Domotožje

Domotožje.

(X., Ženski svet, let. 2, številka 3, marec 1924, str. 67)

Na jug, na jug! - Tam beli so domovi
in cvet vrtov in mesta beli šum,
tam se z vetrovi bijejo valovi
in se jezi viharja divji hrum.

Tam kakor reka žubori življenje,
zajeto v greh in smeh širokih cest;
tam je vse globlje moje hrepenenje
in globlja moje duše je bolest.

Tam je pradedov mojih domačija
in mojih mladih dni prelestni raj;
tam mrzla noč radosti ne ubija
in vse življenje večen je smehljaj.

Na jug, na jug! - Vse misli mi hitijo
v objem zelenih Adrije bregov :
oči vse žejne k dragim hrepenijo
in srce kliče mi: Domov, domov!

Življenje in delo

Kljub temu, da je Domotožje pesem, ki zelo očitno namiguje na avtorjevo izpoved in v mnogo pogledih izgleda avtobiografsko, se o tem žal ne moremo popolnoma prepričati, kajti avtor, izražen s psevdonimom X., je zaenkrat še nepoznan. Z enakim psevdonimom se je sicer podpisovalo kar nekaj slovenskih piscev (med drugimi tudi Simon Gregorčič), vendar kljub vsemu nisem našla primernega kandidata, ki bi bil rojen v pravem obdobju, da bi lahko napisal in objavil dotično pesem. Edina možna se mi je zazdela Ljudmila Poljanec, ki pa je bila rojena v Brežicah, zato bi kar težko potegnili vzporednico med tem in med hrepenenjem po domačem morju. Avtor tako ostaja skrivnost, lahko pa predpostavljamo, da je zaradi različnih možnih vzrokov zapustil dom ob "cvetočih Adrije bregovih" ter v kasnejših letih trpel za domotožjem, ki ga je lajšal tudi s pisanjem pesmi. Tako tudi ni mogoče napisati ničesar o avtorjevem delu, saj poleg zgornje pesmi poznamo le še eno ("V samoti"), kar pa je premalo za konkretnejšo obravnavo.

Analiza

Pesem je povsem "klasično domotožna", najverjetneje avtobiografska. Snov izhaja iz doživetij lirskega subjekta in iz njegovega hrepenenja po domači pokrajini oziroma po domovini. Tema je torej domovinska, motivi pa različni (dom, življenje, domačija, smehljaj).

Lirski subjekt si želi vrnitve na jug, ki označuje njegov rodni dom ("tam je pradedov mojih domačija"). Očitnose dotični "jug" nahaja na Primorskem oziroma nekje ob morju, sam tako v prvi kot tudi v zadnji kitici opisuje morje, vetrove v bitki v zalovi in zelene bregove Adrije (Jadranskega morja). Opis doma je živ in poln iskrivih ter inovativnih primerjav. ni povsem jasno, ali je lirski subjekt doma na vasi ali v mestu, sam opisuje obe destinaciji ("mesta beli šum", "domačija" - značilno vaško poslopje).

Svojci so omenjeni v predzadnji vrstici in sicer le na enem kratkem mestu. To je po svoje zanimivo; morda bi pričakovali več hrepenenja po domačih, po prijateljih, skratka po ljudeh. Prav tako je omenjeno brezskrbno otroštvo - vse to so motivi, značilni za pesem, ki opisuje domotožje.

Le na enem delu sicer relativno kratke pesmi se lirski subjekt dotakne svoje notranjosti; ko piše o svojem hrepenenju in bolesti - oboje je intenzivneje in globje takrat, ko se nahaja doma.

Subjekt večkrat omenja živo dogajanje domačega kraja (divji hrum, vetrovi, valovi, greh in smeh širokih cest, tam žubiri življenje ...) - ti opisi so za obmorska mesta precej značilni. Nekajkrat lahko opazimo tudi zelo idealizirano podobo domovine: "vse življenje večen je smehljaj", "tam mrzla noč radosti ne ubija" ...

Skozi pesem se dvakrat ponovi vzklik "Na jug, na jug!", konča pa se s hrepenečim klicem "domov, domov!", ki povsem očitno in neposredno pokaže na željo po vrnitvi v domače kraje. Besedilo celo izraža vroče hrepenenje po domu; lirski subjekt se kaže kot razmišljujoča oseba, ki ne trpi le zaradi domotožja samega po sebi, ampak natančno utemelji svoje želje po domovini in jih opredeli z opisi narave, povezanimi z življenjem v domačem kraju.

Zanimivo se zdi, da na prvi pogled opis domačega kraja sicer izgleda zelo idealiziran in popoln (predvsem že omenjena vrstica "tam vse življenje večen je smehljaj" nam vzbuja takšno mišljenje), toda ob podrobnejšem pogledu najdemo tudi manj pozitivno naravnana dejstva, nanašajoča se na dom; tudi doma je bolest lirskega subjekta močna, celo močnejša, kot v tujini. Prav tako lahko v prenesenem pomenu za negativen opis vzamemo "viharja divji hrum", ki na nek način idilo naredi mnogo bolj realno. Tako pesem kot celota izpade realistična in ne pretirano idealizirana.

Beseda "greh" je v pesmi kljub načeloma negativnemu prizvoku uporabljena na nekako pozitiven način; poleg besede "smeh" in kot opis žuborečega življenja deluje simpatično in prav nič umazano, kot sicer izzveni njen vsakdanji pomen. Kot edina dvoumna v celotni pesmi se zdi sicer ne preveč bistvena vrstica "tam mrzla noč radosti ne ubija". Ob prvem branju se jo morda razume povsem preneseno: v domačem kraju vlada radost in ni je sile ("noči"), ki bi to lahko preprečila. Ob kasnejših branjih pa se zazdi, da lirski subjekt s to vrstico morda zgolj in popolnoma plastično nakazuje na toplo podnebje - doma so noči tople in prijazne; kar same kličejo k radostim nočnega življenja).

Kar se tiče same zgradbe dela, se mi za razumevanje ne zdi posebej bistveno. Pesem je sestavljena iz štirih kitic s po štirimi vrsticami, rima je prestopna (ABAB CDCD ... ). Pesem se začne z vzklikom, ki se v zadnji kitici ponovi in skoraj deluje kot neke vrste blagi refren. Pojavlja se precej okrasnih pridevkov (beli domovi, beli šum, široke ceste, prelestni raj ...), nekaj ponavljanj (tam, tam; na jug, na jug; domov, domov ...) in poosebitev ("tam se z vestrovi bijejo valovi" ...). Načeloma bi lahko tekoči ritem pesmi povezali z ritmičnim valovanjem morja, vendar dvomim, da je pesnik ob pisanju mislil na kaj takšnega.

Literatura

- X.: »Domotožje«. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Trst, marec 1924 (stran 67).

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.