Franc Zadravec (1925–2016)

V testu na koncu prvega letnika lahko študentko slovenistike doleti tákole vprašanje: Kako je ime literarnemu zgodovinarju, ki si je kot prvi za predmet disertacije izbral še živečega avtorja? In kateri pisatelj je bil to? Ali pa: Obstaja več Zgodovin slovenskega slovstva. Zadnjo med njimi sta v sedmih debelih zvezkih napisala Jože Pogačnik in ..... ......... Ali pa: Kako se piše literarni zgodovinar, ki ima kar dve knjigi o pesniku Alojzu Gradniku? Točko pridobi, če odgovori: Franc Zadravec.

Verjamem, da se zdi novincem vprašanje odmaknjeno. Poznajo v glavnem le tiste literarnozgodovinske resnice, ki jih najdejo na spletu, Zadravec pa je svoje knjige tipkal še na stari dobri mehanični pisalni stroj in vse obstajajo samo v oplatničeni obliki. Predavati je nehal, ko se še rodili niso. No ja, tisti radovednejši so ga mogli srečati tudi v živo, saj je redno prihajal na obisk v svoj nekdanji kabinet 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete na Aškerčevi cesti 2, kjer se je odvil večji del njegovega službenega življenja. Manj radovedni si vtisnejo v spomin njegovo fotografijo na Wikipediji in si poskušajo zapomniti s seznama vsaj katerega od številnih naslovov knjig, ki jih je napisal, začenši s knjižno izdajo disertacije o Mišku Kranjcu iz leta 1963, ki ji je čez več kot 40 let sledila še ena monografija o tem »poetu prekmurskih ravnin«. Mesto svojega šolanja in prvo službeno mesto Mursko Soboto je leta 1957, ko ga je mentorica Marja Boršnik nagovorila za akademsko kariero, sicer zapustil, ostal pa je vzhodnemu poreklu zvest tako, da se je rad lotil kake vzhodnoslovenske literarne teme ali uredništva. V Murski Soboti je izšla marsikatera njegova knjiga. Posvečal se je posameznim avtorskim opusom (Josipu Vidmarju, Srečku Kosovelu, Ivanu Cankarju), slogovnim (sam je rekel esetetskim) in idejnim problemom slovenske književnosti v prvi polovici 20. stoletja (moderni, ekspresionizmu, socialnemu realizmu) in v treh obsežnih knjigah slovenskemu romanopisju. Naravnost epsko obsežna bibliografija študij raznolikih zvrsti in tem.

Z vprašanjem, kako se priimek profesorja naglaša, Zádravec ali Zadrávec, študentov seveda nihče ne muči. Vzhodni Slovenci ga bodo, tako kot ga je njegov lastnik, naglašali na prvem zlogu, centralni Slovenci pa na drugem zlogu, brez slabega občutka, da se z izbirnostjo v jezik vnaša nered in kruši tisto osnovno, kar nas združuje. Tudi profesor ni nikogar popravljal, očitno iz modre samoumevnosti, da so imena zgolj stvar dogovora in da o identiteti, o pravi naravi tistega, kar poimenujejo, ne povedo kaj dosti. Ne, v besede, črke ali akcente se Franc Zadravec za razliko od marsikaterega učenega kolega, ki gradi svoj strokovni opus iz razglabljanj, kako se čemu prav reče, kako se pravilno zapiše in natanko tako in nič drugače ne sme razumeti, v take reči se Franc Zadravec ni zatikal in zapenjal. Že mora biti nekaj na tem, da tudi pokrajina prispeva k značaju ljudi: Franc Zadravec se je rodil sicer tostran Mure, vendar je bil, govorim iz spomina na najino strokovno in zasebno druženje (kot asistent in učiteljski kolega, sodelavec pri raziskavi in v uredništvu Slavistične revije, kot gost na razkošnih družinskih kosilih) prekmursko širok, odprt in pomirjevalen človek. Danes, ko se zdi nekako normalno, da mora vsakdo najprej poskrbeti za svoj osebni interes, v stroki tako, da daje prednost metodološkim in nazorskim somišljenikom ter še kako drugače svojemu, je prostodušno zaupanje, kot ga je do dela mlajših in na vse mogoče druge konce usmerjenih kolegov gojil Franc Zadravec, redko in dragoceno. Franček, manjkal nam boš.

Miran Hladnik

[Objavljeno v Delu 30. jul. 2016.]