Dež na silvestrovo
V romanu Dež na Silvestrovo Janeza J. Švajncerja (1984) sledimo življenjski zgodbi sodnika Ivana, od mladih let v vojni, pa vse do sodobnega časa. Zgodba se ne bere kronološko, ampak vsebuje retrospektive, dogodke iz preteklosti, na katere se spominja.
| Dež na Silvestrovo | |
|---|---|
| Avtor | Janez J. Švajncer |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Ljubljana: ČZP KMEČKI GLAS |
| Datum izida | 1984 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | leposlovje, roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 193 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 13628 |
Vsebina
urediGlavna oseba romana je sodnik Ivan. Med drugo svetovno vojno se je skrival pred Nemci, v skrivališču je doživel svojo prvo ljubezen. Nato se je pridružil partizanom in šel na pohod Štirinajste divizije na Štajersko. Ker je bil še mlad, so ga poslali na šolanje v Rusijo, v Slovenijo se je vrnil tik pred tamkajšno revolucijo. Tu se je zaposlil v Nišu, kjer je bil letalski oficir oziroma pilot. Zaljubil se je v vojaško zdravnico in si zato prišel navzkriž z nadrejenimi. Z njo se je kasneje tudi poročil in imel dva sinova. Doštudiral je pravo in postal sodnik. Kmalu po tem ga je žena z otrokoma zapustila in ostal je sam. Vse, kar mu je še ostalo, je bilo članstvo v lovski družini, katere se je oklepal, čeprav že dolgo več ni hodil na lov. Ta se mu je celo zameril, še posebej, ko je ponesreči v gozdu ustrelil psa in ga v paniki zakopal. Tu pa se ne srečamo prvič z motivom smrti, zelo ga je prizadela smrt botra Franca, s katerim sta si bila blizu. Potem pa so do njega prišle še govorice o tem, da ga nameravajo izločiti iz lovske družine, ker je želel izpostaviti nepravilnosti in nepravičnost članov. Ivanu so se porušili vsi ideali, v katere je verjel. Razen srečanj s starimi prijatelji in občasne ženske družbe je Ivan živel mirno in samotno življenje. Zdelo se mu je, da mu v življenju ni ostalo nič drugega več kot le čakanje na smrt. Veliko je razmišljal, poskušal se je oddaljiti od svojih napak in se očistiti. Res je kmalu zbolel in kmalu za tem tudi umrl v bolnišnici. Ob njem sta bila njegov sin in vnuk.
V zgodbi zasledimo simbol klica divjih gosi. Te naj bi predstavljale človeško hrepenenje, takšno, kot ga je imel Ivan. Nikoli ni izživel svojega ideala o ljubezni, njegovi odnosi z ženskami se niso nikoli obnesli. Ko želi razkrinkati člane lovskega društva, se pokaže njegova donkihotovska morala, njegova naivna želja, da bi svet naredil pravičen. Naleti na posmeh, imajo pa ga za čudaka. Tudi njegovo staro domačijo, ki jo kot starejši gospod obišče, lahko razumemo kot simbol njegove notranjosti, saj je razpadala, bila je prazna in zapuščena. S tem je želel avtor prikazati duhovno stanje glavnega junaka.
Komentarji in kritike
uredi| “ | Janez J. Švajncer je mlajši pisatelj. Roman Dež na Silvestrovo je šele drugo njegovo prozno delo, vendar z njim izkazuje nenavadno zrelost. Ne samo glede na to, da v romanu prikazuje usodo nekega človeka starejše generacije, ampak tudi glede na globoka življenjska spoznanja, ki so navadno plod resničnih doživetij, v našem primeru pa dokazujejo zrelo sposobnost za vživljanje v druge ljudi. /.../ Končna sodba o tem Švajncerjevem romanu je vsekakor pozitivna, čeprav je v njem marsikaj (zlasti kar zadeva stranske epizode) bolj nakazano kot do konca izdelano." (Jože Šifrer) |
” |
Izdaje
uredi- 1984, Ljubljana: ČZP KMEČKI GLAS
Viri
uredi- Jože Šifrer. Zrela pripoved o neki povojni usodi. Delo 26/190 (1984). 8. [1]