Dušan Škodič: Smeh z gora
Gore so same po sebi precej resen prostor: od daleč in od spodaj vzbujajo idilična čustva, na vrhovih silijo v meditativnost ali v patetično jecljanje, ob neugodnih vremenskih razmerah so za planinca prostor stiske. Le od kod se je prikradel vanje humor? Iz ljudskega prepričanja, da je nad tisoč metri prostor svobode, torej tudi osvoboditve od življenjske resnobnosti (»Od tu naprej, če si za kej, ga pij, se smej, saj s' greha frej!«)? Morda kar iz splošno obešenjaškega, kurentovskega značaja ljudi na južni strani Alp, ki je zaskrbel celo Ivana Cankarja? Ali pa je humor planske pripovedi pripisati sorodstvu z žanrom lovske pripovedi, saj vemo, kako nas do krohota pripravi lovsko pretiravanje?
| Dušan Škodič: Smeh z gora | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Dušan Škodič: Smeh z gora' |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Spremna beseda h knjigi Smeh z gora: Zabavne planinske zgodbeCOBISS (2020) |
| Klasifikacija | |
Kdor se danes loti humorne planinske zgodbe, se pridruži vrsti uspešnih predhodnikov. Jurčičeve konkurence se mu sicer ni treba bati, ker tista Višnja Gora iz njegove Kozlovske sodbe pač ni nobena prava gora. Poznati pa mora duhovitega Janeza Mencingerja z Mojo hojo na Triglav (1897). Janeza Jalna, ki je prvo ime tradicionalne planinske povesti, je sicer zanašalo v idiličnost, zasebno pa je bil še kako za hece, tudi tiste bolj grobe sorte. Humorne so bile že prve planinske objave na Slovenskem, najprej v nemščini, npr. Planinski brevir, nepogrešljivi priročnik za zasneženega in premočenega gornika, preizkušen pri oživljanju strmoglavljenega plezalca iz leta 1888, in potem, ob resnem Planinskem vestniku, tudi slovenski planinski časopisi, npr. Divji kozel: Vstaja vsak dan ob solnčnem vzhodu, pase ga »Hudomušni Janko« po raznih planinah (1903) ali Zlatorog, edini slovenski dnevnik s podobami za leposlovje, znanost in kratek čas: izhaja dvakrat na dan in ga dobi vsak, kdor plača (1905). »Hudomušni Janko« je bil urednik Janko Mlakar, ki je s svojim debelušnim junakom Trebušnikom (Kako je Trebušnik hodil na Triglav, 1907) blagovna znamka slovenskega planinskega humorja. Vandotov Kekec spada med vedre junake, ki se iz drugih radi ponorčujejo (jih nasukajo ali pretentajo), smeh vzbujajo tudi njegovi plašni prijatelji Rožle in Kosobrin, v filmu pa Brincelj. Ne gre pozabiti humornih pripovedi v planinski knjigi Gruh (1937) Eda Deržaja in anekdotične šaljivosti legendarnega alpinista Joža Čopa. Planinsko forumsko pisanje je polno duhovičenja, piscem niti na kraj pameti ne pride, da bi se izražali resnobno.
Pa saj ne gre le za književnost, na gore je iz humorne perspektive gledal tudi ilustrator Hinko Smrekar, ko je upodobil planinskega pisca Henrika Tumo. S humorjem so začinjeni planinski filmi: Triglavske strmine (1932) se končajo smešno s poročno pogodbo, ki jo sestavijo na vrhu Triglava, prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga (1931) je 2004 doživel parodijo pod naslovom Dergi in Roza v kraljestvu svizca, na smehu temelji popularnost filma Gremo mi po svoje (2010). Vse tako kaže, da planinska izkušnja prispeva k občutju življenjske radosti in nagovarja k vedremu in humornemu pogledu na svet.
Tak je literarnozgodovinski povzetek konteksta, kamor se umeščajo Škodičeve pripovedi. Kako je z njihovo literarno vrednostjo, presodijo vsak po svoje literarni kritiki in bralci potem, ko knjiga zaokroži med njimi, tule je priložnost le za bralsko pripravo. Planinske pripovedi Dušana Škodiča vračajo bralca v čas, ko se je bilo treba do izhodišča pripeljati z avtobusom ali te je na državni meji zasačil graničar in te odgnal v dolino. Govorijo tudi o čisto aktualnih izkušnjah, kakor so tiste z gorskimi kolesarji ali z iskanjem družice na planinskem forumu. Glavnina pa obravnava »večne« planinske teme: veseljačenje po kočah, nežna gorska srečanja, planinske »poznavalce«, ki se izkažejo nebogljeni, predvsem pa govori o vseh vrstah zabavnih nezgod.
Z izjemo posamezne pripovedi, kjer vzbuja smeh že situacija sama (npr. o turnem smučarju, ki mu v delikatnem trenutku jezik primrzne na žepni nožek), se v knjigi smejemo značajskim lastnostim protagonistov (njihovi naivnosti, zmedenosti, pristranskosti, iznajdljivosti) in načinu, kako so ljudje, situacije in dogodki popisani: s podobami, ki jih pripišemo avtorjevi izvirnosti, potem ko smo se zastonj trudili najti tuje zglede. Avtor ne paberkuje po življenju, ki bi bilo smešno že samo po sebi, ampak najde priložnost za humorno distancirano perspektivo na svet tudi tam, kjer na prvi pogled ni dosti zabavnega; táko piščevo sposobnost posebej cenijo zahtevnejši bralci. Prihranimo natančnejšo analizo za diplomsko nalogo kake mlade slovenistke, ki morda postane predmet nove pisateljeve vesele zgodbe. Tule naj le po domače zaokrožim svoje bralsko doživetje: Škodič res zna dobro pisati. In še nasmejati povrhu.