Didaktika

Didaktika je teorija o izobraževanju in pouku. Kot pedagoška veda proučuje obče zakonitosti načrtovanja, uresničevanja in preverjanja ciljnih, vsebinskih, metodičnih in organizacijskih vzgojno – izobraževalnih sestavin pouka in izobraževanja tudi zunaj pouka, njihove strukture in procese, ki so v osnovi skupni vsakršnemu formalnemu in neformalnemu izobraževanju, poučevanju in učenju. Didaktika je relativno samostojna veda, ki vključuje in razvija tista didaktična spoznanja, ki so splošna in skupna ne glede na vsebino in kraj vzgojno-izobraževalnega delovanja ter starost učečih se subjektov. Didaktika je izrazito interdisciplinarna veda, saj sprejema, vendar tudi so-razvija tista pedagoška, psihološka, andragoška, sociološka in druga spoznanja, ki so nerazdružljivo povezana z izobraževanjem in poukom, a jih ni mogoče preučevati zunaj teh procesov.

Razvoj besede

Pojem didaktika je grškega izvora. Izhaja iz besede didaskein, ki v grščini pomeni poučevati, učiti, dokazovati. Prav tako beseda didaktikos pomeni poučen in didaktolos pomeni učitelj. Didaktike techne pa je tehnika oziroma spretnost poučevanja. Tujka se je tako prevedla tudi v sodobne evropske jezike: nemščina: didaktik, francoščina: didactique in angleščina: didactics. Beseda didaktika je pri nas v uporabi od 19. stoletja. Vezana je predvsem na slovansko in nemško govorno področje, čeprav jo Nemci radi domačijo, npr. Unterrichts oziroma Bildungslehre. Tudi naši prvi pedagoški pisci so izraz didaktika radi prevajali v ukoslovje.

Razvoj didaktike

Čeprav so bili začetki didaktike kot pedagoške discipline znani že mnogo prej, sega njena izrazitejša afirmacija v 17.stoletje. S širjenjem množičnosti šolanja se je vse bolj pojavljala potreba po racionalnejšem in uspešnejšem poučevanju. Predvsem se je vrivalo v ospredje vprašanje kaj in kako poučevati, veliko manj pa so se spraševali o problematiki samega učenja, kar se skuša nadomestiti šele v zadnjem obdobju.

Kot očeta didaktike imenujemo J. A. Komenskega, ki je s svojim delom Didactica Magna (Velika didaktika) uveljavil didaktiko kot občo teorijo učinkovitega poučevanja po obrazcu: vsakogar o vsem poučiti, kamor pa je vključeval tudi vzgojo. Predvidel je razredno-urni predmetni sistem (pouk različnih predmetov po urah), frontalno učno obliko (istočasno več učencev) ter učna načela: nazornost (najprej stvar, potem beseda), sistematičnost in postopnost (lažje → težje, enostavno → sestavljeno, znano → neznano…), aktivnost učencev, urjenje, ponavljanje, praktična uporaba znanja, in življenjskost pouka. V času humanizma in razsvetljenstva je bila didaktika pojmovana kot umetnost – umetnost poučevanja.

Konec 18. in v 19. stoletju so Herbart in herbartisti zožili didaktiko na nauk o »vzgojnem pouku«, o tem kako doseči vzgojne cilje s pomočjo pouka, kako po tej poti razvijati »karakterne moči nravstvenosti«. J. F. Herbart ločuje vzgojni pouk od drugih oblik vzgajanja po tem, da vzgojni pouk vsebuje učno vsebino, le-ta pa vstopa med učence in učitelja. Herbarta štejemo kot utemeljitelja didaktike, saj je transformiral in prilagajal učno vsebino, organizacije in metode namenom pouka na podlagi psiholoških zakonitosti in etičnih načel. Tako je znanstveno utemeljil didaktiko.

V prosvetljenskem 19. stoletju se, kot reakcija na vzgojno paradigmo didaktike, pojavi didaktika kot teorija izobraževanja. Njen najvidnejši predstavnik je bil O. Willmann. Didaktiki je postavil v ospredje njeno izobraževalno funkcijo pri pouku.

Zlato obdobje didaktike je povezano z »reformno didaktiko« na prelomu stoletja in v prvi polovici 20. stoletja. Težišče njenega ukvarjanja so bili učni programi oziroma vsebina (»didaktika kot program«), nadalje učni položaj učenca, njegova aktivnost, demokratizacija učnih odnosov, individualizacija pouka, samouprava učencev, povezovanje šole z življenjem, delom in okoljem. Glede na težišče programa so bile v Evropi najbolj znane smeri oz. že pedagoška gibanja: »delovna šola«, »umetniška vzgoja«, »celostni pouk« in »aktivna šola«, ki so bistveno označevale razvoj predvsem osnovnega šolstva vse do današnjih dni. Reformna didaktika je tudi prenesla težišče z deduktivnega na induktivno raziskovanje neposredne učne stvarnosti. V našem prostoru se je takrat rado govorilo o »učiteljski pedagogiki«.

Didaktika v našem prostoru

Tudi naši didaktiki (in didaktiki iz bivše Jugoslavije) so didaktiko definirali kot teorijo o izobraževanju in pouku, kamor so vključevali tudi vzgojo (pod vplivom nemške didaktike). Naš najvidnejši didaktik G. Šilih je didaktiko definiral kot teorijo o izobraževanju in pouku, pri čemer je pouk razumel kot vzgojno izobraževalni proces. Enako jo je pojmoval tudi P. Šimleša, tedaj najvidnejši jugoslovanski didaktik.

Terminološka zmeda

Marsikje lahko zasledimo besedo didaktika (predvsem v starejših virih), ki pa pomeni metodiko. Slednja se v novejših virih navaja kot »posebna didaktika«.
Posebna didaktika je samostojna veda, ki proučuje in razrešuje specifične odnose, procese, probleme, pogoje, nasprotja in blokade vzajemnega učnega delovanja in učinkovanja na relaciji določen predmet – učenci – učitelj. Posebna didaktika je tako posrednik med stroko in didaktiko. Obča didaktika je splošnejša, je ena sama, vendar ima širši obseg veljave, posebnih didaktik pa je več, njihova uporabnost pa je omejena na posamezne učne predmete. Med obema »didaktikama« pa se vrivata še stopenjska (npr. osnovnošolska ali srednješolska) in področna (npr. naravoslovna ali družboslovna) didaktika.