General: roman o Rudolfu Maistru

General: roman o Rudolfu Maistru je biografski roman o Rudolfu Maistru, ki ga je napisal učitelj, pisatelj, kipar in slikar Jože Hudales. Roman vsebuje 52 podnaslovljenih poglavij.

Vsebina

1. poglavje: Ljubo doma, kdor ga ima

Slovenska kmetica na Koroškem se je sama prebujala v zgodnje jutro. Pismonoša jo je obvestil, da se s fronte prve svetovne vojne vrača njen mož, a ona ni več upala verjeti. Moža pravzaprav ni pogrešala, saj bi se vrnil pohabljen, na stara leta bi se zapil in prosjačil. Istega jutra je domači pes našel gospodarja, odpuščenega zaradi vojnih zaslug, ki se je sredi še vedno trajajočih spopadov komaj prebil do doma in umrl pred domačim pragom. Župnik ga ni hotel pokopati na pokopališču, češ da je dezerter, boljševik. Čeprav je bil krščen, ga je vdova morala naskrivaj pokopati za hišo.

2. poglavje: Skok v lobanjo

Na kraški fronti so si stali nasproti Italijani in avstroogrska vojska, v kateri so služili tudi slovenski vojaki. Nekaj časa so trajali spopadi, drugič je fronta spet mirovala in bojujoči se strani sta čepeli v strelskih jarkih. Izvemo, da je bil umrli v prejšnjem poglavju veteran strelskih jarkov Korošec Peter Brodnik. Vojaki si krajšajo čas s pogovori, črnim humorjem, norčujejo se iz nasprotnikov, kri, smrt in večne nevarnosti so jim postale domače. V naslednjem spopadu je Brodnikov zadnji prijatelj in stari borec umrl, sam pa je obležal med mrtvimi vojaki nasprotnega tabora.

3. poglavje: Tarča za Italijana

Avstroogrski vojaki so za bežečimi Italijani prišli do morja, ki ga še nikdar niso videli. Opazovali so ga skozi daljnogled, vzbudil jim je burno domišljijo in so kar pozabili na italijanske ostrostrelce. Želeli so si konca morije; čutili so, da se borijo za tuje, ne za svoje interese. Petra Brodnika so poklicali k poveljniku, ki mu je zaupal zahtevno bojno nalogo, da skozi sovražnikov topniški ogenj prepelje tovornjak, poln streliva, na položaje, od koder bi obkolili nasprotnikovo vojsko. To je bila zelo tvegana operacija, ki je bila obsojena na neuspeh; zaupali so mu jo, ker je bil zelo pogumen in izkušen vojak, pripravljen iti v smrt. Oficirji so mu obljubili, da se bo po opravljeni nalogi lahko vrnil domov. Odšel je na tvegano vožnjo, uspelo mu je priti na cilj na vaški trg, vendar je bil ranjen. Vaščani so mu oskrbeli rano, avstroogrska pešadija, ki je prišla za njim, ga ni več srečala.

4. poglavje: Signum laudis: Na traku hrabrostne svetinje

Peter Brodnik se je peš odpravil v zaledje, domov proti Koroški. Stražarji v okolici mest in vasi na poti so mislili, da je dezerter, vendar jim je pokazal visoko vojaško odlikovanje zaradi posebnih zaslug. Nadlegovali so ga potepuhi, redki meščani pa se niso zmenili zanj. V neki gostoljubni hiši je prvič slišal za Rudolfa Maistra – Vojanova, pesnika in narodno zavednega rojaka, ki se je po študiju posvetil vojaški službi. Peter Brodnik se je odločil, da naslednje jutro odide proti Mariboru in tam poišče majorja Rudolfa Maistra. To je bila prava smer proti rodni Koroški.

5. poglavje: Gorice na konju

Major Rudolf Maister se je z avtom in šoferjem Josipom Moravcem pripeljal pred vaško šolo in v materinščini ogovoril učence, ki so občudovali avto, njegovo uniformo in orožje. Maistru je učitelj Mirko Vauda razkazal Slovenske Gorice, ki jih je treba osvoboditi za južnoslovansko državo. Med slovenske prebivalce so Nemci namreč naseljevali nemške družine, gradili nemške šole, odkupovali zemljo, da bi pokrajino prikazali kot nemško deželo.

6. poglavje: Veseloigra s petjem in plesom

R. Maister je z učiteljem in somišljeniki načrtoval v Jerenini domoljubno veseloigro Kovačev študent, ki bi budila narodno zavest med domačini. V tem kraju je v preteklosti potekal prvi protiavstrijski tabor. Priprave, učenje vlog v kapelici in burni pogovori so minevali v vznesenem vzdušju, pomagal je tudi župnik, seveda na skrivaj. Pripravili so slovesno prizorišče, vsebina igre je bila propagandna, proti potujčevanju slovenskih pokrajin. Prišli so žandarji, a se nastopajoči niso dali motiti; poslušalci so jim naredili prostor v prvi vrsti. Predstava je uspela, vendar so je bila uprizorjena prvič in zadnjič ­ novembra 1917.

7. poglavje: Dijak z izkaznico

Potnik je želel kupiti vozovnico za vlak do Zagreba in Sarajeva, a mu je uslužbenec ni hotel prodati. Postregel je druge stranke, njega, ki je bil oblečen v narodni noši in z opankami, pa je ignoriral. Hrvoje, Maistrov sin, je opazil mladeniča na ulici, ki je iskal naslove in številke, in njegova mati ga je poklicala na dom. Preporodovca iz Sarajeva je sprejel major Maister. Vojna se je ravno iztekala in zapletla sta se v pogovor o aktualnih političnih zadevah in razmerjih moči na bojiščih. R. Maister je pripovedoval o službi v Galiciji in zdravljenju v Egiptu. Potem je gosta spremil na postajo in mu kupil vozovnico.

8. poglavje: Živio, oče

Maistrova sinova Hrvoje in Borut sta slovesno pričakala očetovo vrnitev domov. Sklenjen je bil mir z Rusijo. Po mirovni pogodbi so se Nemčija, Avstro-ogrska, Bolgarija in Turčija na eni strani in Rusija na drugi strani sporazumele, da končajo vojno. Popoldne je šla družina na izlet, pridružili so se prijatelji. Pogovarjali so se o ogroženosti Koroške, ker Slovenci nimamo gospodarske in politične moči; vse pogostejši so bili izbruhi Nemcev proti koroškim Slovencem. Govorili so o razmerjih moči v Evropi, vojne še ni konce, nihče točno ne ve, kako bo. »Resnična nevarnost, ki ogroža obstoj Slovencev, je mednarodna diplomacija, mešetarjenje med velikimi silami oz. politiki, ki bodo stvari reševali na pamet.« Mali narodi bodo žrtve barantanja med interesi večjih držav, ki bodo nekako našle skupen jezik, in vojne se lahko nadaljujejo brez orožja.

9. poglavje: Popis za Majsko deklaracijo

Izkušeni vojak Peter Brodnik se po odmaknjenih poteh prebija do domačega kraja. Peš se je namenil najprej v Maribor in nato na Koroško. Po vaseh mu niso odrekali hrane in prenočišča, vendar so bili do njega zelo nezaupljivi. Niso mu verjeli, da je dobil nagradni dopust. Peter je na poti imel vročino in blodil v nenavadnih sanjah.

10. poglavje: 87. pešpolk

Slovenske vojake 87. pešpolka so zdravstveno pregledali in nahranili. Sami niso vedeli, ali jih pošiljajo na fronto, da bi rešili propadajočo Avstro-Ogrsko. Uprli so se, da ne gredo, da hočejo mir in vzklikali, naj živi država južnih Slovanov Jugoslavija. Potem so izvedeli, da je vojne konec in začelo se je veselo praznovanje. Po ulicah so zavihrale slovenske zastave.

11. poglavje: Hrane do stropa

Peter Brodnik je prišel do Maribora in se seznanil z voznikom kamiona, ki je opravljal vožnje za civilne potrebe. Ta ga je odpeljal k Rudolfu Maistru, ki mu je obljubil, da ga bo vzel za svojega šoferja. Najprej se je moral izkazati z začasno službo v skladišču, potem je prevažal hrano. Dobil je prenočišče in redne obroke. Zapletel se je v ljubezensko zvezo, straženje skladišča pa je zanemarjal.

12. poglavje: Gospodje za zastrtimi okni

Med R. Maistrom in drugimi domoljubi ter intelektualci so potekali pogovori o politični in narodnostni prihodnosti Slovencev po 1. svetovni vojni. Maister se je navduševal nad združitvijo Srbov, Hrvatov in Slovencev v eni državi.

13. poglavje: Denar za vojaške usluge

Slovenski fantje so prihajali po plačilo za opravljanje vojaške službe.

14. poglavje: Prireditev v parku

V Ljubljani in Zagrebu je bila proglašena svobodna država Slovencev, Hrvatov in Srbov. V Mariboru so meščani priredili slovesno praznovanje, posebej slovenski prebivalci so uresničili sen o južnoslovanski državnosti. Nemška nacionalna društva in mariborski občinski odbor so odklonili vsakršno sodelovanje z novo državo. Posamezne skupine nemškutarjev so napadale in ogrožale slovenske prebivalce Maribora.

15. poglavje: Brzojavka 1377/1

Ustanovljene so bile skupine narodne vojske zaradi obrambe pred neredi in ostanki še oboroženih avstrijskih vojakov. R. Maister se je zavedal, da severna meja še ni določena in da bodo o njej odločale tuje antantne sile. Tehtal je, ali bi bila najboljša izbira vojaški poseg, ki bi na terenu zakoličil nove meje. Polkovnik Holik in Nemcem naklonjeni mestni svet se pripravljata na prevzem vojaške oblasti v Mariboru, ker sta štajerske kraje želela priključiti novi avstrijski državi. Čeprav ga »mlačni« Narodni svet v Ljubljani ni podprl, je Maister s somišljeniki ukazal mobilizacijo, zbral prostovoljce in domoljube ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. Povišan je bil v generala; prvikrat se je poveljevanje razlegalo v slovenščini.

16. poglavje: Dan mrtvih

Mariborski nemškutarji se ne morejo sprijazniti, zarotniško se sestajajo in od Gradca pričakujejo vojaško pomoč. Tudi Slovenci ustanavljajo narodne straže za obrambo jezikovne meje in premoženja. Prostovoljci so zato zasedli mejne točke ob državni cesti in železnici, da bi se obvarovali pred vpadom Nemcev. Maister se je odločil, da dokončno iztrga Maribor nemški oblasti. Na skupnem srečanju se Maister ni uklonil Holiku in njegovi viziji Maribora kot južnoavstrijskega mesta in je sam prevzel oblast nad Spodnjo Štajersko.

17. poglavje: Alarm

Predsednik narodnega sveta za Štajersko Karel Verstovšek je bolj pod prisilo potrdil pooblastilo, da je Maister vojaški poveljnik na ozemlju Maribora in s Slovenci naseljenega območja Štajerske, ki je del nove jugoslovanske države. Takoj se je izvršila ločitev vojakov, nemški so zapustili garnizijo, ker jim je Maister sporočil, da so razrešeni in se lahko vrnejo domov. Slovenski vojaki so se reorganizirali in še nekaj tednov ostali v vojaški službi. Objavljen je bil tudi poziv slovenskim vojakom o prostovoljni mobilizaciji.

18. poglavje: Pogled skozi zglajeno cev

R. Maister in Edvard Vaupotič sta načrtovala aktivnosti za obrambo severne meje. Rudolf je sam predlagal, da ga narodni svet imenuje za slovenskega in jugoslovanskega generala, kar bi bilo pozitivno sporočilo in bi dobro vplivalo tako na avstrijske oficirje kakor domače prebivalstvo, da mu bodo bolj zaupalo. Z novimi razmerji moči je seznanil tudi odposlanca vojaške komande iz Gradca.

19. poglavje: Kokarda namesto K

R. Maister se je sprehodil po jutranjem Mariboru, ki je bil po končani svetovni moriji tih in spokojen. Srečal je skupino mladeničev in mladenk, ki so mu pripele nagelj in slovensko trobojnico na prsi, iz njegove čepice pa izruvali črko K, ki je pomenila pripadnost (vojske) cesarju Karlu. Praznovanje in navdušenje nad velikimi političnimi in družbenimi spremembami in obeti za Slovence je bilo zaslediti na vsakem koraku.

20. poglavje: Noč v tovarni

V Rušah so Slovenci prevzeli avstrijsko tovarno in z novimi delavci nadaljevali proizvodnjo.

21. poglavje: Frontni povratniki na slepem tiru

Vojaštvo se je s fronte vračalo prek Maribora po železnici. V madžarskih vagonih je bilo zelo nevarno, napeto vzdušje, ker se je domov vračala poražena vojska. Mariborčani so srečevali ruske aristokratske begunce, ki so se umaknili pred boljševiki. Podivjane horde so po mestu stikale za hrano, posiljevale in ropale.

22. poglavje: Die Slowenen und die Serben müssen alle sterben

V Mariboru se je razširil velik požar, ki so ga zanetili nasprotniki nove države. Člani mestne straže Schutzwehr so širili nemire med meščani, potekali so manjši nočni spopadi, sovraštvo med zmagovalci in premaganci je bilo veliko. Nemško mestno stražo so namreč Slovenci dovolili ustanoviti, če bo pod Maistrovim poveljstvom. Ker je bilo število maistrovcev premajhno in zaradi potrebe po nekrvavem reševanju mejnih vprašanj so le-ti z nemškim prebivalstvom morali sklepati kompromise. Tudi za Prekmurje in Koroško še ni bilo odločeno, kje bo potekala meja.

23. poglavje: Topli obrok s konji

Madžarski povratniki so ponovno vznemirjali Mariborčane. Nikomur se niso podrejali, nič jim ni bilo sveto; bili so brez vodstva. Maistrovci so jih nasilno razorožili, ker so se prebivalci čutili ogrožene. Pomirili so jih s toplo hrano in primerno oskrbo. Slovenskim vojakom se je pridružil tudi prekaljeni borec Peter Brodnik.

24. poglavje: Narodnopolitični poduk

Slovenski maistrovci so imeli pouk o političnih dogodkih in vzgojo za krepitev narodne zavednosti (dr. Anton Dolar). Seznanili so jih z znamenitimi rojaki in pomembnimi dogodki iz slovenske zgodovine in drugih južnoslovanskih narodov.

25. poglavje: Hangarji lesene konstrukcije tipa Lloyd

V hangarju so bili najdeni deli avstroogrskih letal. Enega so usposobili za letenje in tako so maistrovci pridobili prvo vojaško letalo. Pod poveljstvom Emila Grizolda so na železnici želeli zaseči še 8 novih letal, ki naj bi bila namenjena na Madžarsko. Z njimi bi lahko oblikovali obmejni letalski oddelek. Pričakovanega tovornega vlaka ni bilo.

26. poglavje: Izlet v Ljubljano

Maister je s spremstvom odpotoval v Ljubljano po pooblastilo za širše akcije za osvoboditev nacionalnega ozemlja. Vsi so bili zaskrbljeni, ker so se bali, da karieristi, ničesar pripravljeni tvegati za slovenske interese, ne bodo razumeli pomembnosti zgodovinskega trenutka. Na poti je Maister izvedel, da tudi v Prekmurju Slovencem slabo kaže. Pričakoval je, da bodo predpostavljeni v Ljubljani dovolili zasesti Koroško in Prekmurje. Najavil se je Josipu Pogačniku, predsedniku narodnega sveta v Ljubljani; kot sogovornik je nazadnje ostal le dr. Ivan Tavčar, zadolžen za prehrano, češ da je predsednik vlade ravno odpotoval. Ta ni imel pooblastil, da bi mu zagotovil vojaško ali denarno pomoč. V Ljubljani so bili prepričani, da Koroške (še) ne bi smeli zavzeti zaradi pomanjkljive oskrbe s hrano, ker na vojaško posredovanje niso pripravljeni ter da je treba počakati na razsodbo antante in zaveznikov. Maister je bil je globoko razočaran, ker v Ljubljani niso sprevideli, kako je na terenu, namreč, da se avstrijski Nemci pripravljajo na napad do Save. Slovenci dopuščamo, da nas premagajo premaganci.

27. poglavje: Mobilizacija

Marburger Zeitung je razglasil mobilizacijo za obrambo nemštva. 18. novembra pa je štajersko obmejno poveljstvo z generalom Maistrom na čelu razglasilo mobilizacijo za okraje Maribor, Radgona, Ljutomer in Ptuj – za obrambo severne meje. Nekateri prebivalci so bili nejevoljni, češ da po svetovni vojni potrebujejo mir in hrano.

28. poglavje: Heil heil heil heil

Postrojili so se nemški mobiliziranci, ki so jim poveljniki govorili, da je njihova naloga, da Evropo rešijo pred Slovani, posebej Slovenci, ki so se »polastili« krajev med Savo in Dravo in celo Koroško hočejo zase. Vsenemški nacionalisti naj bi rešili dom in družino pred jugoslovansko nevarnostjo. V Maribor so prišli tudi celjski prostovoljci, Franjo Malgaj pa je s prostovoljci odšel na Koroško.

29. poglavje: Vaje v streljanju

Novačenje slovenskih borcev je potekalo z vajami v streljanju, poznavanju orožja in urjenju; vse v vzdušju splošnega veselja in ponosa, da služijo lastnemu narodu. Peter Brodnik, ki je imel odlikovanje avstrijske vojske, je bil ponosen na svojo vojaško preteklost. Nemški nasprotniki so vseskozi nagajali, organizirali stavko na železnici in povzročali nemire. Iz Ljubljane so sporočili, da so avstrijska država in zavezniki pripravljeni na mirno reševanje severnih meja.

30. poglavje: Barva odmrlega lista

Maistrovci so želeli razorožiti nemške nacionaliste, vendar jim ni bilo dovoljeno. Schutzwehr je hotel ohraniti nemško oblast na jugoslovanskem ozemlju, ni spoštoval dogovorov, hujskal je proti Slovencem, v svoje vrste je vpoklical celo kriminalce. Slovenski vojaki so prehiteli nemškutarje, ki so hoteli izvesti udar, in jih razorožili.

31. poglavje: Franjo Malgaj

F. Malgaj je s prostovoljci prišel pred Velikovec na Koroškem. Bil je pogumen borec, ki je bil že leta 1914 vpoklican in je na italijanski fronti zaradi velikega junaštva dobil najvišje odlikovanje - zlato medaljo za hrabrost. Oproščen je bil nadaljnje vojaške službe in povišan v poročnika.

32. poglavje: Stekleno jutro

Za učinkovito in hitro razoroževanje Schutzwehra je stekla dobro usklajena akcija, ki se je začela ob 4. uri zjutraj. Presenečenje je povsem uspelo. Po mestu so maistrovci razglasili, da je bila razorožitev nujna, ker so izvedeli, da so jih pripadniki Schutzwehra hoteli napasti in za talce zajeti vplivne jugoslovanske osebe.

33. poglavje: Deputacija

Rudolf Maister je bil ponosen na svoje borce. Izvedel je, da je Pliberk osvobojen. Polkovnika Alberta Kodolischa, ki je prišel iz Gradca, da bi razorožil maistrovce, so pregnali iz jugoslovanskega ozemlja. Delegacija je zahtevala, da razorožitev Schutzwehra prekliče, a se je Maister uprl.

34. poglavje: Antantna vojska

Maister je svojo vojsko in srbske vojake poslal, da zasedejo Špiljo, strateško pomembno železniško križišče. Srbske vojake so domačini gostoljubno sprejeli. Z lahkoto so dosegli zastavljeni cilj. Po določilih pogodbe o premirju so le antantni vojaki imeli pravico (maistrovcem niso priznavali tega statusa) zasesti strateške točke na ozemlju Avstro-ogrske monarhije. Zgodovinarja dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič sta nacionalno severno mejo zastopala na pariških pogajanjih.

35. poglavje: Lepa naša domovina

26. novembra 1918 je Rudolf Passy prišel k Maistru s pooblastilom, da z vojno konvencijo določijo demarkacijsko črto med Nemško Avstrijo in Jugoslavijo. V konvenciji je pisalo, da so Slovenci na Štajerskem in Koroškem, vključno z Velikovcem, Celovcem in Beljakom, namenjeni Jugoslaviji. Maister je bil nadvse vesel in je konvencijo podpisal; s tem naj bi bilo vprašanje severne meje rešeno do mirovne konference. V Ljubljano je klical, če lahko zasede vsaj Celovec, da bi se o meji lažje pogajali kot enakovredni nasprotniki. Dovoljenja ni dobil; še očitali so mu, da bi Koroško težko sami prehranili.

36. poglavje: Malgaj v Velikovcu

Franjo Malgaj mesta Velikovca, ki ga je zasedel tudi s pomočjo srbskih zaveznikov, ni hotel prepustiti Avstrijcem in nemškutarjem. Slovenski borci so izvedeli, da je bilo osvobajanje Koroške početje samozvancev, ki ga narodna vlada v Ljubljani ni odobrila.

37. poglavje: Alle Räder stehen still

R. Maister je bil razočaran nad potekom dogodkov. Izvedel je, da je bil njegov dogovor s podpolkovnikom R. Passyjem razveljavljen, tako od vlade na Dunaju kot po sporazumu z narodno vlado v Ljubljani. Zavladalo je prepričanje, da bo Koroška ostala nemška tudi po zaslugi neodločne slovenske vlade.

38. poglavje: Kraljevina za pokojnika

V Ljubljani so zelo slovesno pokopali Ivana Cankarja. Ljudje so prihajali iz vseh slovenskih krajev, da se mu poklonijo, kot književniku, politiku, kulturniku, narodno zavednemu in socialno osveščenemu Slovencu.

39. poglavje: Zima zima bela

V Mariboru je bila osnovana letalska enota, ko so slovenski vojaki uspeli zapleniti nekaj tujih letal in so usposobili slovenske pilote. Z zaplenjenimi letali so želeli izvidniško in obrambno dejavnost utrditi tudi v Prekmurju. General Maister je izvedel, da je v začetku leta 1919 nemško-avstrijsko odporno gibanje proti slovenski oblasti v Mariboru, štajerskem Podravju in Prekmurju doseglo nove uspehe. Nasprotnikom je zagrozil, da v primeru ponovnega nemškega napada njegovi vojaki prekoračijo sedanjo zasedbeno črto.

40. poglavje: Nihajoče verige na okornem vozu

15. december, uradni dan zedinjenja Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno državo, so praznovali tudi v Mariboru. General Maister je prebral zahvalo slovenskim vojakom, ki so po izčrpavajoči prvi svetovni vojni še enkrat posegli po orožju, da bi branili svojo zemljo: od Ptuja do Špilja, Maribor, širok pas Koroške do Celovca.

41. poglavje: Ljubezen do puške

Oddelek srbskih prostovoljcev na Koroškem je zaradi neaktivnosti obhajalo domotožje. Nemci so jih sovražili, prav Koroški Nemci pa so se Srbom zdeli še posebej krvoločni in sovražni do slovanskih sosedov. Presenetili so z nenadnim napadom na srbsko vojsko. Ti so se morali prek Dunaja in Budimpešte vrniti domov.

42. poglavje: Otrok ob kužnem znamenju

V Mariboru je bilo napeto in nemirno. Nemčurji so izzivali in nagovarjali meščane, da je mesto nemško in razprodali vse nemške zastave. Maister in njegovo vojaštvo so bili v najstrožji pripravljenosti. Morali so se izogniti vsakemu prelivanju krvi, da bi se pred tujimi posredniki pokazali kot disciplinirana jugoslovanska vojska. Ameriška študijska komisija je namreč obiskala vse sprte strani in poročala mirovni delegacij v Parizu o stanju na terenu. Avstrijci so se jim prilizovali in tožarili, da so ogroženi od Slovencev, oblast v Ljubljani pa je bila neodločna.

43. poglavje: Strel v hrbet – Radgona

V Radgoni, ki so jo kot pomembno strateško točko varovali slovenski vojaki, je zapadel visok sneg. Vsi so bili na položajih, razmere so bile težke, nekateri so dezertirali. Maistrovci so vedeli, če popustijo, bodo izgubili Prekmurje. V nasprotnikovem taboru pod poveljstvom radgonskega nadporočnika Johanna Mickla so bili vojaki slovenskega porekla, večina iz najbližje okolice, ki so se jim pridružili tudi madžarski prostovoljci. Ponoči se je vnel hud spopad. Čeprav so bili nasprotniki bolj številni in bolje oboroženi, so maistrovci ob zori uspeli odbiti napad, proti večeru so prišli na pomoč še prostovoljci.

44. poglavje: Nebo pod nogami

Spomladi 1919 je bilo veliko sprememb: Jugoslavija je postala kraljevina Karađorđevićev. Italijani so pritiskali na našo zahodno mejo, da bi jo zakoličili čim globlje v slovensko ozemlje. Iz Maribora so se izseljevale nemške uradniške družine. Slovenski piloti so se pripravljali na prvi prelet domačega in tujega ozemlja, kar jim je tudi uspelo.

45. poglavje: Aprilski napad na Koroško

Aprila 1919 so iz Pariza sporočili, da bodo pogajanja potekala le o zasedenem ozemlju. Slovenska oblast je ob soglasju srbskega generala Krste Smiljanića skušala z ofenzivo rešiti že zamujeno: zasesti Koroško. Naši vojaki so naleteli na dobro pripravljeno in številno nemško vojsko. Zasedli so nekatera mesta in mostove, toda vojna sreča ni bila več na njihovi strani. Spopad je bil krvav: Borovlje, Grabštajn, Labot … Večkrat so streljali tudi proti svojim rojakom, ki so se borili za avstrijsko državo. Major Alfred Lavrič, ki mu je bila poleg Maistra zaupana Koroška, je storil samomor, ker so ga v Ljubljani razglasili za izdajalca. Maister je pripravil ofenzivo na Celovec, vendar se je zaradi vojaške premoči morali umakniti. Njegovi borci so Koroško zapustili kot premaganci.

46. poglavje: Z bajonetom v ustih ali Župnikova svinja gre v nebesa

Iz Ljubljane so maistrovci dobili ukaz, da morajo zdržati za vsako ceno in se ne smejo umakniti s položajev. Premoč nasprotnikov je bila prehuda. S slovenskimi vojaki se je avstrijska vojska v visokih zametih igrala kot mačka z mišjo. Tudi med nemškimi zasledovalci so bili slovenski domačini, ki so v gozdovih poznali vsa skrivališča. Eden od maistrovih borcev (sovražniki so ga imenovali divjad) je bil ranjen in je zaostal za svojimi. Avstrijci, med njimi so bili slovenski sonarodnjaki, so ga zasledovali kot zver, ga izsledili, se nad njim zverinsko izživljali in ga na koncu ubili.

47. poglavje: Mesečina

Borci so prejeli vest, da morajo zapustiti Koroško. Na pariški mirovni konferenci naj bi bilo odločeno, ali bo Koroška pripadla novi južnoslovanski državi. Pri prebijanju skozi negostoljubno pokrajino so bili ves čas v nevarnosti, da jih iz zasede napadejo Avstrijci.

48. poglavje: Pomlad po francosko

Francoz Gaston Reverdy je prišel na obisk k Stergarjevi Mariji, ženi Rudolfa Maistra, ki je odlično govorila francosko. Pridružila sta se še drugi francoski izvedenec in general Maister. Pogovarjali so se o sovražnem ozračju med slovenskimi in nemškimi prebivalci obmejnega prostora.

49. poglavje: Tako zaveje veter

Morala v vojski je bila slaba: patrulje iz slovenske in avstrijske strani so se ustavljale in pogovarjale med seboj. Nekateri so se pustili podkupiti in so prešli na drugo stran; ti so bili posebej nevarni. Težke razmere, lakota, pomanjkljiva obleka so jih zapeljevale, da so sprejemali avstrijski denar. Tudi vodilni niso navdušeni nad kraljevino, toda tedaj je bila edina državnopravna oblika, ki so jo priznavali zavezniki. Slovenci so iz grenkih izkušenj slutili, da bi se jim pod Italijani ali Avstrijci slabo godilo.

50. poglavje: Enoroki pred vojaških sodiščem

V bolnišnico med ranjence so prišli vojaki, ki so iskali enorokega vojaka iz Ptuja, ki naj bi bil netilec oborožene vstaje, boljševik, povratnik iz Rusije. Nihče ni hotel izdati Karla Toplaka, ki je pripravljal nastop upornih vojakov v Mariboru. »Delavci in kmetje smo se odločili za republiko«, je nagovarjal množice, »hodili bodo v slovenske šole, v pravo cerkev, katoliško«. Maistrovec se je postavil pred uporne rezerviste: »Braniti moramo domovino, ne nekih idej, za katere ne vemo, kaj pomenijo. Jugoslavija mora obstati, brez nje smo zapravili priložnost, da se uveljavimo kot enakopraven narod. Vseeno se je vnel spopad, uporniki so bili poraženi.

51. poglavje: Plebiscit v prestolnici

Po končanih vojaških operacijah je Maister v Velikovcu ustanovil narodni svet, ki je obsegal vse plebiscitarno ozemlje. V coni A je poskusni plebiscit uspel z 90 %. Zaradi tega preizkusa je Jugoslavija zavrnila avstrijski predlog, da bi Koroško razdelili med dve državi z Dravo kot državno mejo. Maister je nepričakovano dobil obvestilo, da mora v Beograd na pogovor z vladnim predstavnikom in ministrskim predsednikom Nikolom Pašićem zaradi severne meje. Imel je mračne slutnje. Nekaj dni ga niso sprejeli, češ da pripravljajo potrebno dokumentacijo v zvezi s severno mejo. Medtem so v Parizu določili, da se na Koroškem izvede plebiscit. Maister je izvedel, da so njegov umik s Koroške zahtevali Italijani, ker so se bali, da se jim kaj podobnega primeri na Primorskem. Celovita Slovenija ni bila pogodu niti Avstrijcem niti Italijanom. Jugoslovanska vlada se je uklonila pritiskom zaveznikov, svetovne javnosti, zato so Maistra in njegove borce pretkano disciplinirali. Maister se je šele čez dva tedna lahko vrnil iz Beograda. Izvedel je za plebiscitarni izid - Koroška je bila izgubljena.

52. poglavje: Kmetje v travi

Po jesenski pokrajini Slovenskih goric je pohajal osamljeni borec R. Maister in pričakoval svojo družino iz Maribora. Pokončno je preboleval koroški plebiscit, ki se je zgodil za njegovim hrbtom. Avstrijci so si pomagali z uvoženimi glasovalci, s ponarejenimi rezultati, vendar je bilo vse dokončno odločeno. Šofer Josip Moravec je pripeljal ženo in njegova dva sinova. Šli so na trgatev. Ponosen je bil na vse tri, posebej na ženo, ki je sama skrbela za družino v težkih trenutkih, ko je opravljal vojaško in poveljniško službo. Povedala je, da tudi vsi koroški Slovenci niso bili za kraljevino. Trgatev je bila uspešna, domačini so se vračali v normalnost.

General: roman o Rudolfu Maistru na Wikipediji

General: roman o Rudolfu Maistru