Dobrava 24. 10. 2024
Tule smo vsako leto ob tem času, ker imamo navado spominjati se mrtvih. Vsak zase to počne ob družinskem grobu, vsi skupaj pa ob grobovih tistih pokojnih rojakov, ki imajo zasluge, da smo obstali kot skupnost. Nekateri od njih so za skupnost dali življenje. Znamenitih ali prepoznavnih rojakov imajo Dobrave kar nekaj. Če se nismo zmotili pri štetju, jih je v dobravskem biografskem leksikonu blizu sto. Med njimi so taki, ki so se tu rodili in jih je potem življenje zaneslo drugam, drugi pa so se sem priselili, tu živeli in delali. Deset je vidnejših tudi v slovenskem merilu. Naštejmo tiste, katerih imena so bila največkrat zapisana: duhovnika Jakob Aljaž in Janez Jalen, družina Kocijančič iz Lipnice, pisatelj Joža Lovrenčič, gostilničar in politik Anton Pogačnik; najvišje se je socialno povzpel prelat Alojzij Stroj, najdlje je živel Jože Pogačnik, edini živi je med njimi športnik Luka Špik, po abecedi je na zadnjem mestu učitelj Stane Žagar.
| Dobrava 24. 10. 2024 | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Komemoracija na dobravskem pokopališču 24. oktobra 2024 |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | predloga za govor |
| Klasifikacija | |
Zdaj pa poglejmo v Digitalno knjižnico Slovenije, čigavo ime se je v tisku največkrat omenjalo v zvezi z Dobravami. Z velikim naskokom je to Stane Žagar (več kot 2000 omemb), sledijo Janez Kocijančič (944), Jakob Aljaž (833) in Janez Jalen (795). Če iščemo najbolj prepoznavno oziroma prvo dobravsko osebnost, je to nedvomno Stane Žagar, »učitelj, politik, partizan, narodni heroj in revolucionar«, kot je označen v enciklopediji.
Bil je iz primorske begunske družine, eden od 70.000 Slovencev, ki so v Jugoslavijo pribežali pred italijanskim fašizmom. Vojak v prvi svetovni vojni in borec prostovoljec za severno mejo. Na Dobravo je prišel za učitelja leta 1922 in postal motor gospodarskega, kulturnega in političnega življenja. Ustanovil je kmečko nadaljevalno šolo, sadjarsko in turistično društvo, vodil razne tečaje, predaval, njegovi učenci so se seznanjali celo z esperantom. Bil je zgleden prosvetni delavec in ljudski prosvetitelj ter karizmatičen zgled svojim učencem. Stopil je med komuniste in prevzel vodilne funkcije v komunistični stranki. Stane Žagar je razumel komunizem v izvirnem pomenu besede – kot skrb za druge, prizadevanje za javno dobro, to je za materialno in kulturno blaginjo skupnosti.
Policija ga je zato ves čas nadzirala. Šolske oblasti so ga leta 1940 želele premestiti, ker ni ubogal, je ostal brez službe. Njegovo družino so zaprli po italijanskih taboriščih. Tri mesece in pol po Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo in en mesec po napadu na Sovjetsko zvezo je pod ilegalnima imenoma Šomošter in Gornik na Jelovici organiziral oborožen odpor na Gorenjskem: 29. julija je ustanovil Jelovško četo, 5. avgusta Cankarjev bataljon. Bojeval se je v dražgoški bitki, padel pa dva meseca pozneje, 27. marca 1942 nad Crngrobom, skupaj s 14 tovariši. 28. oktobra 1945, ta čas pred 79 leti, so ga od tam z vojaškimi častmi prekopali na dobravsko pokopališče: pod delavskim simbolom srpa in kladiva in krščanskim razpelom na mrtvaškem odru.
V partizanih sta padla dva od njegovih petih otrok: sin Stanko na Okroglem leta 1942, pičel mesec za očetom, ob koncu vojne pa v prekomorski brigadi pri Kninu še hči Nada.
Po vojni so po njem poimenovali nagrade za odlične učitelje in jih leta 1994, v času alergije na vse partizansko, preimenovali v državne nagrade na področju šolstva. No, med ljudmi se jim še kar reče preprosto Žagarjeve nagrade. Po njem se je imenovala vojašnica v Kranju in se imenujeta dve šoli, v Kranju in v Lipnici, Žagarjevo ulico imajo Kranj, Ljubečna, Leskovec, Radovljica, Tolmin in Celje. Ob obletnicah njegove smrti so se na proslave na Dobravi zgrinjale množice, celó več tisoč ljudi.
Danes je videti na tisoče ljudi skupaj, kadar je lepo vreme, na izletniških poteh, na športnih in glasbenih dogodkih. Prav je tako, saj je to znak, da živimo mirno in brezskrbno življenje. Mogoče smo preveč brezskrbni v času, ko patološki politiki čedalje glasneje rožljajo z orožjem in se lahko že jutri znajdemo v vojni kataklizmi.
Žagarjev komunizem, to je skrb za javno blaginjo, je danes za marsikoga bavbav, namesto dobrega za skupnost je danes vredno, s Prešernovimi grenkimi besedami, samo tisto, kar pohlepnemu posamezniku prinaša denar: »da le petica da ime sloveče« ali v zgodnejši varianti njegove pesmi Slovo od mladosti:
»Da denarji le dajo imé sloveče,
Veljá da malo ta, kdor malo plača,
Le tó obrajtat videl sem med nami,
Kar um slepí z goljufijo in lažmi.«
Naj potem sklenemo, da je socialni idealizem Franceta Prešerna in Staneta Žagarja pač povozil čas? Ne! Če nimamo Prešerna samo na jeziku, ampak če skupaj z njim »v srcu dobro mislimo«, potem moramo sprejeti tudi njegovo vztrajno vero, da Slovence čakajo boljši časi: »Dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi!«
Stane Žagar, Učitelj z veliko začetnico, organizator narodnega odpora na Gorenjskem in borec za socialno pravičnost, to je za dobro življenje vsakogar med nami, ne samo tistih najbolj iznajdljivih in podjetnih, ta človek je bil dobravski krajan, Dobrave so bile po drugi svetovni vojni poznane po njegovi zaslugi, zato so občasni predlogi, naj se preimenuje še lipniška šola, da ne bo več spominjala nanj, kulturno destruktivni.
Danes države EU pod taktirko ZDA rinejo v novo globalno vojno norijo. Razmere so podobne tistim pred 80 leti, ko se je bilo treba upreti, da bi ohranili življenje in slovenstvo. Stane Žagar je takrat izkazal zavezanost plemenitima idealoma nacionalne svobode in socialne pravičnosti, zaradi katerih je lepo biti na svetu. Naj nam bo njegova drža zgled tudi naprej.