Eva Korenjak

Domače naloge

1. domača naloga

Korektura podlistka
I. Zupančič: Binkoštna idila

2. domača naloga

Slavistična revija
V roke mi je prišel izvod slavistične revije. Opečnata rdeča in krem barva takoj stopita v oči, zatem pa si premamljen s prijetnimi vonjavami tiska. Moja revija je četrta številka 67. letnika, izdana oktobra–decembra 2019. Obsega jo 121 strani od katerih jih 33 ne razumem. Priznam, da me članki niso pritegnili zato se branja revije nisem lotila, je pa bila moja prva izkušnja z njo nadvse prijetna in predvsem zanimiva.

3. domača naloga

Razstava Nacija-Kultura
Če bi svoje pravo mnenje prikrila, bi napisala, da je bila razstava zanimiva. Ker temu ni tako, bom zapisala nekaj misli. Sama ideja je, priznam, zanimiva, vendar menim, da je tudi nekoliko otročja. Projekt se mi zdi podoben nečemu, kar bi pripravil srednješolec za projektno nalogo pri informatiki, ne pa čemu vrednemu širše javnosti. Že samo zato, ker je več kot očitno v posmeh desni politični strani, le pod pretvezo satirične predstavitve slovenske politike. Kljub temu da mi sama razstava ni bila všeč, sem bila vesela njenega obiska, saj sem bila tako doma eno uro prej kot običajno. (Zelo rada grem domov.)

4. domača naloga

Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob
Sicer se strinjam, da tradiciji ne smemo slepo slediti, zdi pa se mi pomembno, da je ne zavrnemo "a priori" samo zato ker moramo tradicijo pač nujno ovreči in stopiti v korak s časom. Menim, da moramo tradicionalne vrednote preučiti, se o njih pozanimati in šele nato o njih tvoriti mnenje, predvsem zato ker bomo mnogokrat prišli do spoznanja, zakaj so le te morda celo boljše od dandanašnjih. Seveda lahko vsak presodi zase, jaz pa bom naprej sledila vsaj nekaterim delom tradicije.

5. domača naloga

Popravljalci sveta
Do letos sem se pogosto spraševala kako deluje wikipedija in ali res lahko zaupamo v njeno verodostijnost. Kljub temu, da profesorji Wikipedijo pogosto odsvetujejo kot izbiro vira pri izdelavi različnih šolskih nalog, jo učenci venomer upirabljamo. Dejstvo je, da je Wikipedija zelo uporabna in učencem se ne zdi vredno preko različnih virov iskati podatkov, ki jih na Wikipediji dobijo z dvema klikoma. Zaradi tega predmeta oz. seminarja sem tudi sama lahko izkusila izdelovanje Wikipedijskega članka, kar mi je odprlo nov pogled na to spletno enciklopedijo. S prebranim prispevkom se tako tudi strinjam in vse bolj cenim novopridobljeno znanje.

6. domača naloga

Geopedija
Književniki v bližini mojega kraja: Janez Trdina, Zorana – Franja Tojanšek Dekleva, Ivan Hribar, Anton Koder, Vinko Rode, Fran Gabršek, Ivan Belec, France Pibernik, Ivan Sivec, Ivo Zorman
Geopedija je nekoliko nerodna za uporabo (rabila sem kar nekaj časa da sem odkrila kje lahko dodam sloje), ko pa sem to težavico odpravila, sem se na portalu dobro znašla. Večino literatov iz okolice mojega kraja ima svoj wiki članek, naloga pa je bila tudi zelo poučna, saj sem izvedela za kar nekaj poznanih književnikov, za katere pa nisem vedela da so bili lokacijsko tako blizu mene. Portal bom zagotovo še kdaj obiskala, saj sem kljub kratkemu obisku videla, da nudi tudi mnoge zame uporabne in zanimive podatke, ne samo tistih ki jih potrebujem za domačo nalogo.

7. domača naloga

[1] Popravki članka Goveja juha

8. in 9. domača naloga

Register kulturne dediščine
Kužno znamenje v Mengšu

Kužno znamenje Mengeš

Seminar

Indijanska zima
Avtor	Marjan Rožanc
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Ljubljana: Slovenska matica
Datum izida	1989
Žanr	roman
Vrsta medija	Knjiga (trda vezava)
Št. strani	153
Klasifikacija
COBISS ID	7068672

Roman Indijanska zima govori o obdobju iz življenja Friderika Ireneja Barage, v katerem je sprejel obe najpomembnejši življenjski odločitvi, za duhovniški poklici in kasneje za misijonarstvo med severnoameriškimi Indijanci.

Vsebina

Zgodbo pričnemo spremljati, ko Friderik s svojo zaročenko Anito Dolinar – ljubkovalno Netti – na Dunaju obišče patra Klemena Dvoržaka Hofbauerja, da se bi spovedal. Med pogovorom pa pride do spoznanja, da ga Bog kliče v duhovniški poklic, zato z Netti razdreta zaroko, ta pa kljub svoji žalosti njegovo odločitev za duhovništvo spoštuje in kmalu Friderik že daruje svojo prvo sveto mašo.

Postavljen je za kaplana v Šmartnem pri Kranju, kjer takoj začne s prenovami in naročili umetniških del v tamkajšnji cerkvi. Prav tako ljudi spodbuja k spovedi saj se zaveda dragocenosti neumrljive človeške duše, kar pa ga tudi žene k delu z ljudmi in oznanjevanju evangelija. Večkrat tudi zaide v težave z župnikom saj kljub prepovedi zakona ustanavlja bratovščine, okoliški duhovniki pa ga imajo celo za zmešanega. Zaradi obtožnice obišče škofa Antona Alojzija Wolfa, kateremu pa razkrije, da si želi oditi na misijone v Severno Ameriko. Škof presodi, da je njegova želja res pravoverna in celo koristna zato mu napiše priporočilo. Še preden pa se Friderik odpravi na svojo dolgo pot, mora poravnati dolgove, ki jih je ustvaril s prenovo cerkve. Ker ne premore drugega kot lastne obleke, dolg poravna sestra Antonija.

Še preden dokončno prispe med indijance doživi najrazličnejše prigode, od viharne plovbe do odkritja mrtvega misijonarja na poti do glavne misijonske postojanke. Ko pride v Arbre Croche ugotovi, da imajo tamkajšnji kristjani le malo stikov s pravimi poganskimi indijanci in sam želi živeti prav mednje, saj meni, da bo s svojim zglednim življenjem najlažje spreobrnil še tako zapite in trdovratne "divjake". Da bi rešil njihove duše – kar je za Barago eksistencialni problem – jim na najrazličnejše načine pridiga in s svojim zgledom kaže krščansko življenje. Na koncu romana, kljub vsem njegovim trudom, ostane sama njegova duša in vprašanje zveličanja.

Nova pisarija

Uvod

Miran Hladnik, avtor Nove Pisarije pojasni, zakaj se je odločil tako nasloviti svoje delo. Kolebal je med Novo pismenostjo (to se asociativno navezuje na področje delovanja Valentina Vodnika), Zaslonsko pismenostjo, na koncu pa izbral [Novo pisarijo], s čemer se navezuje na digitalno pismenost, ki danes postaja še kako zaželjena, upam si trditi, da celo normativna. Neizogibna je omemba isto naslovljene Prešernove satirične pesnitve. A pogled teh dveh avtorjev na to, da se ima že vsak možnost razpisati in to deliti z javnostjo, je različen. Prof. Hladnik zagovarja prosto pisarijo, Prešeren pa se zgraža nad tem, da "na Kranjskem (že) vsak pisari".

Pismenost

• Pismenost gotovo ni več le surova sposobnost branja in pisanja. Ostaja sicer v privilegiranem položaju, ki pa ga slovarska definicija ne zaobjame. Biti pismen danes pomeni znati sprejemati in razumeti zapisane informacije, jih tvoriti in posredovati.
• Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati. Torej, beri!
• Neustavljiva poplava informacij pronica skozi pore človeške družbe. Presoja tega, kaj je relavantno in kredibilno je lahko zelo subjektivna. Strinjal bi se tudi s trditvijo, da avtorska avtoriteta hromi kreativno recepcijo. Ne le kreativno, tudi kritično.
• Nekateri so mnenja, da poplava informacij družbo pasivizira, spet drugi pa, da gre za nove priložnosti, ki nam jih ponuja informacijska družba. Pridružujem se drugim.
• „Biblija današnjega časa” – Okna. Če pogledaš skozi, te fascinirajo predvsem neverjetne razsežnosti. Kot da bi gledal v paralelni svet – fiktivni, a daje občutek otipljivosti.
• „Ustvarjalna gmajna”: Wiki spletišča so uporabnike (125.000 v Sloveniji) prepričala z dostopnostjo, kooperativnostjo, voluntarizmom, prepričana sem, da tudi z občutkom zadovoljstva – z doprinosom k skupnosti in širitvijo lastnih obzorji. Geslo: Kreativnost in svoboda!
• Avtorjev napuh pogosto zanese pisca k pisanju v „prestižen” slog, ki je razumljiv zgolj ozkemu krogu strokovnjakov.
• Skupno avtorstvo je poseben dosežek wiki skupnosti. Individualizacija je nadvladala želji po kolektivnem združevanju in je pozabila na stranske (pozitivne) učinke, ki jih utegne imeti delo v skupnosti. Sam se ogibam kolektivnemu delu, saj največkrat naletim na nezanesljivost in nepravično delitev dela. Čar ustvarjanja na wiki spletiščih pa je v tem, da nekdo, ki ve več in bi rad prispeval k večji meri odličnosti, to tudi napravi. Civilizacijsko napredna, višja oblika odnosov: kooperativnost.
• Znanje kot dobrina? Je enako cenjeno in dojemano? Dobrina je nekaj, kar je namenjeno zadovoljevanju človekovih potreb. Rekel bi, da znanje v tem smislu je dobrina. Vendar se največkrat prikazuje v neoprijemljivi obliki. Zaradi te nepredmetnosti jo težje zaznamo in zato so učinki te dobrine lahko spregledani. Intelektualni proizvodi kot lastnina, ne kot javna dobrina.
• Digitalni maoizem? „Vladavina drhali”? (Jaron Lanier) To, da slehernik lahko sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na dosežkih posameznih osebnosti. Za enciklopedične informacije na Wikipediji ni nihče osebno odgovoren. Množična pamet je neumna in dolgočasna, njen volontaristični značaj pa podpira organizacijo obstoječega znanja in ne produkcijo novih vsebin.

1. Pisci niso anonimni.
2. Volontarizem – huda motnja v kapitalističnem sistemu.
3. Tradicionalno nezaupanje do množice – skupnost je skupnost posameznikov. Skupnosti so imanentne in ne reprezentativne. Množica ima sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo.

Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, gre za množičenje – množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti.

• O prosti dostopnosti:

– Prosto dostopno mora biti osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo (zastonj učbeniki). – Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. – Zabrisovanje potrebe po sklicevanju na avtorska imena v naši kulturi. Intelektualna lastnina kot javno dobro (sčasoma). – Znanje se torej vendarle odpira in ne obratno.

• Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.
• »Kolonializem znanja«: Šele izobražen in dobro informiran posameznik je namreč na dobri poti, da se odloča po pameti, v korist sebi, skupnosti in obenem odgovorno do okolja, v katerem živi. Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih avtonomnih posameznikov.
• Črne vizije prihodnosti so v svojem jedru protihumanistične, če humanizem razumemo v skladu z njegovo izvirno definicijo, tj. kot zaupanje v hotenje in zmožnost človeka za pozitivno urejanje življenja in sveta.
• Posamezno ni zasebno in skupno ni javno.

Kredibilnost

• Vsakdo lahko objavi vse.
• Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Piščev status tudi preverimo. Morda se je poslužil znanstvenega larpurlartizma.
• Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci. Zavzema se za pravično družbo, a ima redukcionistično predstavo o svetu.
• Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv.
• Socialna zavist žene aktivizem?
• Staro povezujemo z zanesljivim, saj naj bi prestalo kritične presoje.
• Ne blamirajmo se z lahkovernostjo.
• Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
• Anonimizacija postopka: preprečitev nepotizma.
• Pravopis: indiktorji laičnosti in nestrokovnosti so npr. nepravilna uporaba vezaja in pomišljaja in dolgega pomišljaja in s tem povezana stičnost in nestičnost, uporaba zveze le-ta namesto tale, nepravilna uporaba narekovajev, uporaba več krajšav znotraj ene povedi, nepravilna uporaba dvopičja (v povedi so levostična), uporaba vejice pred tropičjem, pretirana uporaba podpičja (uporabimo ga le, ko se nam zdi uporaba pike premočna, uporaba vejice pa prešibka), dvoumne povedi, kot je npr. „Išče se Urša Plut,“ in uporaba rodilnika pri zanikanju.
• Pogoste napake wikijevcev: preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom, dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov.
• Srce humanistične znanosti je »citat«.
• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

Žanri

• Zdi se, da se z množičnim pisanjem toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča.
• Pisanje je lahko znanstveno (temeljno ali izvirno, aplikativno ali uporabno, pregledno), strokovno (ne dosega visokih kriterijev znanstvenega; predstavitev že objavljenih spoznanj z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo) in poljudnoznanstveno (popularizacija, družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj). Problem: nerazlikovanje med žanri.
• V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, po domače: knjige.
• Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Kazalec znanstvenosti: objava v znanstveni reviji.
• Avtorska pola? 30.000 znakov ali 4400 besed.
• Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.
• Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti.
• Lektura (copy editing): za dosego optimalnega sporočila.
• Korektura (proofreading): odpravljanje napak tik pred objavo; odpravljanje drugih posegov v avtorsko delo.
• Uredništvo: teža znanstvene dejavnosti, uredniki so ljudje z izkušnjami in renomejem.
• Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo.
• Ključne besede socialnih omrežij: s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje; z negativno konotacijo so eksploatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti.
• Dunbar’s number: maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik (150).
• Povezava akademskih spletišč (dLib, Slavistična revija, Academia.edu itd.) s Facebookom, preko ikone.
• V popularno diskusijo bi se morali vključiti tudi profesionalci, ne več v privajeni avtoritativni vlogi (sage on the stage), ampak v vlogi kompetentnih pomočnikov (guide on the side).
• »SMS interneta«, čivk: tvitanje služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.
• Razpisi za akademske službe in projekte so objavljeni na družabnem omrežju LinkedIn, za raziskovalce je vpis na LinkedIn skoraj neizogiben.
• Literarna kritika:

1. Kritika lahko pride med bralce samo v demokratičnih sistemih.
2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj literarne eksperte, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
5. Kritika je polemika (spopad).
6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva, tudi poučna.
8. Kritika naj tudi zabava.
9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

• Wikipedija: soglasnost, sodelovanje, strpnost, upoštevanje drugih piscev, vrednostna nevtralnost.
• Učbeniško pisanje: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije.
• Problematičen monopolni položaj založb na račun potencialnih kupcev, na račun šolarjev in dijakov. Predlog: regulativno vlogo naj opravi šolsko ministrstvo s podporo prosto dostopnim elektronskim učbenikom pod licenco cc.
• Reciklaža znanj, ki so sami sebi namen: Za študenta je didaktično ustreznejša pomanjkljiva ali slaba informacija, ker ga animira in angažira za samostojno iskanje ustreznejših formulacij.
• Strokovni blog: blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.
• Spletni forum: številčnost kot pokazatelj vitalnosti stroke. Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Elektronski seminar Humanist (1987), digitalnohumanistične teme je zgled domačemu spletnemu forumu SlovLit (1999).

Slog

• Spletna družabna omrežja s svojo dnevniško naravo spreminjajo tako temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila.
• Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča (panoramska). Privzeto je na zaslonu v vrstici 120 do 150 znakov – daleč preveč za gladko branje.
• Ker so dejstva v domači literarni zgodovini v glavnem poznana, prispevki poskrbijo za svojo inovativno dimenzijo z izbiro drugačnega zornega kota (v naslovih jih nakazujejo izrazi v luči, s stališča, iz vidika) ali s spremembo pomena/vloge/vrednosti pojava.
• Naslov: najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed. Nomen est omen.
• Pisci in mentorji pri formuliranju naslovov izhajajo iz zmotnega in nereflektiranega občutka, da dolgi in komplicirani teksti zahtevajo dolge in komplicirane naslove in da kratki in preprosti naslovi utegnejo zavesti bralca v pričakovanje preprostega besedila.
• Izvleček: naj sinopsis v korist jedrnatosti poroča samo o rezultatih razprave, seznam uporabljenih metod in razlago teme pa naj prepusti daljšemu povzetku.
• Poglavitne hibe humanističnega pisanja so: gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje), nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila), pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«), slogovna puščobnost, pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila), nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.
• “Pisci občasno zapadamo sintaktičnim obsesijam.” Rešitev iz zagat je ponovno kritično branje besedila po nekaj dneh uležavanja ali branje dovolj predrznega lektorja, ki si upa poseči tudi v slog.
• Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo. Upravičevanje kvazi zapletenosti problematike: alibi za sporočilno meglenost.

Pomni: znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni sposobnost zapletenega izražanja. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Seveda ni kar vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, ampak vsaj prizadevajmo si v to smer.

• Vključevanje lastne presoje (že, šele) in izguba strokovne nevtralnost.
• Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno.
• Izrazni asketizem ne škoduje in še varnejši je. Izrazno samovšečno in odveč deluje tudi retorični nastavek Naj mi bo dovoljeno pripomniti, da.
• Osebni slog naj pisci gojijo v leposlovju, v strokovnem pisanju pa naj se držijo izraznih standardov, ki jih narekuje izbrani strokovni žanr.
• Slogovna ubornost: siromašen slog; ponavljanje ustaljenih pogovornih fraz ipd.
• Pristranskost: zaljubljenost v temo ali ideološko obarvano pisanje, ki je razvidno iz sloga pisanja.

Je pristranska tudi Nova pisarija? Seveda, že s pozornostjo na spletno komunikacijo jasno kaže svoje nazorsko stališče, kako bi drugače, saj dejavno zavzemanje za perspektivno socialno vizijo, ki jo omogoča sprememba kulturne paradigme, postavlja malone kot imperativ.

• Terminologizacija:

»Bodi drugo ime! Kaj je ime?

Čemur se reče vrtnica, enako

sladko z drugim imenom bi dišalo.«

• Feminizem in krivičnost jezika (uporaba moškega spola, ko mislimo na oba spola). Uporaba oblik za oba spola se zdi neekonomična in nenaravna.
• Mentalno brambovstvo in servilnost: Nobena od skrajnih drž ni produktivna (za in proti domačemu in prevzetemu).
• Rutiniran, dober, verziran predavatelj. Nepredvidljivost govorčevega obnašanja drži publiko v budnosti.
• Elektronska tabla (interactive whiteboard): uporabna, če jo profesor zna uporabljati. V srednji šoli smo jo imeli v več učilnicah, vendar niso bili vsi vešči te čude tehnologije. Čudi me, da obstajajo tako redki profesorji, ki bi povsem obvladovali računalniška orodja.
• Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, kakršno je bilo značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem.
• Civilizacijski zasuk v slikovno se zdi marsikomu nevaren (strip, film ...). Strah pred duhovno pasivnostjo in odvisnostjo.
• Stroga avtorska zakonodaja: dela so obsojena na hibernacijo, na karanteno, na slovensko kletno eksistenco, jih za javnost skratka ni.
• Res ne bi bilo mogoče slik odstraniti s spleta samo v primeru, ko bi koga zares zmotile? Slovencem ni samo malo mar za svojo kulturo, očitno jim je hudo odveč.