Gregor Kocijan (1933–2016)

Gregor Kocijan je bil poznavalec slovenske kratke pripovedne proze. Svoje raziskave je začenjal z izčrpno bibliografijo vsega objavljenega (dve sta izšli samostojno), sledile so sintetične obravnave, najprej po obdobjih ali po avtorjih v strokovnih revijah in potem še v knjižni obliki. Modele izvirne kratke pripovedne proze je luščil iz komaj pregledne množice besedil, prebral jih je z vztrajnostjo in potrpežljivostjo – dosleden, pošten, zanesljiv raziskovalec. Za zadnjo, tretjo knjigo, tisto ki bi pokrila obdobje med obema velikima vojnama, je bilo njegovo življenje prekratko.

Drugo veliko področje so bile projektne raziskave branja in knjižnega trga na Slovenskem. S kolegi se je podpisal pod štiri monografije z naslovom Knjiga in bralci, ki so od 1970. let dalje statistično popisovale dinamiko slovenske knjižne kulture. Tudi v tem segmentu domače sociološko zastavljene literarne zgodovine ni puščal prostora za špekulativne presoje, kakršne omogoča selektivno poznavanje gradiva in jim daje potuho kakšna prepisana modna teorija.

Tretje Kocijanovo torišče so bila, pač uglašeno z njegovo profesorsko službo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, berila za slovensko književnost v osnovni in srednji šoli, največkrat v tandemu s Stankom Šimencem. S ponatisi vred se jih je nabralo za blizu sto izdaj – dovolj za upravičeni naziv zaslužnega profesorja ljubljanske univerze.

Sam sem se Gregorja Kocijana naučil ceniti pri urednikovanju. Skupaj sva napravila zbornik o literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku, v nepogrešljivo pomoč je bil pri zborniku o slovenskem romanu v seriji Obdobja. Uredniško se je prekalil v 80. letih pri reviji Jezik in slovstvo. Kako naj avtor vztraja pri svojem, če mu pripombe mirno, jasno, argumentirano, resno in hkrati prijazno izreče kompetentni urednik? Tak urednik je bil Gregor Kocijan. Nazadnje sva se skupaj podpisala pod študijo o nujnem bibliografskem izhodišču literarnovednega raziskovanja. Gregorju sem dajal v branje svoje članke in knjige, preden so šli v tisk. Iztise je vrnil opremljene s komentarji in popravki. Z lepo, drobno, prepoznavno pisavo: tole si pozabil citirati, tule si se zmotil v pravopisu, tule si se izrazil preveč po domače.

Po upokojitvi je honorarno predaval na več fakultetah. Kadrovsko praznino je pomagal zapolnjevati tudi na Oddelku za slovenistiko in takrat so nama prišla v navado občasna jutranja srečanja v kabinetu na Filozofski fakulteti. Medtem ko je na mizo odlagal še toplo pecivo iz pekarne, sem nama iz avtomata na hodniku natočil kavo. Potem sva si izmenjala separate in prečesavala aktualno strokovno dogajanje, dokler ni napočil čas za slovo. S privajenim odevanjem plašča in pokrivanjem z obveznim elegantnim klobukom. Prijetno je bilo druženje s tabo, Gregor.

Miran Hladnik

[Objavljeno v Delu 16. avg. 2016; v prirejeni obliki pa še v Gorenjskem glasu 19. avg. 2016.]