorska prizorišča, »v katerem so vsi liki samo različice enega, glavnega junaka, ta pa je projekcija avtorja, ki prehaja skozi različne procese, dogodke in stanja, se spreminja v druge ljudi, živali in rastline, v kamne in mrtvo naravo ...« Glavni junak romana je avtor, njegova želja je (1986: 59, 60) razkrivati samega sebe, s tem pa tudi vse druge, svet v celoti, živo in mrtvo naravo. Junak je netrden in se nenehno spreminja; zdaj je nogometaš, kralj, filmski igralec, boksar, avtomobilski dirkač, milijonar … [...] Ob tem, da je hkrati vse in hkrati povsod, pa se tudi zaveda nevarnosti, da zgublja tisto izhodiščno osnovo, ki sicer ves čas ostaja v njem zaradi enosti in hkratnosti, vendar ni vsak trenutek čutljiva in uzaveščena. [...] Ko je vse, je obenem tudi nič.«

Na koncu se pokaže, da je razlika med avtorjem romana in junakom romana. Ta se konča, avtor pa, kot piše Bajt (1986: 60) »živi naprej zunaj njega, na Glavarjevi 12 a v Ljubljani ...«

»Tole je ta knjiga, v kateri smo se znašli mi vsi … Knjiga ti hoče povedati, da si ti glavni junak, kjerkoli že si.« (Filipčič, GV)

Kritike

»To so nekakšne junaške dogodivščine, megalomanske zgodovinske epizode, športna poročila, pripovedke z govorečimi živalmi, religiozne razprave in nadrealistične domislice, povsod pa nastopa kar avtor s svojim imenom, in je od časa do časa nekakšen bog.« (Aleksander Zorn 1991: 228)

Drago Bajt (1986: 118) v svoji zbirki kritik Zapisi na robovih o delu Grein vaun nove slovenske proze zapiše, »da gre de facto za novo razvojno stopnjo slovenske umetniške proze, ki se jasno loči od prejšnjega ustvarjanja.«

»Grein vaun (1979) je silovita jezikovna in motivna erupcija, nekakšno vesolje zgodb, mešanica spominov, sanjskih podob, grotesknih fresk in meditativnih vložkov. Zgodbe krožijo in se izgubljajo. Na sredi nastaja nekakšna črna luknja molka. [...] Roman pa še zdaleč ni ludistična ekshibicija; zaradi domišljijske moči, jezikovne okretnosti in pomenske globine izzveni v presenetljivo poetičnost.« (Iztok Ilich, 2004: na zavihkih ščitnega ovitka)

»Roman je namreč živa, iskriva in nenavadna zgodba o samospoznavanju, o poti do spoznanja lastne osebnosti. V prispodobi bi lahko rekli, da je zemljevid poti do samega sebe.« (Jože Simčič, 1980: na spletu)

»To je predvsem in najprej knjiga o občutku, da smo večni.« (Uroš Zupan, 2018: na spletu)

»Roman je »asociativna preskakujoča pripoved, ki se na kratko zaustavlja ob absurdnih situacijah, vsakodnevnih opravkih, malih modrostih in bivanjskih razpravljanjih.« (Vasja Predan, 1985: 227)

»Izredno duhovito napisane anekdote, vici pa pravlijičarsko izmišljevanje pa poseg pripovedovalca v tekst, ki se tudi pošali z bralcem in ga opomni, da je vse izmišljotina, največkrat pa pripoved v prvi osebi.« (Vera Pejović, 1979/1980: 12)

Opombe

Roman je označen kot novoprozni na naslovni strani prve izdaje, o Grein vaunu kot romanu nove proze kasneje razpravlja več avtorjev kritik. Nova proza »izhaja iz modernistične tradicije, pisavo zaostri v antimimetičnosti in protirealizmu. Pogosti so parodični elementi, mešanje perspektiv, realnosti in fantastike.« (Alenka Žbogar, 2005: 18)

Vera Pejović (1979/1980: 12) bralcem svoje kritike ponudi razlago naslova. Grein vaun = »ven grem«. Emica Antončič (1982: 88) v svojem diplomskem delu zapiše: »Grein vaun je skrivnostna, izmišljena beseda, ki je pravzaprav čarobni rek, nekakšen Sezam, odpri se!, ključ za vstop v neskončni svet ustvarjalne domišljije … «

Viri

Aleksander Zorn. Opojni časi brezmejne literature. Vidčevo sporočilo: slovenska nova proza. Ur. Aleš Berger. Ljubljana. Mladinska knjiga, 1991. 215–232 COBISS
Alenka Žbogar. Kratka proza na prelomu tisočletja. Jezik in slovstvo 50/3–4 (2005). dLib.
Drago Bajt. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. 58–60, 121–122. COBISS
Emica Antončič. Prvine prenavljanja v slovenskem modernističnem romanu[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1982. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. COBISS
Iztok Ilich. [Spremna beseda na zavihkih ščitnega ovitka.] Emil Filipčič. Grein vaun. Ljubljana: DZS, 2004. COBISS
Janez Benda. Vloga in struktura pripovedovalca v novi slovenski prozi[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1983. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. COBISS
Jože Simčič. O poti k sebi. Dolenjski list 31/10 (1980). 31.
Matej Bogataj. Obrobje brez središča. Ljubljana: Aleph, 1994.
Mira Hedžet Krkač. Ironija in satira v novi slovenski prozi[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Koper, 1983. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. COBISS
Nina Beguš. Romani Emila Filipčiča[: Diplomsko delo]. Mentor Marko Juvan. Ljubljana, 2013. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. COBISS
Uroš Zupan, 2018. Ene in drugi LUD Literatura.
Vasja Predan. Branje po naročilu. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1985. 227 COBISS
Vera Pejović. Emil Filipčič: Grein vaun. Tribuna: študentski časopis 29/2 (1979/1980). 12.