Elfriede Jelinek: Smrt in deklica: Drame princes

Uvod

V seminarski nalogi se bom ukvarjala z analizo medbesedilnosti v zbirki dram Elfriede Jelinek Smrt in deklica I–V: Drame princes. Že iz samega naslova oziroma podnaslova in kazala vsebine je razvidno, da se avtorica pri pisanju omenjenih dram navezuje na znane pravljične ali resnične osebnosti, kot so Sneguljčica, Trnuljčica, Rozamunda, Jackie Kennedy, Ingeborg Bachmann in Sylvia Plath. V seminarski nalogi bom opisala vse omenjene osebnosti, hkrati pa bom predstavila tudi navezave na osebe iz grške in antične mitologije ter na znana literarna in neliterarna besedila.

Elfriede Jelinek

Elfriede Jelinek, avstrijska pisateljica in dramatičarka, se je rodila 20. oktobra 1946 v Mürzzuschlagu v Avstriji. V osnovni šoli je igrala klavir, kitaro, flavto, violino in hodila na učne ure viole. S trinajstimi leti je začela obiskovati še ure orgel na Konservatoriju na Dunaju ter postala najmlajša študentka Visoke šole za glasbo. Leta 1964 se je vpisala na študij gledaliških ved in umetnostne zgodovine na Univerzi na Dunaju, vendar je študij po šestih semestrih opustila zaradi anksiozne motnje. Tako je eno leto preživela doma v popolni izolaciji. Od takrat naprej deluje kot svobodna pisateljica. Njene prve pesmi so bile natisnjene v revijah in v majhnih založbah. Leta 1967 je izšla njena prva zbirka poezij Lisas Schatten (Lizina senca) (Vidmar 2014: 14–21). Jelinekova je za svoja literarna dela prejela veliko uglednih literarnih nagrad, med drugim: 1986 nagrado Heinricha Bölla, 1998 nagrado Georga Büchnerja, 2002 nagrado Heinricha Heineja, 2004 Lessingovo nagrado, 2004 nagrado Franza Kafke in leta 2004 Nobelovo nagrado za književnost (Jelinek 2004).

Najpomembnejša dela:

Poezija: Lizina senca (nem. Lisas Schatten, 1967)
Proza: Bukolit (nem. Bukolit, 1979), Učiteljica klavirja (nem. Die Klavierspielerin, 1983; slv. 2003), Naslada (nem. Lust, 1989; slv. 2005), Ljubimki (nem. Liebhaberinnen, 1975; slv. 1996)
Dramatika: Kaj se je zgodilo potem, ko je Nora zapustila svojega moža ali Stebri družb (nem. Was geschah, nachdem Nora ihren Mann verlassen hatte oder Stützen der Gesellschaften, 1977; slv. 2005), Smrt in deklica I-V: drame princes (nem. Prinzessinnendramen: Der Tod und das Mädchen I–V, 1999; slv. 2004)

Zbirka Smrt in deklica I–V: Drame princes zajema pet krajših dramskih besedil, v katerih avtorica dekonstruira mitologizirane podobe ženskih likov, od pravljične Sneguljčice, Trnuljčice in Rozamunde do resnične Jackie Kennedy in legendarnih avtoric Ingeborg Bachmann ter Sylvie Plath. V ospredje postavlja nasprotje med javno in zasebno platjo človeške eksistence. Izpostavlja notranja občutja, ujetost posameznika v ustaljene družbene vzorce in strukture ter stereotipno podobo ženske v sodobni družbi (povzeto po spletni strani: http://www.delo.si/kultura/ocene/ocenjujemo-drame-princes.html). Pri tem se obrača k slikanju princes, ki to niso, žensk, iz katerih vre življenje, polno bolečine, trpljenja, ogoljufanosti in odvzetega dostojanstva ter v katerih se naseljuje smrt (Vombek 2005: 294). Slovenski prevod zbirke je nekakšen jezikovni eksperiment, saj je vsak dramolet prevedla druga prevajalka. Vsaka se je na svoj način spoprijela z jezikovno nepredvidljivostjo del Elfriede Jelinek. Prevodni projekt slogovne in prevodne zahtevnosti prevajanega dela ne prikriva, temveč zavestno poudarja (Jelinek 2004).

Analiza medbesedilnosti

Drame princes se že s samim naslovom Smrt in deklica navezujejo na avstrijskega skladatelja Franza Schuberta (1797–1828), ki je kljub kratkemu življenju napisal ogromno del, med drugim tudi samospev Smrt in deklica (Der Tod und das Mädchen), ki ga je uporabil za temo drugega stavka (Andante) Godalnega kvarteta št. 14 v d-molu. Besedilo za samospev si je Schubert sposodil pri nemškem pesniku Matthiasu Claudiusu. Gre za pogovor med deklico in smrtjo, kjer deklica prosi smrt naj gre proč, saj je še mlada. Smrt pa ji odgovori, naj ji poda roko, saj je njena dobra prijateljica (Prelovšek 2013).

Elfriede Jelinek v zbirki dramskih besedil Smrt in deklica v ospredje postavlja predstavnice pravljične, literarne in medijske mitologije. V prvih dveh besedilih avtorica opisuje usode pravljičnih likov iz najbolj znanih pravljic o Sneguljčici in Trnuljčici. Sneguljčico sta brata Grimm objavila leta 1812 v prvi izdaji zbirke pravljic z naslovom Grimmove pravljice. Gre za pravljico o nasprotju med dobrim in zlim ter o zmagi dobrega, kar lahko razumemo kot nasprotje dramskemu besedilu Elfriede Jelinek Smrt in deklica I, kjer avtorica svojemu liku ne privošči srečnega konca, kakršnega dočaka v pravljici, ampak ga za večno zapre v stekleno krsto. Pomembno vlogo v drami ima tudi Lovec, podanik Sneguljčičine mačehe, ki mu zaupa kočljivo nalogo, naj se znebi njene pastorke. V dokaz o izpolnjenem ukazu ji mora prinesti dekletovo srce. Lovcu se dekle zasmili in ji dovoli, da pobegne globoko v gozd k sedmim palčkom. V drami Lovec nastopa kot Smrt, ki je prišla po Sneguljčico. Takoj ko Lovec odide pridejo palčki, ki Sneguljčico položijo v stekleno krsto in jo odnesejo. Dekličina največja sovražnica, mačeha, je v Dramah princes navzoča le v Sneguljčinih mislih in besedah: »To si je zame namislila moja mačeha, s takšnimi rečmi me je leta in leta poskušala ustrahovati! Trdila je, da bodo palčki po tem, ko bodo dobili, kar bodo hoteli, postali nehvaležni kot vsa druga bitja.« (Jelinek 2004: 18). Besedilo torej prinaša novo oz. drugačno predstavitev ali razlago že znane teme – zgodbe o Sneguljčici. Gre za parafrazo, ki pomeni obnovo nekega znanega besedila.

Trnuljčica ali princesa Avrora je pri nas znana predvsem iz pravljice bratov Grimm, o njej pa je pisal tudi francoski pravljičar Charles Perrault. Za Trnuljčico sta značilni izrazita nenadarjenost za ravnanje s kolovratom in posebna oblika spalne bolezni (povzeto po: portal Sigledal). Je protagonistka drame Elfriede Jelinek Smrt in deklica II. Za omenjeno dramo bi lahko rekli, da gre za nadaljevanje klasične pravljice o Trnuljčici, saj se dogaja po njenem stoletnem spanju oziroma po prinčevem poljubu, zaradi katerega se Trnuljčica prebudi: »V sebi sem še nesmiselno brskala za vzrokom nastajajoče močne bolečine, čeprav sem trn, torej tisto koničasto, kajne, vendar lahko videla. In potem me je zmanjkalo. Konec. Film se je utrgal. Dovolj. Kdo sem. Kje sem. Zdaj sem se domislila, da morate biti princ, in tej resnici vaše biti se podrejam.« (Jelinek 2004: 24). V zgodbi se kot postopek medbesedilnega navezovanja pojavi prenos, ki pomeni poustvaritev elementov z jezikovne površine pa tudi iz besedilnega sveta (Juvan 2000: 257). Takšna predstavitev predlog ustvarja stilne, pomensko-vrednostne in funkcijske interference z novim sobesedilom. Znaki, ki zastopajo predlogo na način medbesedilnega prenosa, so bodisi citati znakov bodisi indeksi – s predhodnimi označenci oziroma referencami so v razmerjih vzroka in posledice ali časovno-prostorske bližine, denimo tako, da dopolnjujejo ali nadaljujejo znano zgodbo (prav tam). Princ je v drami mlad »kraljevič« iz tuje dežele, ki k Trnuljčici pristopi ravno takrat, ko bi se morala princesa prebuditi. Vendar v drami ne gre za princa, kot smo ga vajeni iz klasičnih pravljic, ampak ga avtorica nekoliko preoblikuje v sodobnega »princa«, kar je razvidno iz naslednjega citata: »Gledam vaš porjaveli obraz, gospod princ, gel v vaših temnih laseh in mišice pod majico, iščem kolena in zadnjico v vaših preširokih hlačah za surfanje in sprašujem: Ali je mogoče, da ste vi in da ste tam nekje pod tem?« (Jelinek 2004: 25).

Tretji lik v Dramah princes je Rozamunda, ki temelji na tragediji Helmine von Chézy. Tragedija o Rozamundi govori o ciprski princesi iz obdobja renesanse, ki jo po smrti njenih staršev skrivaj vzgajajo kot pastirico. Fulvio je Ciprski guverner s patološko željo po prestolu. Znebi se Rozamundinih staršev, nato pa se s spletkami, snubitvijo in strupom želi znebiti tudi hčere. Na koncu se Fulvio zastrupi z lastnim strupom, Rozamundi pa uspe znova zasesti ukradeni prestol. Elfriede Jelinek je zgodbo o Rozamundi v drami nekoliko preoblikovala. Na začetku besedila se bralcu zdi, kot da bere zgodbo o ženski v potapljajočem se avtomobilu: »Takrat mi je voda žal prodrla v telo. Zelo me je prizadelo, da moram zaradi tega že utoniti. /…/ Končno, zdaj prhaja, tukaj nenadoma utripajoča luč bibavic, ki pred mano niso zmanjšale hitrosti, čeprav to storijo celo pred živalmi. /…/ V škrlatnem žarku se še enkrat zasvetlika pokrov mojega motorja, dolina se mehko vije mim njega, v elegantnem loku.« (Jelinek 2004: 35). Nato pa se pojavi Fulvio, ki želi pomagati Rozamundi v potapljajočem se avtomobilu.

Jackie ali Jacqeline Kennedy Onassis (1929–1994) je bila ameriška novinarka in knjižna urednica ter žena umorjenega ameriškega predsednika Kennedyja. V zakonu z Johnom F. Kennedyjem so se jima rodili štirje otroci – Arabella (mrtvorojena, 1956); Caroline (*27. november 1957), John Fitzgerald Kennedy ml. (1960–1999) in Patrick Bouvier Kennedy (7. 8. 1963–9. 8. 1963). V drami Smrt in deklica IV se Jackie spominja svojih mrtvih otrok in pravi: »Od smrti male Arabelle in smrti malega Patricka si ne bom nikoli opomogla, tudi v večnosti ne.« (Jelinek 2004: 67). Poleg otrok se Jackie v drami spominja svojega moža in njegove smrti, omenja pa tudi Marilyn Monroe – ameriško igralko, ki je znana po domnevni aferi z omenjenim ameriškim predsednikom in po pesmi Happy Birthday, Mr. President – in Sylvio Plath (1932–1963), ameriško pesnico, novelistko in romanopisko, ki se je bojevala s hudo depresijo, katera jo je pognala v samomor. Našli so jo zastrupljeno z ogljikovim monoksidom, z glavo globoko v plinski pečici (povzeto po: portal Sigledal). Jackie ima do nje zelo negativen odnos, na kar kaže naslednji citat: »Ne tako kot tista Sylvia Plath, ki je lahko sprejela štipendijo ženskega časopisa in bi se zato skoraj zastrupila z majonezo iz rakov, ki so jo tam ponujali dekletom, no, njej bi bilo tudi kaj prihranjeno. /…/ Taka kot Plathova ne bo nikoli ikona, razen za slaboumne ženske, ki mislijo, da so prišle do lastne pameti.« (Jelinek 2004: 59). V drami Smrt in deklica IV avtorica navede tudi citat pesmi Jacqueline Kennedy Onassis I love the autumn.

Zadnji del cikla Dram princes, Stena, temelji na istoimenskem romanu avstrijske pisateljice Marlen Haushofer (1920–1970). Delo je izšlo leta 1963 in je najpomembnejši roman omenjene avtorice. Roman govori o ženski, ki se med počitnicami v avstrijskih Alpah nenadoma znajde pred stekleno steno, ki jo ločuje od preostalega sveta. Na drugi strani stene, v drugem svetu, so ljudje okameneli oziroma umrli. Tako je ta steklena stena njena zaščita pa tudi zapor. Naučiti se mora, kako preživeti v naravi in skrbeti za živali, ki se zatečejo k njej. Osamljena piše pripoved, ne vedoč, ali jo bo kdo kdaj bral. Roman opisuje ujetost žensk v odnose, osamljenost v zakonu, neuspele poskuse pobega iz utesnjujočih spon, saj si človek tudi ujetništvo za stekleno steno lahko dokaj lepo uredi, poleg tega pa tudi problematiko preživetja in ponovnega sobivanja z naravo v primeru globalne katastrofe. Leta 2012 je Julian Pölsler po romanu posnel uspešen film (povzeto po: založba Litera).

V drami Stena Elfriede Jelinek v ospredje postavlja dve pomembni pisateljici, in sicer Ingeborg Bachmann in Sylvio Plath, naveže pa se tudi na njuna romana Malina (1971) in Stekleni zvon (1963). Malina je roman avtorice Ingeborg Bachmann, v katerem stena odigra zelo pomembno vlogo. Delo govori o dunajski pisateljici in njenem razmerju z dvema moškima. V oporo pri njenih čustvenih preizkušnjah ji je sostanovalka Malina. Pisateljica, ki vse težje živi v svetu pod prevlado moških, nazadnje izgine v razpoko v steni, Malina pa za njo zabriše vsako sled (povzeto po: portal Sigledal). Roman Stekleni zvon avtorice Sylvie Plath se ukvarja z vprašanjem identitete ženske v patriarhalni družbi. Opisuje mlado novinarko in pisateljico Esther, ki je duševno bolna. Esther svoje občutke med boleznijo opisuje z metaforo steklenega zvona, pod katerim je ujeta in ki ji ne pusti dihati. Oba romana torej prikazujeta usodo žensk v patriarhalni družbi. Elfriede Jelinek se v drami naveže tudi na pesem Sylvie Plath Očka, v kateri opisuje svojega očeta kot krutega, avtoritarnega moškega, ki se mu lirski subjekt želi maščevati, in kot nacista. Tako se skozi pesem pogovarja s svojim mrtvim očetom in obenem sama s sabo razrešuje svoj odnos do njega (Starina 2010: 75). Sylvia Plath si v drami Smrt in deklica V (Stena) svojega očeta predstavlja kot nacista zaradi njegove nemškosti: »Tvoj očka je bil nacist, ti pa praviš, da je bil pacifist! Tvoj očka je bil pacifist, ti pa trdiš, da je bil nacist! Tvoj očka je bil pacifist, ti pa trdiš, da je bil Žid!« (Jelinek 2004: 104). Otto Plath ni bil nacist, ampak je bil pacifist (povzeto po: portal Sigledal). V drami izvemo tudi, da si je Sylvia Plath izbrala moškega, ki je zelo podoben njenemu očetu. Avtoričin oče je namreč umrl v njenem otroštvu, to pa je očitno vplivalo na njeno željo po komunikaciji z njim: »Kažeš na moškega, da bi ga uničila, in potem šele opaziš: stoji za prozorno steno, ki si jo že ure in ure čistila, samo da bi ga videla tako od blizu, da bi ga lahko skoraj prijela, moškega, svojega ljubega očka, pa ga ne moreš prijeti.« (Jelinek 2004: 93–94). Hkrati je Sylvia zelo sarkastična do svoje tragične usode: »Zdaj imam lepo plinsko pečico in lahko mirno vtaknem glavo vanjo, dokler ni kuhana in pečena. Otroci lahko v sosednji sobi medtem mirno vrejo, saj imam tudi že nov kuhalnik z več kot eno ploščo.« (Jelinek 2004: 101). Zgornji citat je aluzija na smrt Plathove, ki je storila samomor v plinski pečici. Izraz aluzija implicira igro oz. igrivost. Po Francisu Goyetu je aluzija označevala raznovrstne igre z besedami. Šele v klasicizmu je beseda pomenila sklicevanje na tisto, kar se v izbrani družbi razume samo na sebi. Aludirati je bilo mogoče na sodobne osebe, dogodke in ideje, kot tudi na mite, zgodovino in literarna dela (Juvan 2000: 30).

V drami Stena nastopa tudi Tereza, ki se na odru ne pojavi, ampak je njena edina naloga, da se ne odzove na klice Sylvie Plath in Ingeborg Bachmann. Tereza je ime dobila po antičnem slepem vidcu Tejreziasu, Apolonovem svečeniku. V mladosti sta ga na gori Kileni napadli kači, on pa je ubil samico in se spremenil v žensko, slavno prostitutko. Po sedmih letih je spet našel kači, in ko je ubil samca, je znova postal moški. Nekoč sta ga za razsodnika poklicala Zevs in Hera, ki sta se prepirala o tem, kateri spol dobi več užitka pri telesni ljubezni. Ko je namreč Hera Zevsu očitala nezvestobo, je Zevs trdil, da ženske pri tem daleč bolj uživajo od njega. Tejrezias pa je povedal, da gre moškim le en del užitka, preostalih devet pa dobi ženska. Razžaljena Hera je razsodniku odvzela vid, Zevs pa ga je nagradil s preroškim darom in dolgim življenjem. Tejrezias je tako postal eden najslavnejših grških vidcev (Aubelj 2006).

Na koncu drame, v zadnji didaskaliji, se Elfriede Jelinek nasloni na najstarejšega grškega pesnika Hezioda in na njegovo delo Teogonija: »Hkrati slišimo, kako nekdo zelo potiho bere, na vsak način v stari grščini!, z nežnim ženskim glasom, morda otrok, kakšna šolarka iz domačega mesta, odlično bi bilo, če bi to bili igralki, ali vsaj ena izmed njiju, ki bi recitirali ali brali iz Heziodove Teogonije (155 sl.) naslednje dobrohotne besede.« (Jelinek 2004: 110). Teogonija je pesnitev, ki je strukturirana kot rodovnik bogov. Zrasla je iz pesnikove osebne izkušnje, povod za njen nastanek pa je dala pravda za očetovo dediščino, v kateri je Heziodov brat Perzes očitno podkupil sodnike in si prigrabil večji delež, kot mu je pripadal (Gantar 2009).

V spremni besedi z naslovom Princesa v spodnjem svetu avtorica omenja tudi princeso Diano (1961–1997), najbolj znano in oboževano članico britanske kraljeve družine: »K ceremonijam nimajo ljudje nobenih pripomb. Pri tem uporabljajo geste, ki jih razume vsak, a si jih vsak drugače razlaga. Je priklon angleške kraljice pred Dianino krsto kapitulacija pred njo (in s tem pred očitno voljo ljudstva), ki je queen v življenju ni mogla obvladati, ali ponižnost pred veličanstvom smrti, ki vlada nad vsemi, tudi nad vladarji samimi?« (Jelinek 2004: 115). Spremna beseda nazorno prikazuje pogreb princese Diane, omenjena pa je tudi pesem Elthona Johna in umrli pevec Elvis Presley.

Avtorica se je pri pisanju sklicevala na različne besedilne (samospev Smrt in deklica, Tragedija o Rozamundi, romani Stena, Stekleni zvon, Malina in pesem Očka), glasbene (samospev Smrt in deklica, pesem Happy birthay, Mr. President), literarne, in neliterarne predloge. Izraz predloga predpostavlja, da je predhodno besedilo vzorec, po katerem je izdelano kasnejše literarno delo (Juvan 2000: 252). Avtorica se je v Dramah Princes na nek način poigrala s predlogami oziroma z ženskami, ki so glavne protagonistke vseh besedil. Besedila se torej poigravajo z vlogami moškega in ženske, obenem pa sledijo kronološkemu zaporedju, kar priznava tudi avtorica, saj je besedila oziroma predloge izbrala namerno. E. Jelinek se poigrava z vsemi besedili – parafrazira oz. na novo predstavi zgodbo o Sneguljčici, saj ji spremeni konec; nadaljuje oz. prenese zgodbo o Trnuljčici; uporabi citate iz znanih literarnih in neliterarnih besedil … Bistvo vseh besedil pa po mojem mnenju ni poigravanje s predlogami, ampak prikaz vloge ženske v moškem svetu.

In potem sem seveda prebrala tudi libreto Helmine von Chézy, in mislila sem si, da je to preprosto treba razsuti; da se je treba s tem poigrati, spremeniti vloge, zamenjati moško vlogo. Nato je prišla Jackie, spet očitno, še ena ženska v te vrste vmesnem stanju. Ko je umrla Diana, sem o njej že napisala kratko besedilo. Tako da sem za konec hotela pokazati, kaj se je izcimilo iz vsega tega: iz intelektualnega ali kreativnega poleta žensk, Ingeborg Bachmann, Sylvie Plath, Marlen Haushofer. (Elfriede Jelinek).

Vse drame v zbirki predstavljajo bitko med spoloma, rivalstvo med moškim in žensko. Zato avtorica želi prikazati ženske kot aktivistke, ustvarjalke, političarke, umetnice, pisateljice, pesnice, kot močne osebnosti, intelektualke, ki lahko konkurirajo moškemu spolu. Elfriede Jelinek v dramah omenjeno žensko moč stopnjuje, in sicer od pravljičnih junakinj, resničnih oseb, pa vse do mitoloških oseb, ki so imele veliko veljavo že v Antiki. S tem prikaže, kako se je vloga ženske spreminjala skozi zgodovino.

Sklep

Elfriede Jelinek se je z naslovom svojih dram navezala na avstrijskega skladatelja Franza Schuberta in njegov samospev Smrt in deklica. V dramah imajo glavne vloge ženske, ki so razpete med življenjem in smrtjo. Avtorica se naveže na znane pravljične like (Sneguljčica, Trnuljčica, Rozamunda), osebnosti iz resničnega življenja (Jackie Kennedy, Sylvia Plath, Ingerborg Bachmann, princesa Diana, Marilyn Monroe) in na osebe iz antične (Tejrezias) in grške mitologije (Perzefona). Povezave na omenjene osebe so največkrat izražene z imeni, lahko pa tudi z dogodki, ki so povezani z resničnimi osebami (smrt v plinski pečici). Ženske v dramah se spominjajo svojih bližnjih (otrok, moža) in svojih »sovražnikov« (ljubica, Fulvio, mačeha), hkrati pa vedo kakšna bo njihova usoda – smrt. Avtorica je dogodke črpala iz resničnih dogodkov opisanih oseb – smrt otrok, atentat na predsednika, smrt v plinski pečici – preoblikovala oziroma parafrazirala je dogodke iz znanih pravljic (Sneguljčica) ali pa je nadaljevala pravljično zgodbo (Trnuljčica), pri čemer je uporabila prenos, kot postopek medbesedilnega navezovanja. V zbirki dram je veliko navezal na literarna in neliterarna besedila – pravljica o Sneguljčici in Trnuljčici, tragedija Rozamunda, romani Stena, Malina in Stekleni zvon, pesem Očka in pesnitev Teogonija ter pesem Marilyn Monroe Happy Birthday, Mr. President – avtorica pa poseže tudi po citatih iz znanih del, na primer iz pesmi I love the autumn in iz Heziodove Teogonije.

Povzetek

V seminarski nalogi sem se ukvarjala z analizo medbesedilnosti v zbirki dram Elfriede Jelinek Smrt in deklica I–V: Drame princes. Drame se že s samim naslovom navezujejo na avstrijskega skladatelja Franza Schuberta, ki je napisal samospev Der Tod und das Mädchen. Zbirka zajema pet krajših dramskih besedil, v katerih avtorica dekonstruira mitologizirane podobe ženskih likov, od pravljične Sneguljčice, Trnuljčice in Rozamunde do resnične Jackie Kennedy, legendarnih avtoric Ingeborg Bachmann in Sylvie Plath ter princese Diane. Sneguljčica je pravljica o nasprotju med dobrim in zlim ter o zmagi dobrega, kar lahko razumemo kot nasprotje dramskemu besedilu Elfriede Jelinek, kjer avtorica svojemu liku ne privošči srečnega konca, kakršnega dočaka v pravljici, ampak ga za večno zapre v stekleno krsto. Trnuljčica je protagonistka drame Smrt in deklica II, za katero lahko rečemo, da gre za nadaljevanje klasične pravljice o Trnuljčici, saj se dogaja po njenem stoletnem spanju oziroma po prinčevem poljubu, zaradi katerega se deklica prebudi. Tretji lik v zbirki je Rozamunda, ki temelji na tragediji Helmine von Chézy. Tragedija govori o ciprski princesi iz obdobja renesanse, ki jo po smrti njenih staršev skrivaj vzgajajo kot pastirico. Elfriede Jelinek je zgodbo o Rozamundi nekoliko preoblikovala, saj se bralcu zdi, kot da bere zgodbo o ženski v potapljajočem se avtomobilu. Jackie ali Jacqeline Kennedy Onassis je bila ameriška novinarka in knjižna urednica ter žena umorjenega ameriškega predsednika Kennedyja. V drami Smrt in deklica IV se Jackie spominja svojih mrtvih otrok, moža in njegove smrti, omenja pa tudi Marilyn Monroe ter Sylvio Plath, ameriško pesnico, novelistko in romanopisko. Zadnji del cikla Dram princes, Stena, temelji na istoimenskem romanu avstrijske pisateljice Marlen Haushofer. V omenjeni drami avtorica v ospredje postavlja dve pomembni pisateljici, in sicer Ingeborg Bachmann in Sylvio Plath, naveže pa se tudi na njuna romana Malina (1971) in Stekleni zvon (1963), ki prikazujeta usodo žensk v patriarhalni družbi. V zbirki dram avtorice Elfriede Jelinek imajo glavno vlogo ženske, resnične ali fiktivne osebnosti. V naslovu so ženske poimenovane kot princese, vendar skozi branje bralcu postanejo jasno, da to niso. Princese Elfriede Jelinek niso pasivne, ampak so aktivne ženske, ki zahtevajo svobodo. Njihova želja je na koncu največkrat uresničena, saj je vsem protagonistkam skupna smrt. To se kaže tudi skozi dialoge z nasproti postavljenimi moškimi liki (Lovec, princ, Fulvio), ki so vnaprej obsojeni na propad.

Viri in literatura

Nika Arhar: Ocenjujemo: Drame princes. Delo.si (7. 12. 2015). Dostopno na: <http://www.delo.si/kultura/ocene/ocenjujemo-drame-princes.html>(citirano: 25. 4. 2016).

Bronislava Aubelj: Slovar antične mitologije. Modrijan, 2006.

Elfriede Jelinek: Smrt in deklica I–V: Drame princes. Celovec: Mohorjeva, 2004.

Marko Juvan: Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000.

Anita Prelovšek: Tema otroške smrti v glasbenih delih velikih skladateljev. Dostopno na: <http://www.pogreb-ni-tabu.si/2013/05/tema-otroske-smrti-v-glasbenih-delih-velikih-skladateljev/> (citirano: 29. 4. 2016)

Slovensko mladinsko gledališče: Elfriede Jelinek: Drame princes. Dostopno na: <http://veza.sigledal.org/media/uploads/Dokumenti/gledali-ki-listi/smg/smg-drame-princes.pdf> (citirano: 29. 4. 2016)

Erika Starina: Motiv ženske v delih Sylvie Plath: diplomsko delo. Maribor: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2010.

Anka Vidmar: Analiza ženskih likov v romanih Učiteljica klavirja, Ljubimki in Naslada Elfriede Jelinek: diplomsko delo. Maribor: Oddelek za germanistiko, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2014.

Jasna Vombek: Senčnata usoda princes. 2000: revija za krščanstvo in kulturo 171/(2005). 292–295.