Dragi Stefanija, 1933–2019
Z Dragijem naju je vezalo neko posebno razmerje. Bil je generacija mojih učiteljev Kmecla, Glušičeve, Koruze, torej 20 let starejši od mene. Kot študent se ga pravzaprav ne spomnim, ker sem si za lektorat izbral ruščino in ne makedonščine, kamor so zaradi njegove priljubljenosti drle moje sošolke, ko pa sem se po diplomi vključil v kolektiv na slavistiki, sva bila kot kolega hitro na ti (tikanje med generacijami je bilo sicer kar običajno, le s Toporišičem smo se ves čas vikali). Ne morem reči, da sva se spočetka prav najbolje ujela, šel sem mu najbrž na živce s svojimi načelnimi trmarjenji in na neki davni simpozijski ekskurziji je v razigranem razpoloženju to svojo nenaklonjenost tudi zelo neposredno ubesedil. Očitno mu ni bilo vseeno, kaj počnem. In vesel sem, da je bil pozneje mojemu početju tudi naklonjen. Njegova drža me je spominjala na Toneta Pretnarja. Oba sta hodila naokrog, kot da se jima nič ne mudi, brez torbe ali knjig v naročju, kot da nimata nič pametnega početi, publikacije pa so jima kar letele izpod pisalnega stroja: pri Tonetu članki, pri Dragiju pa tudi knjige. Mogoče so bile prav delavnost, pridnost, učinkovitost tisto, kar naju je vezalo.
| Dragi Stefanija, 1933–2019 | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Dragi Stefanija, 1933–2019 |
| Jezik | slovenski |
| Žanr | nagovor |
| Klasifikacija | |
| Predmetne oznake | Žalna seja ob smrti Dragija Stefanije na FF v Ljubljani 9. 10. 2019 ob 12.00. |
Spomnil sem bom dogodka, ki naju je verjetno najbolj zbližal. Na simpoziju o Vatroslavu Oblaku v Ljubljani leta 1996 je Dragi pod naslovom Neznanega pisatelja lastnina ali Vatroslava Oblaka? predstavil rokopisno gradivo za zgodovino slovenskega slovstva, za katero je domneval, da pripada Vatroslavu Oblaku. Referata v zborniku Obdobja ni objavil, pač pa v zborniku referatov s 6. slavističnih dnevov v Szombathelyju (Nemzetözi Szlavistikai Napok 6 (1998), 63–77 pod naslovom Jezikoslovec Vatroslav Oblak – literarni zgodovinar? Primerjava s podobnimi ohranjenimi zapiski v NUK-u, na katere sem ga opozoril (takrat sem zaradi študija Prešernovih apokrifov intenzivno zahajal v Rokopisni oddelek NUK), je razkrila, da gre za eno izmed verzij slovenske literarne zgodovine Frana Levca iz leta 1871/72, ki je pravzaprav prva slovenska literarna zgodovina. Nastala je po zapiskih njegovih goriških dijakov. Dragi se je malo pozneje, 2000 in 2001, neverjetno zavzel za njeno objavo. Prepisovanje besedila v računalnik je naročil študentki Nini Žitko, jaz pa sem iz svojega raziskovalnega projekta pokril korekture in konverzijo prepisa v spletni format (to dvoje je opravila študentka Andreja Musar) in 2003 postavil na splet. Rokopisna literarna zgodovina se nahaja v štirih kosih (pred 20 leti strežniki niso imeli takih kapacitet kot danes) pod naslovom Slovensko slovstvo.
Ker ne gre za publikacijo, ki bi lahko zanimala najširšo javnost, sva se odločila, da jo dava najprej na splet in jo tam postopno dopolnjujeva s potrebnimi komentarji, nazadnje pa poskrbiva še za klasično knjižno izdajo. Odločitev ni bila najbolj običajna, saj je bilo spletno objavljanje tedaj šele v zametku, premagati pa je bilo treba tudi strah pred tem, da bo na spletu dostopno gradivo kdo izpulil in naju z objavo prehitel. Nič takega se ni zgodilo. Dragi me je potem vsako leto, kadar se je vrnil iz Poljske, kjer je po upokojitvi predaval, ali z Ohrida, drezal, kdaj se bom že zmigal in prispeval svojo obljubljeno študijo za knjigo. S slabo vestjo sem se mu odkupoval s kozarčki žganja iz hladilnika v kabinetu 218, vendar nisem bil uspešen, saj je Dragi za ravnotežje in za ohranjanje moje slabe vesti vedno znova poskrbel z svežo steklenico ohridske rakije. Nagovoril sem Urško Perenič, ki je poznana po tem, da hitro in solidno opravi take naloge, in se potem Dragiju izmikal, da ona pač še ni prišla do časa ali da je spet kaj drugega prišlo vmes. Izida te knjige Dragi ni dočakal.
Mimo rednih srečanj v kabinetu 218, kamor je Dragi rad prihajal podobno, kot sta to počela pokojna profesorja Franc Zadravec in Gregor Kocijan, sta mi v lepem spominu ostala še dva obiska. Leta 2004 je prišel na otvoritev moje novozgrajene hiše na Srednji Dobravi. Preden mu je uspelo hišo najti, ga je ukradel in napojil sosed Debelakov Joža, s katerim sta takoj našla skupne točke, kdo ve, ali so bile to značajske sorodnosti, ali podobni spomini na služenje vojaškega roka, ali prijateljevanje s Poljaki, in odtlej me je Dragi vedno znova spraševal po tem radoživem sosedu.
Drugi obisk. Pred petimi leti sva se z Miro na potovanju po Albaniji odločila skočiti čez mejo na Ohrid in nenajavljena obiskati Dragija. Prenočila sva pri njem, pogostil naju je in naju opremil z dobrotami za nadaljevanje poti. Pa kaj bi poročal o tem, saj nisva bila edina deležna njegovega gostoljubja, v njegovi hiši na obali Ohridskega jezera se je ustavil še marsikdo od kolegov.
Zdaj že čakate, kdaj bom omenil Wikipedijo, kajne? Evo, zdajle jo bom. Za Dragijevo geslo na slovenski Wikipediji nimam zaslug, močno dvomim tudi, da je geslo o njem na hrvaški Wikipediji napisal kdo od naših študentov na izmenjavi, kar sicer počno. Komaj nekaj dni po smrti se je pojavil članek o njem tudi na makedonski Wikipediji. Napisal ga je wikipedist Rašo mk, ki se predstavlja kot ekonomist – dokaz, da Dragijevo delo sega preko ozkih makedonističnih in slavističnih strokovnih krogov. Sam sem za gesla o njem prispeval samo fotografije. No, fotografija je bila še ena najina skupna točka, saj je verjetno znano, da je bil Dragi iz fotografske družine.
Naj za konec obljubim, da bo knjiga z Levčevo literarno zgodovino in spremno besede morda ne tako daleč v prihodnosti gotovo izšla. Z Urško vanjo seveda vključiva tudi Dragijevo študijo. Ob njenem izidu se bomo ponovno spomnili deleža, ki ga je imel Dragi pri njenem odkritju in nastanku. In tudi takrat ne bo ostalo brez spomina na Dragija kot človeka in prijatelja.