France Bernik: Impresionizem v slovenski liriki

Uvod

Članek, po katerem sva oblikovali današnjo predstavitev, nosi naslov Impresionizem v slovenski liriki. Izšel je v Obdobjih št. 16, letnik 1980. Avtor je France Bernik. France Bernik (1927) je slovenski literarni zgodovinar, pisatelj in akademik. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, katero pa je moral 7 let kasneje zaradi političnih razlogov zapustiti. Kasneje se je zaposlil pri Slovenski matici in postal njen urednik. Področje njegovega znanstvene raziskovanja predstavljata predvsem Simon Jenko in Ivan Cankar.

Tema članka

V uvodu avtor govori o modernizmu na splošno in se nato osredotoči na impresionizem, za katerega pravi, da se navezuje na naturalizem oz. pomeni celo njegov razvoj, saj obnavlja resničnost pojavov in izraža človekovo čutno izkušnjo. Odklon od naturalizma pa se kaže v osredotočanju na trenutnost, na enkratnost in neponovljivost dogajanja. Za boljše razumevanje slovenske impresionistične lirike nas Bernik popelje nazaj k realizmu in k Simonu Jenku. V ospredje postavi njegovo pesem V travi, za katero pravi, da je tako po tehniki lirskega sporočanja kakor tudi po svoji vsebini anticipacija poezije naše moderne. (Bernik 1980: 98) V nadaljevanju izpostavi najvidnejšo impresionistično pesem Župančiča, večino članka pa posveti Murnovi poeziji ter nekaj pesmi iz Cankarjevega cikla Dunajski večeri.

Problem

Bernik v svojem članku izpostavi dve glavni vprašanji oz. problema:

Kdaj se impresionizem pokaže v slovenski liriki?
Pri katerih predstavnikih naše poezije najde ta literarna smer najčistejši izraz in najbolj enorodne pojavne oblike?

Terminologija

Modernizem

V seminarski nalogi sva se sicer usmerili zgolj na slovenski literarni slog; impresionizem, a se nama zdi, da je za razumevanje le tega potrebno poznati širše slovensko in evropsko dogajanje na literarnem področju. Obdobje na evropskem literarnem področju med leti 1899 in 1918 zaznamuje preplet različnih smeri. Središčno vlogo imata [wikipedi:sl:realizem|realizem]] in naturalizem, zlasti v pripovedništvu in dramatiki. Vendar vanju že vdirajo sestavine nove romantike, dekadence in simbolizma. Po letu 1907 se predvsem v pesništvu začno pojavljati nove smeri, ki pomenijo v razvoju evropskega slovstva revolucijo. To so kubizem, futurizem, dadaizem ter ekspresionizem. Najvidnejša nova pojava v tem obdobju sta moderni roman in socialistični realizem. Na Slovenskem se za to obdobje (1899–1918) uveljavi izraz slovenska moderna. Pri nas ima pojem moderna ožji pomen kot npr. v Nemčiji, kjer gre za nemški naturalizem, dekadenco in simbolizem v enem. Pri nas, kot navaja Janko Kos v Pregledu slovenskega slovstva, moderna obsega tiste slovstvene pojave okoli 1899 in pozneje, ki so se uprli načelom formalizma v pesništvu, kot ga je razširil zlasti Stritar. Če povzamemo, je slovenska moderna torej reakcija in upor zoper romantično izumetničenost in patetičnost ter zavračanje objektivnega, razumskega in stvarnega realističnega in naturalističnega opisovanja 19. stoletja. A to še ne pomeni, da je te smeri moderna zavrnila v celoti. Modernistična romantika se je približala sodobnemu življenjskemu občutju, še vedno pa se je navezovala na ljudsko pesništvo. Janko Kos piše: ˝Od treh literarnih vrst so se v času slovenske moderne z enako močjo razmahnile lirika, pripovedništvo in dramatika. Slovenska moderna je prvo obdobje v slovenskem slovstvu, ki se lahko ponaša z enakomernim razvojem vseh slovstvenih vrst.˝ Moderna je torej zbirni pojem za različne smeri in smerne tokove. O moderni govorimo kot o obdobju stilnega pluralizma. Po literarno zgodovinskem mnenju uvrščamo v slov. moderno naslednje predstavnike: Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar in Oton Župančič. Na koncu moramo omeniti tudi sodobnike oz. sopotnike slovenske moderne. Njihova dela so nastajala pod vplivom modernističnih tokov, vendar so se bolj kot h modernizmu vračali k izvirnim slovstvenim izhodiščem in ohranjali svoj lasten umetniški izraz. Sodobniki moderne so bili v liriki Alojz Gradnik, v pripovedništvu Izidor Cankar, Alojz Kraigher, Fran Saleški Finžgar in Fran Milčinski, v dramatiki pa Kraigher in Finžgar. Ob osrednjih avtorjih so ustvarjali še drugi, ki so bili sicer sodobno usmerjeni, vendar je v njihovih delih močan vpliv realizma in naturalizma (Fran Govekar, Zofka Kveder).

Impresionizem

Zdaj pa se vrnimo nazaj k najinemu osrednjemu pojmu: impresionizmu. SSKJ ga razlaga kot umetnostno smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si prizadeva izraziti (čutni) vtis zunanjega sveta. Drugje je impresionizem moč zaslediti kot eno izmed smeri moderne. Na splošno je impresionizem umetnostni slog, ki temelji na filozofiji trenutka. Najprej se je razvil v slikarstvu, kasneje v besedni umetnosti. V besedni umetnosti ga označujejo kot nizanje trenutnih vtisov, predvsem iz narave, v celoto. Enkratnost drobnih in bežnih trenutkov ja zakon impresionizma. Franc Zadravec nam pojasni, da je na slovenskem impresionizem umetniško reflektiranje posebnega tipa razpoloženj in pokrajine. Pravi da impresionistični pesniki oživijo razgibanost, svetlobo in barve opazovane pokrajine. Smer se pojavi ob koncu 19. stoletja in v prvih letih 20. stoletja. Kdaj se impresionizem pokaže v slovenski liriki? Zagotovo se slovenski impresionizem ni razvil kar čez noč, ampak je nekje moral imeti svoj začetek. Bernik zametke impresionizma poveže z Jenkom, katerega lirska poezija se osvobaja romantične duhovne dediščine in teži k realistično-objektivni stvarnosti. Zanj avtor članka zapiše: Simon Jenko je večinoma vzporejal ali kontrastiral svoj notranji svet s predmetno resničnostjo in tako ustvarjal nekakšno dramatsko razmerje med lirskim subjektom in naravo. ( Bernik 1980: 96.) Še po letu 1858 Jenko dogodke v naravi prikazuje po nekem logičnem, časovnem zaporedju. Naravo prikazuje kot zaokroženo celoto. Pesnik naravo stilizira, preoblikuje jo v prispodobo ali alegorijo. V Jenkovi lirski izpovedi iz zadnjih dunajskih let (1856–1863), v pesmi V travi, pa avtorjevo čutno dojemanje ni več razvrščeno po logičnem in časovnem zaporedju, temveč je komponirano po volji lirskega subjekta, po zakonih njegovega notranjega gledanja pokrajine.

V travi

Zarja rumena objema
hribe na večerno stran,
v boju z mrakom že pojema,
v grob se vlega beli dan.

Roso srkala je trava,
v travi samec sem sedel,
jezno je šumela Sava,
zvon večerni je donel. (Bernik 1980. 97.)

Druga posebnost pesmi je skladnost med razpršljivim, na videz nepovezanim obnavljanjem čutnih dojmov in med njihovim lirskim sporočilom. S tem pasivnim stališčem do življenja in postavljanjem pesnikovih čutnih dojmov v ospredje, lahko označimo Jenkovo pesem V travi za napoved kasnejše poezije – poezije moderne. Ob čutnem doživljanju pokrajine se zatresejo najbolj skrite neracionalne plasti lirskega subjekta. Izpovedovalec se zlije s pritanjeno glasbo narave in z naravo samo. (Bernik 1980: 97.) Jenko je že opisoval trenutke, vendar ne tistih hipnih, ampak neke razvijajoče se dogodke, ki trajajo od začetka do konca.

Značilnosti Župančičevega ustvarjanja

Življenjepis

Drugi slovenski modernist oz prvi iz četverice je Oton Župančič. Rodil se je v Vinici v Beli krajini leta 1878. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis. Zaposlen je bil kot mestni arhivar in gledališki dramaturg. Do smrti se je ukvarjal z gledališčem in prevajanjem. Bil je tudi med sodelavci NOB. Umrl je v Ljubljani leta 1949.

Impresionizem v Župančičevi liriki

V njegovi zbirki Čaša opojnosti iz leta 1899 najdemo le malo sledov impresionizma. Le redko se pesnik ustavi ob hipnih, begotnih vtisih iz zunanjega sveta in kar ne more jih obdržati v središču svojega estetskega doživljanja. Navadno eden ali dva verza v impresionistični tehniki obnavljata dogajanje v naravi, v nadaljevanju pa se že umakne iz tega razmerja v brezmejno vesolje. (Bernik 1980: 98.) Najbolj impresionistična pesem, lahko rečemo kar edina, je Večer. Čutno doživljanje zunanjega sveta spremlja razpoloženjska čustvenost, krhko lirsko vzdušje. Izrazito impresionistična je pesem Večer, iz ne tako impresionistične zbirke Čaša opojnosti:

Večer

Metuljčki slovo že jemljejo,
utrujene cvetke dremljejo,
le vetrček lahen še plava
nad poljem … v snu ziblje se trava.

V daljavi tam črni gozd šumi.
Okrog in okrog prostost šumi.
Vseobsežna je, neizmerna …
Mirnó gori zvezda večerna … (Župančič 2007: 31)

Pesnik našteva pojave, ki v njem puščajo močan vtis, a so mimobežni. Prostorsko se ne omejuje in bralcu daje občutek vesoljnosti. Pesem bi lahko poimenovali večerno razglednico vtisov iz narave. Izpostavili bi tudi pesem Poldan, ki je nastala leta 1901 in je del zbirke Čez plan, ki jo Franc Zadravec izpostavi kot Župančičevo najbolj impresionistično zbirko, saj v njej najdemo največ pesmi z impresionistično tematiko. Take pesmi so tudi Vihar, Zvečer, Pokopališče svete Barbare in Ljubljansko polje.

Daj moji desnici levico in pas,
Daj moji levici desnico,
Tak vodim te, voljno jetnico,
V drhteči poldán, kjer ziblje se klas,
Kjer mak vihra v svobodi
In veter, kakor po vodi,
Čez valujoči brodi lan.

Na sredi nebá, na božjo dlan,
Na bleščečo, postovka je séla,
Tam trepeta in ne more stran …
Daljava je zadrhtela,
Glej, izza srebrnoprašnih tančic
Zavábila roka je bila.

Od tvojih las, od tvojih lic
žehti sopár
in mlade ljubezni stožarki žar
proti nebu vriska svoj vihar,
svoj plameneči klic …

V tej pesmi je pesnik sebe in ljubljeno postavil v središče narave, vesolja. Postavi ju med nebo in zemljo. Naslika nam razgibano pokrajino, kjer nič ne miruje. Narava vibrira, trepeta, drhti in z dogajanjem pesnik razloži čustvenost razpoloženja. Pesem je zopet polna nekih mimobežnih trenutkov. Podobe v celoti orisujejo predmetno stvarnost, niansirane pa so s svetlob in barvo.

France Bernik ga v članku ne izpostavi kot zelo vidnega impresionista, čeprav je bil eden izmed prvih, ki je pisal o impresionizmu. Leta 1902 je objavil članek z naslovom Iz Beležnice Pavla Kuzme, kjer je že razmišljal o impresionizmu kot o umetniški smeri. Uvedel v ta slog, ga je slikar Matija Jama, ki mu je pokazal tudi drugačno gledanje na barve, svetlobo sveta. Zupančič je impresionizem dojemal kot poveličevanje naravne, umetniške lepote. Zamišljal si je emocionalen dogodek in simbiozo umetnika ter narave. Piše, da mora biti dogodek oblikovan tako, da se snov dogaja, giblje in spreminja, da je pojav nek skupek trenutkov. Vendar teh trenutkov ni želel globlje opisati in o njih logično razmišljati. Pesnik drži neko čustveno distanco do dogajanja. Zanj je pravi smisel življenja estetski učinek. Impresionistično zavest je predstavil kot razdrobljeno življenjsko občutje.

Z vizualnega stališča Župančičevo impresionistično poezijo najbolj oživlja svetloba, mirno razlita čez pokrajino, oživljajoča nebo v prosojni zarji ali vzplamtela v nevihtnih žarenjih strasti. (Komelj 1986: 179.) V Župančičevi osebnosti so bile združene močne razumske in čutne poteze s čustvom, predvsem pa z izrednimi sposobnostmi besednega izražanja, melodike in ritma. Socialno ni bil borbena osebnost, v javnosti je nastopal predvsem kot umetnik. (Kos 2002: 241.)

Kot pesnik je pesnil sočasno z ostalimi modernisti, čeprav je počasneje dozoreval. Razvil se je šele nekje po letu 1900, ko je že ostal edini in največji pesnik moderne, saj so ostali trije prej umrli.

Značilnosti Cankarjevega ustvarjanja

Življenjepis

Rodil se je leta 1876 na Vrhniki v revno obrtniško družino. Na Dunaju je sprva študiral tehniko in se nato prepisal na slavistiko. Želel je uspeti tudi v politiki, vendar mu to ni uspelo. Umrl je leta 1918 v Ljubljani.

Impresionizem v Cankarjevi liriki

Po mnenju Bernika je poleg Murna najizrazitejši impresionistični pesnik še Cankar. Seveda moramo pri tem vedeti, da je Cankar pesnik le v svojem začetnem obdobju, potem se docela posveti pripovedništvu. V pesmih ni zaslediti večjih impresionističnih idej, razen v ciklu Dunajski večeri, kjer v pesmi vpleta trenutke zajete po prvih dunajskih doživetjih leta 1896 in 1897. V ciklu Dunajski večeri si je za motive izbral velikomestno življenje, svet prostitucije, prešuštva, in krivičnega bogastva v meščanski družbi. V ciklu Dunajski večeri najdemo vsaj nekaj pesmi, pri katerih se že precej uveljavlja načelo ohlapnega, čeprav še ne docela razvezanega sopostavljanja čutnih vtisov. (Bernik 1980: 99.)

1. pesem iz cikla Dunajski večeri

V sanjah težkih spava mesto;
Vse temnó, mrtvó;
A tam gori v svetlih zvezdah
Sveti se nebó.

Trepetaje, v mokrem žaru
Zvezde se bleščé,
Kakor na nedolžnem licu
Srebrne solzé…

Daleč, daleč tam pod góro
V sobi luč gori,
Pred svetilko moja lepa
Ljubica sedí.

In sedí in v belih rokah
Pisemce imá, ̶
Čita …čita in otožno
Bolno se smehljá.

Pesem sicer ni tako izrazito impresionistična, čeprav pesnik skuša zajeti vtise. To mu najbolj uspe v prvih dveh kiticah, kjer se ozre na motive iz narave. Cankar še zdaleč ni podoben Murnu. Slednji nam le naniza trenutke v naravi, ki minejo v hipu, Cankar pa opazovanje že nekoliko raztegne na daljše trenutek od hipa. Svet že dojema kot trajanje in ne kot minljivost.

Značilnosti Murnovega ustvarjanja

Življenjepis

Rodil se je 1879 v Ljubljani, kot nezakonski sin služkinje. Mati ga odda v rejo, s svojo gospodinjo se preseli v cukrarno, kjer preživi mladost. Po koncu gimnazije, se je na Dunaju vpisal na pravo, ki ga ni končal zaradi bolezni. Zbolel je za jetiko. Delal je kot uradnik. Umrl je v cukrarni, leta 1901. Kot osebnost je bil precej melanholičen, v melanholijo se je umikal pred hudimi življenjskimi pogoji. Trpel je zaradi osamljenosti in odtujenosti v okolju, v katerem je rasel kot sirota brez staršev. Zaradi tega je vzpostavil intimen stik z naravo, v katero se je velikokrat umikal iz mesta. Murnov slog je impresionističnen, zgrajen na drobnih vtisih zunanjega sveta, ki jih povezuje in spremlja pesnikovo razpoloženje.

Impresionizem v Murnovi liriki

S svojo poezijo je Murn želel le izražati čustva, ki se rodijo v nekem danem trenutku. Želel je ustvariti več, kot le narodno in socialno budniško pesem, želel je ustvariti umetnino, ki se ne ustavlja na narodnih mejah, ampak preliva narodnega in subjektivnega duha v občečloveško kvaliteto. Poveličeval je življenje in moč, poveličeval ustvarjalca, ki se mu je zdel kot bog, kot kralj. Murn ni želel biti glasnik dobe, v smislu pisanja o zatiranem narodu in izkoriščenemu delavcu. Zanj je to pomenilo odpreti se naravi, živeti in delati impresionistično. Šteje trenutek in vtis za svoji temeljni občutji in zmožnosti. Vtis in trenutek pa sta glavni estetski prvini nekaterih slovenskih in številnih evropskih pesnikov, slikarjev in drugih umetnikov na prelomu stoletja-impresionistov. Osrednji problem pesnika je bil občutek, da so ga ljudje osamili, izobčili, zavrgli, posebno mati. Odtujenost ga je tlačila v nervozno doživljanje samega sebe in sproščujoče doživljanje narave. Njegova občutja so se protislovno spreminjala in begala in ene skrajnosti v drugo: iz trenutka radosti je prešel v obup, iz potrtosti pa se je za trenutek razvedril. Njegove pesmi opozarjajo na razmerje do sveta, ki je mnogo bolj, skeptično in mračno, kot pa vedro in optimistično. Murn ni bil notranje trden. Vzrok je tičal v njegovem brezdomstvu, občutku odrinjenosti. Trenutek, hip označuje njegovo občutje in značaj, ne pa umirjena, trdna miselna usmeritev. Murn priznava situacije, nič drugega kot situacije, ne pa nekega logičnega nadaljevanja v smislu razvoja. Edino, kar se neizogibno nadaljuje, je negotovost , strah pred ljudmi in sovraštvo do njih. Murn je namreč slutil oz. vedel, da sta njegova odtujenost in razdvojenost bili povzročeni tudi socialno, da je bil sirota. Njegovo občutje in lirika sta zrasla tudi iz posebne, senzibilne duše, ki je bila odprta za vesolje, torej za smer impresionizma. Kot impresionist je želel, vsaj teoretično, svet raztopiti, razstaviti na barve, v čutne vtise in vzpostaviti med subjektom in objektom tako razpoloženjsko razmerje, da objekt asimilira subjekt. Murn kot osamljeni, le nase vezani umetnik doživlja svet poln vtisov, razpoloženja, kot kaos in kot svojo senzacijo. Njegova lirika kaže poudarjeno čutno dojemanje pokrajine, odprtost za barvo in svetlobo, za trenutek, narava je odbojni prostor njegovih občutij.

V drevoredu

Brez konca
razteza se drevored.
Od sonca
iskri sneg in led
kot diamanti ̶
Dolge vejice
brezove
ne šumljajo,
se ne klanjajo
in same ne znajo,
kaj sanjajo
tak mrtvó …
Iz prejice
svilene tak mehkó
natkane vršičke imajo ̶ (Murn 1968. 29.)

Pesnika vznemiri in očara lepota zimskih brez, vpija in nagovarja darežljivost oblik, svetlobo in zimski mir. Zveza z naravo je čustveno-estetska, impresija je v celoti lepotno razpoloženje na vizualni podlagi. Murnovo impresionistično poezijo pa vendarle spremljajo predvsem poudarjena bivanjska vprašanja. Murn je pesnik razglašenih, mračno-svetlih razpoloženj. Njegova pesem pogosto privre iz občutja osamljenosti in zavesti, da nima varnostne socialne celice, v kateri bi našel trdnost in zavetje. Pesnik je ves čas bival v lirskem agnosticizmu.(nauk, da bistvo stvari ni dostopno človeškemu spoznanju)-po SSKJ Če je bivanjska negotovost osnovni motiv njegove lirska izpovedi, uresničuje pa se tudi v motivih obupa, strahu, vdaje in malodušja, pa le ni mogoče prezreti motivov, ki izražajo svetlejši, vedrejši pol Murnove narave. Takšna je pesem Pomladna romanca.

Pomladanska romanca (prvi 2 kitici)

Odprite okna, odprite duri,
mimo jezdi vitez sveti Jurij,
sveti Jurij na konju,
na lepem konju,
sveti Jurij nam milosti daj!

Sveti Jurij je velik svetnik, premagal je kačo ta božji vojnik
premagal je kačo ta božji vojnik,
bila kača ta: zima-zmaj;
prekrvave lise,
zmajeve lise,
žene že cvetni gaj. (Murn 1979. 14.)

Pesem je himna radosti in svobode. Pesem je posneta po ljudskih obrednih pesmih za jurjevanje. Pesem spada med Murnove pesmi o zimi in smrti. V pesmi Trenutek Murn pravi, da je na papir vrgel posamezne trenutke in vtise:

Trenutek:

Tam v daljavi, ne ve se, kam prič leti,
tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti
na skrivaj;
tako v duši lep trenutek zbeži
in ne vemo, kam, kje se zbudi
še kedaj. (Murn 1979. 139.)

Tu sta pesnikova filozofija trenutka in Murnov pesniški navdih poetično opredeljena. Življenje je ujeto v trenutek, ki se zbudi v človekovi duši, njegov pojav je skrivnosten, saj ni odvisen od človekove volje. (Kos 2002: 207.) Trenutek kot bivanjsko načelo pa je pesnika vodil do konca življenja. Nastanek prave lirske pesmi je Murn torej vezal s trenutnim navdihom, ne pa s trajnejšim razpoloženjem, lirska pesem je po njegovem zapis hipnega razpoloženja, hipne bitnosti, ne pa resnica daljšega razmišljanja. Pesnik v pesmi Trenutek le opazuje in doživlja naravo, ubeseduje predvsem estetske vtise, z namenom, da bralca očara, brez zbujanja nekih globjih čustev, saj jim tudi pesnik ne posveča pozornosti. Pesem Sneg je tip impresije, ko lirski subjekt sredi narave napeto občuti in premisli svoj življenjski položaj.

Sneg

Brez konca padaš, drobni sneg,
na tihi gozd in napoljano,
nekje kraguljčki, hitri beg,
spet molk za mano in pred mano.

Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
Kar bilo ̶ kot v sneg zakopano!
Kar bode ̶ kot ta tiha plan
brez konca širi se pred mano. (Murn 1979. 129.)

Pesnik je v tej pesmi izrazil svoje občutke osamljenosti s poudarjeno brezkončnostjo, neizmernostjo. Pesem deluje dinamično, raztegnjeno in brezmejno, saj celotna prostorska slika ustreza danemu časovnemu trenutku: brezkončnem padanju drobnega snega. Murnov eksistencialni občutek in njegov boj med svetlobo in temo oz. med malomeščanstvom, ki ga je preziral in kmečkim življenjem, ki ga je idealiziral je močno vplival na njegovo pesniško ustvarjanje. Murn v svoji miselnosti še ni utegnil razviti dovolj širokega pogleda na svet, saj so bile njegove življenjske in socialne izkušnje zelo skope. Kot vsi člani moderne je zavračal pozitivizem, saj se mu je zdel brezdušen. Zavrgel je tradicionalno vero in krščanske nazore, čeprav je še vedno čutil potrebo po verskem doživljanju. Stvarnost se mu je zdela slaba in življenje kruto. Prav tako je kritiziral družbo, predvsem njene socialne in politične odnose.

Murn je med najčistejšimi in največjimi slovenskimi liriki. Poezijo je osvobodil splošne, abstraktne besedne vsebine in jo oprl na čiste doživljaje trenutka, razpoloženja in samo na pol logičnih miselnih zvez. Njegova poezija ni nikdar patetična, nepristna ali vsiljiva. Po svoji spevnosti, posebnem notrenjem čaru in preprosti, vendar učinkoviti motiviki in duhovni vsebini predstavlja prvi primer lirike v slovenskem slovstvu, ki je v modernem smislu prefinjena in blizu t. i. čisti poeziji (Kos 2002: 209.)

Na kratko, nemara poenostavljeno bi lahko rekli, da je pesnikovo doživljanje ali razumevanje sveta v impresionistični liriki materializirano. Čutni vtisi iz narave, redkeje tudi vtisi iz mestnega okolja, seveda niso samo oblika neke globlje ideje ali globljega smiselnega sestava, ki bi se skrival za konkretnimi pojavi, temveč je izkušnja resničnosti v impresionistični liriki predmet in cilj ustvarjalnega medija. (Bernik 1980: 101.)

Potrditev hipoteze

Ugotovili sva, da je Župančič pisal več in predvsem bolj impresionistično kot Cankar, saj je najmanj eno zbirko spisal ravno v tem slogu. Največ primerov impresionistične lirike najdemo ravno v zbirki Čez plan. Poleg najinega primera so tu še pesmi: Vihar, Zvečer, Pokopališče svete Barbare in Ljubljansko polje. V Čaši opojnosti je Župančič res pustil malo sledov impresionizma, zagotovo pa več kot Cankar v Erotiki, kjer impresionizem v drobcih zasledimo le v ciklu Dunajski večeri. Župančič je tudi razmišljal in pisal o sami smeri v članku Iz beležnice Pavla Kuzme, za kar ga je navdušil impresionistični slikar Matija Jama. Njegovo dojemanje smeri je bilo zelo razdelano in razvito bolj kot pri Cankarju. Cankar se v ciklu Dunajski večeri dlje časa zadržuje pri nekem trenutku, da se nam zdi kot, da želi podaljšati v večnost, kar ni ravno prvina impresionizma. Župančič pa v svojih najbolj impresionističnih pesmih, zadrži trenutek za kratek hip in že se ozira za drugim.

Prikazali sva tudi, da je nekakšen začetnik te smeri ravno Simon Jenko, saj je okolje že dojemal zelo čustveno, pa vendar precej mimobežno. Je nekakšen predhodnik impresionizma. V tem slogu je največ in najbolje zagotovo pisal Murn, ki je vpletel v svojo poezijo prav vse karakteristike te smeri. Njegova poezija je sicer močno obremenjena s pesnikovo bivanjsko stisko, vendar nam še vedno postreže z mimobežnimi opisi lepot narave.

Vir

France Bernik, 1980: Impresionizem v slovenski liriki. Zbornik 16. SSJKL. Ljubljana: Pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti. 95–105.

Literatura

Ivan Cankar, 1968: Erotika. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Milček Komelj, 1986: Svetloba v Župančičevi poeziji in slovensko slikarstvo. Oton Župančič: Pesmi. Ljubljana: MK. 179–87.
Janko Kos, 1995: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS. 201-262.
Josip Murn Aleksandrov, 1968: Pesmi. Maribor: Založba Obzorja. 29, 47, 48, 57–58.
Franc Zadravec, 1980: Elementi slovenske moderne književnosti. Murska sobota: Pomurska založba. 91–107, 117–180.
Oton Župančič, 2007: Čaša opojnosti. Ljubljana: Amalietti & Amalietti.