Dragica Haramija: Tema smrti v mladinski prozi

Uvod

O smrti ljudje neradi razmišljamo, saj nam že misel nanjo porodi strah. Strah pred smrtjo razumemo kot strah pred trpljenjem in bolečino, strah pred posledicami smrti, pred mrtvimi in njihovimi duhovi.

Kljub številnim pristopom lahko smrt definiramo kot konec življenja, ki se mu do današnjega dne še nihče ni izognil in je nekaj, česar se bolj ali manj vsi bojimo. Danes je smrt še vedno tabu, saj se posameznik v sodobni družbi z njo redko neposredno srečuje, razen v primeru smrti svojih najbližjih. Čeprav se s smrtjo srečujemo vsakodnevno tudi skozi medije, se nas množične smrti, kot na primer v vojnah in prometnih nesrečah, ne dotaknejo toliko. Tako smrt namreč doživljamo kot vsakdanjost ali celo kot atrakcijo.

Z otroki se o smrti večinoma ne pogovarjamo, nihče jih nanjo ne pripravlja, tako se strah pred smrtjo še poveča in je posledica slabih izkušenj in vzgoje.

Pomen smrti je pri različno starih otrocih različen. Menijo, da otrok v starosti treh do petih let za smrt ne ve, saj je le ta zanj preveč abstraktna. Približno do vstopa v šolo otroci verjamejo, da umrli le malce dlje spi. Smrt razume kot nekaj, kar je podobno sanjam ali potovanju ter da oseba še naprej misli in čuti. Sigmund Freud, avstrijski nevrolog in psiholog, navaja kot primer petletnega dečka, ki so mu povedali, da je umrl njegov oče in se je odzval z »Vem, da je očka umrl, ampak zakaj se ne vrne, da bo večerjal?«

Šele med šestim in desetim letom se otrok zave, da je smrt dokončna. Smrt pojmuje kot hud napad, ki ga povzročijo bitja, ki se jih pogosto pooseblja z okostnjakom s koso v roki, z mrtvaško krsto, grobom in drugim svetom. Po desetem letu starosti otrok doseže zrelost in začne dojemati smrt podobno kot odrasli.

Kako otrok razume in dojema smrt se preučuje tudi pri mladinski književnosti. Prav zaradi otrokovega razumevanja in dojemljivosti, je smrt občutljiva kategorija. Mladinska dela, ki se ukvarjajo s to temo morajo imeti veliko občutka za etična vprašanja. Sprejemanje smrti in oblike žalovanja pa se razlikujejo tudi glede na kulturo v družbi in so povezana z okoljem.

S čim se bomo v članku seznanili

V članku Tema smrti v mladinski prozi Dragice Haramije dobimo odgovore na vprašanja o tem, kako se smrt pojavlja v mladinski književnosti, kako otrok v različnih fazah razume in dojema smrt, kakšen pomen mu le-ta predstavlja ter kako žaluje ob izgubi najbližjega. To pa so tudi izhodišča za razumevanje književnih del s temo ali motivom smrti.

Književna dela s temo ali motivom smrti so v članku obravnavana po književnih vrstah: pravljica, fantastična pripoved, povest in mladinski roman. Glede na motiv jih delimo v dve skupini: fantazijsko ali neresničnostno prozo in realistično ali resničnostno prozo. Podoba in funkcija smrti je v obeh skupinah različna. Mladinska književna dela so razdeljena tudi po kategorijah umiranja. Torej je vzrok za smrt osebe v knjižnem delu nesreča, starost, samomor, bolezen, zločin ali kaj drugega.

Kako otrok dojema in razume smrt

Pri otrokovem razumevanju smrti je pomembneje na katerem nivoju razvoja se otrok nahaja, kot pa njegova starost. Dandanes naj bi otroci dojemali smrt bolj zrelo. Kljub temu pa morajo po nekaterih teorijah prestopiti iz predoperativne faze razvoja (starosti od 2. do 7. leta) v formalno-operativno fazo. Otroci v starosti do sedem let namreč za smrt še vedno iščejo krivca, šele kasneje jo razumejo kot fizično odpoved organizma. Gerald Koocher, ameriški psiholog meni, da se le redki otroci zavedajo svoje smrti in posledic, ki bi jih ta povzročila njihovim bližnjim. Poznamo tri stopnje otrokovega razumevanja smrti. Najmlajši smrt razumejo kot konstantno nadaljevanje, da nekaj gre, se ustavi in zopet nadaljuje. Na srednji stopnji je povzročitelj zunanji dejavnik, ki da in vzame ali pa notranji dejavnik, ko se nekaj zgodi samo po sebi.

V cicibanski dobi, pri otrocih do tretjega leta starosti knjig s temo smrti ne najdemo. Pri pravljicah in knjigah za otroke od četrtega do osmega leta starosti, pa že najdemo namig, da je smrt nekaj kar se zgodi le starejšim ljudem. Ta dela poskušajo vplivati na otroke tolažilno.

Pogosto se zgodi, da odrasli ob smrti uporabljajo tolažilne opise. Na primer »dedek je odšel od nas« ali »zaspal je« … Otrok tako smrt razume kot potovanje ali spanje. In prav v pravljični dobi se pojavljajo takšne in podobne fraze, ki otroku smrti ne predstavijo kot stanje s katerega ni vrnitve.

Metka Klevišar in Zdenka Zalokar, ki se v Sloveniji ukvarjata s smrtjo in žalovanjem, sta avtorici desetih pravil kako ravnati z otrokom ob smrti. Poudarjata, da se morajo »otroci naučiti in dojeti končnost smrti«.

Med devetim in desetim letom preide otrok v robinzonsko dobo bralnega razvoja. Smrt dojema in nanjo gleda realno. Razume, da se umrli ne more vrniti ter da se smrti ne da izogniti. Po dvanajstem letu, v obdobju najstniške književnosti so vsi tipi obravnavani enakovredno in nerazumevanje smrti je preseženo.

Književne vrste

Kot smo že prej omenili, se književna dela s temo ali motivom smrti obravnava po književnih vrstah: pravljica, fantastična pripoved, povest ter mladinski roman. V okviru vsake vrste najdemo neke skupne značilnosti. Seveda pa je odvisno tudi od bralca samega, kjer se bralec z likom težje poistoveti, če sam še ni doživel česa podobnega.

Pravljice

Pri pravljicah se otrok prvič sreča s smrtjo. Vladimir Propp, avtor dela Morfologija pravljice je ugotovil, da se like deli na pozitivne in negativne, kar privede do kaznovanja negativnih ali sovražnih likov. Ti so največkrat kaznovani z izgonom ali nasilno smrtjo.

Nasprotno od Proppa, Alenka Goljevšek ne priznava deljenja literarnih likov na pozitivne in negativne. Govori o smrti v okviru mrliških ritualov in poudarja nagrado za pozitivno osebo, ki predstavlja vero v odrešitev na Zemlji.

Smrt se v zbirkah ljudskih in klasičnih umetnih pravljicah pojavlja dokaj pogosto, saj je usodna za življenjske razmere lika. Velikokrat je povezana s prehodom glavnega lika iz dežele živih v deželo mrtvih, negativni literarni lik pa je kaznovan. Smrt stranskega lika ima lahko močan vpliv na glavni lik, njegovo življenje se spremeni oziroma poslabša. To opazimo pri Pepelki, ko ji umre oče in postane dekla svoje mačehe in njenih hčera. Podobno se zgodi tudi pri Sneguljčici in Janku in Metki.

Pot v onostranstvo je pogosto pogojena s hudo boleznijo stranskega lika, ki ga lahko rešijo magični predmeti (npr. slovenska ljudska pravljica Olje mladosti, kjer se sinovi odpravijo po svetu iskat olje, ki bi njihovemu očetu vrnilo mladost). Kazen, največkrat smrt je likom izrečena v sklepnem delu pravljice in je izvršena na domu pozitivnega lika ali na javnem mestu (npr. v pravljici Carjevič in zmaj, ukaže car starejšima sinovoma zaradi laži odsekati glavi). Redkeje negativni liki naredijo samomor (npr. v pravljici Frana Milčinskega Sin jež, kjer sestri naredita samomor, ker ne privoščita sreče najmlajši sestri. V Andersenovi Deklica z vžigalicami pa si sirota zaradi težkega življenja sama želi umreti). Smrt je lahko tudi posledica maščevanja zaradi izdane skrivnosti (npr. Sedem let pri beli kači). Poznamo tudi smrt zaradi žrtvovanja (npr. v Andersenovi Mali morski deklici, ki zaradi zavrnitve mladeniča ne pridobi človeške duše in mora med hčere zraka).

V sodobnih pravljicah smrt kot temo ali motiv redkeje zasledimo (primer je slikanica Ann de Bode Dedka ni več, kjer je Miha v skrbeh ali dedek sploh ve, da je umrl).

Fantastična pripoved

Njeni začetki segajo v konec 19. stoletja, zato je relativno nova književna vrsta. Je daljše prozno delo, prostor in čas sta natančno določena, bralec opazuje prehod med realnim in fantastičnim svetom. Ta prehod je pogosto bližina smrti (prehod iz realnega v fantastični svet je s smrtjo označen v delu Astrid Lindgren Brata Levjesrčna, pa tudi pri Piki Nogavički, kjer se deklica zaradi smrti matere in odsotnosti očeta sama prebija skozi življenje. Pomaga ji njena nadnaravna moč). Smrt ima lahko tudi kazen za negativne like (takšna smrt se pojavlja v vseh delih Johana Ronalda Ruela Tolkiena, ki vsebujejo tudi mitske osnove). Nagibanje k mitskemu opazimo tudi v delu Vlada Žabota Skrivnost močvirja Vilindol, kjer je smrt prežala v rokavih reke Mure.

Realistična mladinska povest ali pripoved

Je srednje dolgo prozno besedilo z realistično ali verjetnostno motivacijo. Smrt je najpogosteje povezana z motivom sirote, ko glavnemu liku umre eden od staršev in se zato počuti prikrajšanega (npr. v delu Franceta Bevka Lukec in njegov škorec, ko Lukcu umre mama, ali pa v delu Skritem dnevniku Leopolda Suhadolčana, ko umre Mirtov oče).

V drugo skupino spadajo dela, kjer ne gre za smrt enega od staršev ampak za nekoga, ki je otroku zelo blizu (npr. v delu Zbogom dedek Elfie Doonelly, kjer desetletni deček Michi žaluje zaradi dedkove smrti, tudi smrt Prijatelja v delu Tri spoznanja Drekca Pekca in Pukca Smukca Dima Zupana je zanju pretresljiva, kljub temu da vesta, da je bil Prijatelj star in bolan). V tretjo skupino spadajo dela, ki so povezana z vojno. Tu so vrste smrti predstavljene precej enostransko in skozi oči zmagovalcev.

Mladinski realistični roman

Tema ali motiv smrti se najpogosteje pojavi v tistih delih, ki jih uvrščamo med socialno psihološki žanr. Pogosta je tema bolezni, npr. umiranje zaradi aidsa (delo Carlosa Puerta Zakaj prav jaz?), pa tudi odvisnost od alkohola (Zadeti Roberta Swindellsa), odvisnost od drog (Kam grejo ptice umret Marinke Fritz Kunc). Glavni literarni lik išče izhod pogosto v samomoru (npr. delo Gimnazijka Antona Ingoliča, kjer se najstnica najde v težavah zaradi prezgodnje zanositve in želi napravit samomor, a ji okolica to pravočasno prepreči). Le redko pa osebe zares umrejo (npr. V imenu ljubezni Janje Vidmar, ter Deviški samomori Jeffreya Eugenidesa). Mladinski roman je namenjen najstnikom med petnajstim in sedemnajstim letom starosti in vsebuje razmišljanja glavnega literarnega junaka o smrti njegovih bližnjih.

Vrste smrti v mladinski prozi

V delih se pojavlja več vrst smrti, kot so smrt zaradi starosti, bolezni, nesreče, samomora, zločina (umora) ali vojne. Te se pojavljajo tudi v mladinski prozi. Pri kategoriji umiranja zaradi starosti (npr. v delu Dedka ni več) se pokaže stereotip, ki s statističnimi podatki ni logičen. V delih namreč dedek velikokrat preživi babico ali pa ta sploh ni omenjena, kljub temu da ženske po podatkih živijo dlje.

Tudi smrt zaradi bolezni je pogosto tipizirana, saj najpogosteje umrejo matere, otrok pa ostane sam z očetom, ki se kasneje ponovno poroči. Mačeha pa njegovim otrokom povzroči veliko gorja. V realistični prozi otroku zaradi materine izgube primanjkuje ljubezni in družinskega razumevanja zato išče uteho v drogi, alkoholu in živi tvegano spolno življenje. Kadar v delu umre glavna oseba, ja ta najpogosteje povezana z odvisnostjo.

Smrt zaradi nesreče je v delih redka.

Temo samomora opazimo na primer v delu Deviški samomori in delu Janje Vidmar V imenu ljubezni. Pogosto se zgodi da samomorilca pravočasno rešijo ali pa si sam premisli (npr. Gimnazijka). Oseba se za samomor odloči, ker se ne razume z družino, zaradi pomanjkanja ljubezni, nima vrstnikov in prijateljev, ki bi zaznali njegovo stisko in mu pomagali zato ne najde drugega izhoda.

Smrt kot posledica umora je v fantastični književnosti v funkciji kaznovanja negativnih likov, v realistični prozi pa je povezana z vojno.

Zaključek

Književna dela s temo smrti so v mladinski prozi precej redka. Najpogosteje je že iz samega naslova razvidno ali je delo povezano s smrtjo (npr. Dedka ni več ali Deviški samomori), ni pa nujno.

Tema smrti je v mladinski prozi redka prav zato, ker je smrt v vsakdanjem življenju še vedno tabu. Z raznimi slikanicami s temo smrti otroci le to enačijo s spanjem ali potovanjem. Mrtve imajo za manj žive in pričakujejo, da se bodo umrli slej ko prej vrnili. Šele v mladinski realistični prozi je smrt nekaj končnega in ne išče utehe v prehodnosti smrti iz enega stanja v drugega kot pri delih za otroke med šestim in desetim letom starosti.

V ljudskih ali klasičnih pravljicah pa bi pravljica brez teme ali motiva smrti izgubila svojo shemo zato je v le teh smrt tako pogost pojav, saj gre za kaznovanje negativnega lika.

V realistični prozi je smrt nekaj groznega, zastrašujočega, nekaj kar povzroči travmo in osamljenost glavnega lika.

Zaradi različnega dojemanja smrti je pomembna tudi starost bralca, saj je majhnemu otroku smrt v književnih delih predstavljena kot nekaj začasnega in prehodnega. V najstniškem obdobju pa smrt ni več začasna, temveč usodno vpliva na razmere v mladostnikovem življenju.

Literatura

• Dragica Haramija: Tema smrti v mladinski prozi. Jezik in slovstvo 49/5 (2004). 23–34.
• Ljubomir Erić: Strah pred smrtjo. Ljubljana: Hermes IPAL, 2009.