Egipčanska književnost
Egipčanska književnost je nastala na območju Starega Egipta okoli leta 3000 pr. n. št. in je trajala do leta 332 pr. n. št., ko je v Egipt vdrl Aleksander Veliki. Sestavljajo jo besedila, ohranjena na stenah templjev in grobnic ali na papirusih. Delimo jo po dobah staro-egipčanske zgodovine na:
- književnost Stare države (3000-2000 pr. n. št.),
- književnost Srednje države (1990-1780 pr. n. št.),
- književnost Nove države (1550-1150 pr. n. št.) in
- književnost pozne dobe.
Pomembno ritmično-stilno sredstvo poezije in proze je bil paralelizem členov. Razvite dramatike še ni bilo. Najbolj razširjeno delo egipčanske književnosti je bila Knjiga mrtvih, tj. zbirka himen, zakletev in molitev.
Poezija
V poeziji so se pojavile različne zvrsti: delovne pesmi, ljubezenske pesmi, didaktične (poučne) pesmi, verske himne in refleksivne pesmi. Pesmi so bile sestavljene iz kitic. Med najstarejše ohranjene pesmi spadajo delovne pesmi. Namenjene so bile petju ob ročnem delu. Pojavile so se že v dobi stare države, pa tudi pozneje. V nasprotju z drugim pesništvom, ki je nastajalo večinoma za potrebe faraonovega dvora in plemstva, se v teh besedilih uveljavljata misel in čustvo kmetov in sužnjev. Najbolj znana je Pesem nosačev žita, najbrž iz 16.stoletja. Mlajše, vendar enako pomembne so egipčanske ljubezenske pesmi. Te vrste poezija ni ljudskega izvora, nastajala je najbrž v dvorskoplemiškem okolju, izvajali so jo ob spremljavi na glasbila, ob praznikih in gostijah. Iz vseh obdobij egipčanske književnosti so se ohranile številne verske himne. Mnoge so posvečene bogu Amonu, pa tudi drugim božanstvom.
Himna sončnemu božanstvu
Tekst je povezan z imenom faraona Amenofisa IV., oziroma z njegovim poskusom uveljaviti v egipčanski religiji zoper tradicionalne bogove, zlasti zoper najvišjega boga Amona, novo načelo monoteizma. Himna se je ohranila v več verzijah.
Pripovedništvo
V prozi so se pojavile različne zvrsti: refleksivna, didaktična in poučna. Mednje spadajo zbirke modrostnih naukov, izrekov in misli. Druga prozna zvrst so bila zgodovinska poročila. Pripovedništvo zajema snov iz mitov o egipčanskih božanstvih, iz pravljičnega sveta, lokalnih tradicij in tudi iz vsakdanjega življenja. Iz časa srednje države so najbrž Pastirjeva zgodba in Brodolomčeva zgodba. Iz časa nove države pa Zgodba o dveh bratih, v kateri se prvič pojavi motiv Jožefa in Putifarke, Zgodba o usojenem princu in druge.
Sinuhejeva zgodba
Nastala je v času srednje države. Imenuje se po pripovedovalcu, ki sporoča v prvi osebi zgodbo svojega življenja.
Zgodba o dveh bratih
Od ohranjenih egipčanskih proznih pripovedi je najbližje noveli Zgodba o dveh bratih, vendar samo v prvem delu. Ta pripoveduje o ženi, ki hoče zapeljati moževega brata, nato pa ga obtoži posilstva. Temu delu, ki je stvaren, sklenjen okoli enega samega dogodka, sledi daljši drugi del, ki preide v mitično in pravljično pripoved.