Gregorič Stepančič, Marica

MARICA GREGORIČ STEPANČIČ (* 2. 12. 1874, Škedenj pri Trstu, † 16. 2. 1954, Trst), učiteljica, pesnica, pisateljica, publicistka, prevajalka in urednica

ŽIVLJENJE

Rodila se je 2. decembra 1874 v Škednju pri Trstu kot četrta od šestih otrok. Obiskovala je slovensko ljudsko šolo v Škednju (1882-1886), nemško ljudsko in meščansko šolo v Trstu (1886-1891) in študij nadaljevala na učiteljišču v Gorici. Po opravljeni maturi leta 1895 se je Marica zaposlila najprej na šoli na Katinari pri Trstu, pozneje pa v rojstnem Škednju. Zaradi njene javne angažiranosti v slovenskih vrstah so jo večkrat premestili v bolj odročne šole v tržaški okolici. Kljub temu se je z veliko vnemo posvečala pedagoškemu delu. Bila je stroga učiteljica, ki je še posebej skrbela za vzgojo deklet. Znala je očarati s pripovedovanjem o svojih potovanjih po Evropi (podala se je do Nordkappa, obiskala Laponsko in baltske dežele), severni Afriki in Mali Aziji. Po poroki z Gracijanom Stepančičem, trgovcem in lastnikom tvrdke Pipan & dr. v Trstu, je leta 1917 opustila učiteljevanje. Učiteljski poklic je bil po njenem mnenju nezdružljiv z družinskim življenjem ženske in njenim materinjenjem. S koncem učiteljevanja se je zanjo začelo obdobje še bolj intenzivnega javnega delovanja in publiciranja. Marica Gregorič Stepančič je živela v Trstu do osemdesetega leta starosti. Umrla je 16. februarja 1954. Leta 1978 so po njej poimenovali osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom pri sv. Ani v Trstu.

DELO

Pisateljsko žilico je Marica pokazala že v četrtem letniku učiteljišča, ko je objavila svoj prvenec v dunajski Vesni. V časopisju (zlasti v tržaškem dnevniku Edinost) je objavljala spise politične vsebine, strokovne članke, prozo in poezijo. Večina njenih ljubezenskih pesmi, ki so nastale predvsem v letih 1894-1909 je ostalo neobjavljenih, v rokopisni obliki pa je ostal tudi njen intimni dnevnik (1917-1942), za katerim so se izgubile sledi. Marica se je angažirala tudi za širjenje slovenščine med italijansko govorečimi. Kot publicistka, pisateljica in prevajalka iz ruščine, nemščine, italijanščine in francoščine je sodelovala z Ljubljanskim zvonom, Domom in svetom, Slovenko in mnogimi drugimi listi. Svoje prispevke je podpisovala z raznovrstnimi psevdonimi (Marica, Mara, Vanda, Mira, Škedenjka, Primorka, Tržačanka ...), kar danes otežkoča natančno določitev njenega obsežnega publicističnega dela in mnogovrstnega knjižnega opusa. Pisala je otroške igre, pravljice, mladinsko prozo, potopisna dela in dramska besedila. V letih 1921 in 1923 je izdajala in urejala ženski mesečnik Jadranka, ki ga je leta 1923 preimenovala v Glasilo odločnih in neustrašenih. V dvajsetih letih, ko je v Italiji zavladal fašizem, je svojo glavno skrb namenila vzgoji in izobraževanju slovenske mladine.

BIBLIOGRAFIJA

- Otroški oder (1910)

- Veronika Deseniška (1911)

- Uppsalska katedrala (1912)

- Izlet po Balkanu (1912)

- Lundska kripta (1912)

- Pravljice (1913, z L. Prunk)

- Slovensko-italijanska slovnica (1915)

- Italijansko-slovenska slovnica (1918)

VIRI

- Šelih, A. [et al.](2007). Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma: SAZU.

- Stanonik, T., Brenk, L., ur. (2008). Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.