E-izobraževanje

Je izobraževanje, ki poteka s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije oziroma interneta. Pomeni uporabo spletnih tehnologij v različnih rešitvah za povečanje znanja ali izboljšanje izobraževalnih dejavnosti^[1]. Primeri takšnega izobraževanja so šolske spletne učilnice (npr. Moodle) ter portali za množično e-izobraževanje (npr. Udemy, Masterclass, Open University, Skillshare).

Običajno so učitelji in učenci v E-izobraževanju prostorsko ločeni, med njimi pa mora, tako kot pri klasičnem izobraževanju, potekati komunikacija. Komunikacija v E-izobraževanju je lahko asinhrona ali sinhrona ^[2]. Sinhrona komunikacija je sočasna, učitelj in učenec komunicirata v živo (npr. v videoklicu), pri asinhroni pa je možen časovni zamik (npr. v forumu).

Zgodovina

Izraz E-izobraževanje izhaja iz izraza E-učenje (E-learning), ki se v tujini pogosteje uporablja za tovrstno aktivnost. Točen izvor pojma E-izobraževanje je težko določiti, vemo pa, da je nasledil izraz "spletno učenje", ki se je uporabljal v 80-ih letih 20. stoletja^[3]. Danes kot spletno učenje (online learning) običajno razumemo le določen model E-izobraževanja.

Predhodnik e-izobraževanja je izobraževanje na daljavo (distance learning^[4]). Njegovi začetki segajo v 19. stoletje, ko so odrasli na daljavo študirali s pomočjo poštne korespondence. Čeprav se je tovrstna praksa začela zaradi potrebe po izobraževanju delovne sile v industrijski revoluciji, se je njegova uporaba širila. Kaj kmalu so bili ponujeni dopisni tečaji jezikov ter tečaji za univerzitetne vstopne izpite. Tudi univerze so začele ponujati dopisne študijske programe, podobno kot danes poleg klasičnih ponujajo tudi spletne. Dopisno izobraževanje je bilo tudi dober način za popularizacijo izobraževanja med ženskami, ki so v tem obdobju začele množičneje vstopati v izobraževalni sistem. Z razvojem novih tehnologij se je tudi izobraževanje na daljavo spreminjalo. Izobraževalne radijske in kasneje televizijske oddaje ter njihovi posnetki, so postali del izobraževanja na daljavo, iznajdba interneta pa mu je odprla še ogromno novih možnosti, tudi sinhrono komunikacijo v skupinskem izobraževanju (klepetalnice, videokonference).

Spletna tehnologija je do danes napredovala do te mere da vsako izobraževanje na daljavo poteka prek spleta, zato sta v sodobnosti pojma E-izobraževanje in izobraževanje na daljavo praktično izenačena^[5]. Nekateri avtorji^[6] pri govoru o tovrstnem izobraževanju izpuščajo celo črko »e« in mu ne dajejo posebnih oznak, saj se jim v digitalni družbi ne zdi več nujno izpostavljati tehnoloških aspektov poučevanja in učenja.

Prednost in slabosti E-izobraževanja^[7]


Prednosti E-izobraževanja	Slabosti E-izobraževanja
Prednost predstavlja predvsem velika fleksibilnost e-izobraževanja. Gre tako za časovno in prostorsko fleksibilnost kot za prost izbor materiala za študij glede na potrebe in preference posameznih učencev (to velja tako za vsebino kot za tempo učenja). Zaradi prostorske in časovne prilagodljivosti e-izobraževanja takšno izobraževanje znižuje stroške za infrastrukturo ter mobilnost učiteljev in študentov. Kot prednost lahko gledamo tudi na vrsto možnosti za medsebojno komunikacijo v e-učnih okoljih ter takojšnjo dostopnost velike količine informacij na spletu.	Pomanjkljivosti e-izobraževanja imajo kot skupni imenovalec večinoma problem odmaknjenosti. Ta negativno vpliva na motivacijo, jasnost navodil, komunikacijske spretnosti ter socializacijo. Ta področja naj bi bila lažje obvladljiva ob izobraževanju v živo. Slabost e-izobraževanja v fazi preverjanja znanja je tudi dejstvo, da se ocenjevalec težko prepriča o verodostojnosti odgovorov in izdelkov učencev. Na sistemski ravni je e izobraževanje manj primerno za discipline, ki zahtevajo več praktičnih veščin (npr. laboratorijsko delo), avtorji pa opozarjajo tudi, da lahko masovna uporaba spletnih platform zahteva več časa ter stroškov od pričakovanj.

Trije modeli E-izobraževanja^[8]

Dodatek k tradicionalnemu izobraževanju

Gre za E-izobraževanje kot dodatek tradicionalnemu pristopu, ta model naj bi učečim nudil več samostojnosti pri učenju. Del izobraževalnega programa, ki je izveden v E-obliki, je v tem primeru zelo majhen in pogosto neobvezen. Pogosto gre le za zamenjavo medija pri določenih nalogah. Primer: Poleg razlage članka na predavanju, bo predavatelj originalno besedilo delil v spletni učilnici namesto, da bi ga fizično razdelil.

Kombinirano izobraževanje

Pri tem naj bi bilo podajanje študijske snovi razdeljeno med tradicionalnim in spletnim izobraževalnim okoljem. Če je E-izobraževanje je pri prvem modelu dobrodošel dodatek je pri kombiniranem izobraževanju nepogrešljivo. Zdi se, da se je pomanjkljivostim E-izobraževanja mogoče v veliki meri izogniti, če za poučevanje uporabimo kombiniran pristop. S takšnim pristopom poskušamo izkoristiti prednosti tradicionalnih pristopov in E-izobraževanja, pri čemer ne gre le za izboljšanje predavanj, temveč za popolnoma nove možnosti preoblikovanja programov^[9]. V sodobni literaturi se kombinirano izobraževanje (blended learning) nanaša predvsem na dve od možnih definicij^[10]: Gre za bodisi kombiniranje različnih spletnih tehnologij (spletna učilnica, sodelovalno učenje ipd.), bodisi kombiniranje kakršnekoli izobraževalne tehnologije (filmi, spletni programi ipd.) s klasičnim poučevanjem.

Izobraževanje, ki v celoti poteka na spletu

Je e-izobraževanje ki v večini ali v celoti poteka na daljavo. Praviloma ne vključuje nobenih srečanj učiteljev in učencev v živo. Okvirna meja, ki jo običajno upoštevajo raziskave predpostavlja da so spletni izobraževalni programi tisti pri katerih 80% ali več izobraževanja poteka na daljavo preko spleta^[11]. V stroki se glede spletnega izobraževanja sem in tja pojavljajo pomisleki in strahovi o tem da bo tehnologija nadomestila učiteljski poklic. Takšna mnenja so se pojavljala tudi ob nastopu radia in televizije kot izobraževalnih tehnologij. Toda mišljenje, da bo tehnologija popolnoma zamenjala učitelje, nima nikakršne podlage^[12]. Konec koncev tudi za e-izobraževanjem stojijo visoko usposobljeni učitelji. O tem govori tudi slikovit zapis v Strategiji za razvoj informacijske družbe RS iz leta 2007: "E-izobraževanje so ljudje, ki uporabljajo tehnologijo v izobraževalne namene in brez katerih tehnologija ne bi delovala.^[13]"

Viri

↑ Rosenberg, M. J. (2000) E-learning: Strategies for Delivering Knowledge in the Digital Age. McGraw Hill Professional, str.28.
↑ Algahtani (2011) v Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 31.
↑ Moore, J. L., Dickson-Deane, C. in Galyen, K. (2011). E-Learning, online learning, and distance learning environments: Are they the same?. The Internet and Higher Education, 14, št. 2, str. 129.
↑ Sumner, J. (2000). Serving the system: A critical history of distance education. Open Learning: The Journal of Open, Distance and e-Learning, 15, št.3, str. 267–285.
↑ Liu in Wang (2009) v Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 30.
↑ Goodyear, P. in Ellis, R. A. (2008). University students’ approaches to learning: rethinking the place of technology. Distance Education, 29, št. 2, str. 141.
↑ Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 34.
↑ Algahtani (2011) v Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 32.
↑ Garrison, D. R. in Vaughan, N. D. (2008). Blended learning in higher education: Framework, principles, and guidelines. John Wiley & Sons.
↑ Driscoll, M. (2002). Blended learning: Let’s get beyond the hype. E-learning, 1, št. 4, str. 1-4.
↑ Allen, I. E., in Seaman, J. (2007). Online nation: Five years of growth in online learning. Newburyport: Sloan Consortium.
↑ Rosenberg, M. J. (2000) E-learning: Strategies for Delivering Knowledge in the Digital Age. McGraw Hill Professional.
↑ Strategija razvoja informacijske družbe v republiki Sloveniji: si2010. (2007). Dostopno na: http://ustvarjalnagmajna.si/files/si2010.pdf (pridobljeno 25.11.2019).

[1] Rosenberg, M. J. (2000) E-learning: Strategies for Delivering Knowledge in the Digital Age. McGraw Hill Professional, str.28.

[2] Algahtani (2011) v Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 31.

[3] Moore, J. L., Dickson-Deane, C. in Galyen, K. (2011). E-Learning, online learning, and distance learning environments: Are they the same?. The Internet and Higher Education, 14, št. 2, str. 129.

[4] Sumner, J. (2000). Serving the system: A critical history of distance education. Open Learning: The Journal of Open, Distance and e-Learning, 15, št.3, str. 267–285.

[5] Liu in Wang (2009) v Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 30.

[6] Goodyear, P. in Ellis, R. A. (2008). University students’ approaches to learning: rethinking the place of technology. Distance Education, 29, št. 2, str. 141.

[7] Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 34.

[8] Algahtani (2011) v Arkorful, V. in Abaidoo, N. (2015). The role of e-learning, advantages and disadvantages of its adoption in higher education. International Journal of Instructional Technology and Distance Learning, 12, št. 1, str. 32.

[9] Garrison, D. R. in Vaughan, N. D. (2008). Blended learning in higher education: Framework, principles, and guidelines. John Wiley & Sons.

[10] Driscoll, M. (2002). Blended learning: Let’s get beyond the hype. E-learning, 1, št. 4, str. 1-4.

[11] Allen, I. E., in Seaman, J. (2007). Online nation: Five years of growth in online learning. Newburyport: Sloan Consortium.

[12] Rosenberg, M. J. (2000) E-learning: Strategies for Delivering Knowledge in the Digital Age. McGraw Hill Professional.

[13] Strategija razvoja informacijske družbe v republiki Sloveniji: si2010. (2007). Dostopno na: http://ustvarjalnagmajna.si/files/si2010.pdf (pridobljeno 25.11.2019).

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]