France Balantič (Kamnik)

Miran Hladnik: France Balantič (Kamnik). Postaja na SPP: pisateljeva rojstna hiša v Kamniku.

Spominska plošča Francetu Balantiču pred šolo v Grahovem

Franceta Balantiča se Kamnik, kjer se je 29. novembra 1921 rodil (danes Novi trg 22), stanoval in hodil v šolo, spominja s spomenikom Draga Tršarja (1991). Sem prispemo z glavne ceste v Kamnik tako, da z nje zavijemo v Novi trg k zdravstvenemu domu, od koder je do spomenika le še lučaj, do rojstne hiše pa dva. Kipar, bratranec slikarja Marijana Tršarja, ki je 1942 portretiral Balantiča, je sicer poznan po svojih spomenikih revoluciji, po 1990 pa v znamenju zamenjave političnega režima tudi po drugačnih. Obeležje v obliki na mizi odprte knjige z verzi (»Moj spev je ves tih, / ne moti ga kri, ki umira, / ne plakanje v dnevih nemira, / moj spev je kot vzdih, / kot venec solza je svetlih, / ki veter jih rožam otira.«) ima tudi v kraju svoje smrti in groba, v Grahovem ob Cerkniškem jezeru, kjer je padel 24. novembra 1943 ob zmagovitem napadu partizanov Tomšičeve in Šercerjeve brigade na domobransko postojanko. Stoji v zanemarjenem okolju opuščene osnovne šole, v neposredni bližini razpadajočega spomenika partizanom. Preveč pobožna je bila naša domneva ob prvi izdaji te knjige, da spomenika s svojim žalostnim stanjem simbolizirata nepomembnost in minljivost nazorskih razlik, ki razdvajajo ljudi in jih tirajo v vojne; leta 2014 so s postavitvijo masivnega spomenika domobranski »narodni vojski« ponovno razkopali stare rane.

Kakor je njegovo kratko, še ne 22 let trajajoče življenje (umrl je samo nekaj dni pred rojstnim dnevom) skoraj zgled »prave« poetične eksistence (saj vemo, pravi pesniki z zgodnjo smrtjo dokazujejo, da so bili ljubljenci bogov!), pa je v slovenskem kulturnem spominu zasidran bolj po svojem političnem pomenu, kot reprezentant t. i. zamolčane garniture ustvarjalcev, zamolčane s strani povojne oblasti zaradi kolaboracije z okupatorjem. To je toliko bolj narobe, ker je bil pesnik intimne in religiozne refleksije, zgled osebne zadržanosti in izrazito nepolitičen, plah in socialno neaktivističen človek. Mogoče pa je ravno zaradi svoje socialne odmaknjenosti postal tako primeren predmet in lahek plen političnega in nazorskega prisvajanja in odklanjanja.

Balantič, čigar stari oče in oče sta bila tovarniška delavca, je otroštvo preživljal v predmestju med Starim gradom in Kamniško Bistrico. Dokler niso zgradili svoje hišice, ki je danes ni več, so bivali v najetih stanovanjih. Po končani osnovni šoli so ga vpisali na klasično gimnazijo v Ljubljani, od koder ga je študijski interes vodil na slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Kot je na Gorenjskem običajno, je med počitnicami rad zahajal v hribe in smučal. Pesmi je objavljal v Domu in svetu (sodelovanje v Kocbekovem Dejanju je zavrnil!) in v drugem letu vojne oddal v tisk pesniško zbirko Muževna sem steblika, vendar izida ni dočakal. Italijani so ga kot simpatizerja OF deportirali v koncentracijsko taborišče Gonars v Furlaniji. Ko je bil po posredovanju družine prijatelja Franceta Kremžarja, sina urednika katoliškega režimskega dnevnika Slovenec, po petih mesecih izpuščen, je – navzlic svoji izrazito nevojaški naturi – vstopil v protikomunistično vaško stražo MVAC in se odpravil v postojanko Grahovo, kjer je poveljeval Kremžar.

Zbirka pod naslovom V ognju groze plapolam je izšla v predzadnjem letu vojne, 1944, kakor tudi bibliofilska izdaja njegovega sonetnega Venca z ilustracijami sošolca Marijana Tršarja. Balantiča so ponatiskovali zlasti emigranti v Buenos Airesu, doma pa ga, z izjemo akademske literarne vede, vse do 80. let niso dosti omenjali. Leta 1966 so sicer natisnili knjigo njegovih pesmi, vendar je po političnem ukazu namesto v knjigarne romala v papirni mlin in se je rešilo le nekaj izvodov zbirke. Danes spada po zaslugi urednika zbranega dela Franceta Pibernika med slovenske klasike. Njegovo življenje in delo sta 1996 navdihnila opero Pesnik in upornik Tomaža Sveteta.

Balantič je bil religiozni pesnik, »vitki vrč za božjo kri«. Janko Moder pravi, da »doslej še nismo imeli pesnika, ki bi se s tako nebrzdano silo predajal življenju, bil z napetimi lakotnicami strasti in z žehtečimi očmi zgubljen v vrtincu težke krvi, hkrati pa tako resnično željan močnih, čistih studencev iz sončnega korita, ki mu jih nudi bela nevesta, božja ljubezen.« Z razpetostjo med slasti življenja in smrt spominja na pesnika »erosa in tanatosa« Alojza Gradnika, ki ga z Balantičem druži tudi upesnjevanje medvojnega taboriščnega trpljenja.

In še mimo ene stereotipne primerjave ne moremo, tiste s partizanskim pesnikom Karlom Destovnikom Kajuhom, ki ga z Balantičem povezuje tragična smrt v vojaškem spopadu, ločujejo pa nazorska in politična pripadnost ter osnovni ton poezije, ki je pri Balantiču strašljiv (z metaforo ognja in pepela je označil svetovno kataklizmo in slutnjo svoje smrti), pri Kajuhu pa vedro upajoč. Strašljivo je tudi pričevanje partizanskega komandanta Staneta Semiča - Dakija, kako je Kajuh kot bataljonski komisar zaman klical Balantiča iz poslopja grahovske pošte, da bi ga rešil, preden so v njej uničili vso domobransko posadko.

Literarnih točk je v Kamniku še precej. Sem so pisatelji radi zahajali na počitnice in nekateri, npr. Juš Kozak, naprej gor v Kamniške planine. Na pročeljih hiš ob glavni mestni ulici bomo našli večino spominskih plošč: prevajalcu svetega pisma Juriju Japlju, ameriškemu misijonarju in pesniku Francu Pircu, na rojstnih hišah pesnika in borca za severno mejo generala Rudolfa Maistra in nesrečnega pesnika Antona Medveda (oba imata tudi svoj spomenik), pesnika in urednika Frana Albrehta. Na pokopališču sta groba domoljubnega pesnika Radivoja Peterlina – Petruške in Antona Medveda. V Kamniku sta živela verski reformator Bernard Smolnikar, preden je emigriral v Ameriko, in pisatelj Slavko Savinšek. Josip Ogrinec je povest Čarovnico s Karneka (1872) lociral v grad nad Kamnikom, Jakob Alešovec je v knjigi Kako sem se jaz likal (1884) popisal svoje šolanje pri kamniških frančiškanih, Ivo Zorman si je izbral mesto za dogajališče romana Draga moja Iza (1973).