Darja Pavlič: Kosovel in moderna poezija: Analiza podobja

Uvod

V članku avtorica navede in podrobno opiše ter razloži podobe, ki se pogosto pojavljajo v poeziji Srečka Kosovela. Podobe, ki jih avtorica navede pa so: rože, drevesa, živali, voda, sonce, srce, duša, religiozne podobe, glasba in tehnika. Ker članek Darje Pavlič ni sestavljen iz uvoda, jedra in zaključka, ampak vsebuje le jedro, sva se odločili, da vsako podobo iz Kosovelove poezije na kratko razloživa in podava primer.

Hipoteza

V članku avtorica omeni, da so v Kosovelovi poeziji pogoste podobe dreves, živali, sonca, srca in duše ter religiozne podobe. Ker avtorica v članku pove, da se religiozne podobe v Kosovelovi poeziji pojavijo več kot stodvajsetkrat, torej še bolj pogosto od prej omenjenih podob, sva si za hipotezo izbrali, da so prav religiozne podobe tiste, ki v poeziji Srečka Kosovela prevladujejo.

O avtorici članka in o Srečku Kosovelu

Darja Pavlič

Darja Pavlič je doktorica jezikovnih znanosti in docentka za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Mariboru. Njena osrednja raziskovalna področja so evropska in slovenska poezija, literarna retorika in novejša literarna obdobja (romantika, simbolizem in modernizem). Pavličeva je glavna in odgovorna urednica revije Primerjalna književnost.

Življenjepis Srečka Kosovela

Srečko Kosovel je bil slovenski pesnik, kritik in publicist. Rodil se je leta 1904 v Sežani, v učiteljski družini, kmalu pa se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu, nekaj let za tem pa v Tomaj. Bival je med rodnim Krasom in Ljubljano, kjer je obiskoval realko. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati pa je tudi začel tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Maturiral je leta 1922. Pozneje je študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je prevzel s svojimi vrstniki urejevanje revije Mladina. Bil je zelo dejaven: objavljal je svoje pesmi in članke, se udeleževal javnih nastopov in s prijateljem Cirilom Debevcem ustanovil Literarno - dramatični krožek Ivan Cankar. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla. Umrl je star komaj 22 let zaradi meningitisa. Danes poleg zgodnjih impresionističnih pesmi cenimo njegove ekspresionistične in konstruktivistične pesmi, Kosovelova poezija pa po slovenski moderni in Gradniku velja za primer izvirnega pesništva s pomembnimi idejami in z literarno važnimi lastnostmi.

Delo

Kosovel velja za enega najpomembnejših slovenskih avantgardistov. V svojih ekspresivnih in simbolističnih pesmih se je ukvarjal z bivanjskimi in etičnimi vprašanji, smrtjo, propadom civilizacije ter slikal vizije novega, boljšega sveta. Pozneje, ko se je seznanil s futurizmom in konstruktivizmom, je začel eksperimentirati s pesniškimi konstrukcijami, ki jih je imenoval konsi. V njih je združeval revolucionarno udaren program za rušenje starega in ustvarjanje novega sveta in človeka z moderno in izzivalno pesniško formo. Pisal je tudi pesmi v prozi, črtice, eseje in kritike. Literarne interpretacije se naslanjajo predvsem na njegovo konstruktivistično in ekspresionistično poezijo.

Terminologija

Sinestezija je zamenjavanje ali združevanje različnih čutnih zaznav (slišanje barv, videnje zvokov, vonjanje barv). Poudarja subjektivnost pesniške govorice.

Metafora je preneseni, predrugačeni, nenavadni pomen kakšne besede; po antični poetiki naj bi nastala iz skrajšane primere. Futurizem je eden izmed literarnih tokov iz začetka 20. stoletja, ki je nastal v Italiji. Poudarja potrebo po človekovi usmeritvi v prihodnost.

Konstruktivizem je slogovno gibanje v zahodnoevropski in sovjetski umetnosti ob koncu 1. svetovne vojne; oboževanje tehnike, t. i. Funkcionalizma oz. združevanje lepotne in uporabne funkcije izdelanih predmetov.

Dadaizem je beseda naj bi nastala iz otroške govorice, izraz pa označuje umetniško gibanje, ki se je izoblikovalo med izobražensko emigracijo, ki je začasa 1. svetovne vojne zbežala v Švico. Osnovna ideja je stremeti za neposrednostjo, čeprav zoper vsa estetska pravila, logiko in razum.

Podobe v Kosovelovi poeziji

Rože

Čeprav podobe rož v Kosovelovi poeziji niso najpogostejše in najpomembnejše, so zaradi pesnikovega projeciranja svojih občutkov v naravo kar nekajkrat metafore za občutke in razpoloženja. Lastnosti, zaradi katerih je pesnik pisal o rožah, so njihova lepota, omamen vonj, minljivost in zdravilne lastnosti. Metafore, ki so povezane z rožami, pogosto izražajo melanholijo lirskega subjekta. Pogosta metafora, ki človekove bolečine pripisuje cvetju, je »krvavenje«. Kosovel rožam ni pripisoval simbolnega pomena, vendar pa je največ izjem v pesniški zbirki Integrali, kjer rože pogosto simbolizirajo ljubezen. V pesmi Kons: XY se rože pojavijo v tretji in četrti kitici, simbolizirajo pa ljubezen, ki se mora potajiti zaradi zunanjega, političnega angažmaja.

Kons: XY (3., 4. kitica)

Rože v mojem srcu ne jočejo nikdar.
Kdo bi bil mlad, pa vendar potrt.
Kaj če prihaja skozi vrata žandar?
Vojaški proces, vi boste v ječi zaprt.

Rože, ostanite same te težke dni.
Tvoje oči, žandar, so kot bajonet.
Neumne in zlobne. (Rože, zaprite oči!)
Gandi je bil zaprt celih 6 let.

Rože kot simbol ljubezni se pojavijo tudi v pesmi Kons: mas. V tej pesmi pesnik uporabi tradicionalni simbol: obraz dekleta je lilijsko bel. V pesmi se pojavi tudi vprašanje: »Ali še cveto tulipani?«, ki lahko pomenil ljubezensko upanje, ki pa ga izniči ugotovitev: »Ah, na grobovih krizanteme«.

Drevesa

Drevesa spadajo med najpomembnejše in najpogostejše podobe v Kosovelovi poeziji, saj je pesnik v več kot tridesetih primerih uporabil poimenovanje drevo, o borih pa govori v vsaj dvajsetih pesmih. Omenjena so tudi naslednja drevesa: topoli (osemkrat), kostanj (šestkrat), brest (trikrat), cipresa (dvakrat), jagned (dvakrat), enkrat pa se pojavijo tudi oreh, hrast, akacija in trepetlika.

Anton Ocvirk pravi, da v pesmi Bori podoba borov predstavlja simbol domače zemlje, vendar ne v vsaki pesmi. Pesnik je bore v svoji poeziji tudi personificiral (Pesem s Krasa, Bori). Kosovel je rad uporabljal podobe, v katerih drevesa vršijo, šumijo, se mehko zibljejo. Gre za deskriptivne podobe ali impresije, ki posredno govorijo o vetru oz. burji.

Drevesa se v Kosovelovi poeziji pojavljajo zaradi različnih podobnosti, ki jih je pesnik odkrival med seboj in njimi, pa tudi za to, ker je na drevesa projiciral svoje občutke, predvsem žalost. V pesmih so drevesom pripisane simbolne lastnosti hrepenenja po transcedenci, drevo je tudi metafora za lirski subjekt in umiranje Evrope.

Bori

Bori, bori, v tihi grozi,
bori, bori, v nemi grozi,
bori, bori, bori, bori.
                                                                                
Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
                                                                               
Kadar bolna duša skloni
v jasni noči se čez gore,
čujem pritajene zvoke
in ne morem več zaspati.

»Trudno sanjajoči bori,
ali umirajo mi bratje,
ali umira moja mati,
ali kliče me moj oče?«

Brez odgovora vršijo
kakor v trudnih, ubitih sanjah,
ko da umira moja mati,
ko da kliče me moj oče,
ko da so mi bolni bratje.

V pesmi Bori so bori personificirani. Niso le prijatelji, ampak tudi stražarji, skupaj s pesnikom ščitijo vas; pesnik jim pripisuje svoje občutke. Možna je tudi simbolna interpretacija pesmi, saj lahko »bore« razumemo kot ljudi s Krasa, ki doživljajo grozo potujčevanja v času italijanske okupacije.

Živali

V Kosovelovi poeziji pred zbirko Integrali so pogoste podobe ptic, ostalih živali pa skoraj ne omenja. Pogosto se v njegovi poeziji pojavi povezava misel – ptica in duša – ptica. V primerah in metaforah se s pticami identificira in primerja lirski subjekt. Med pticami, ki jih pesnik imenuje z lastnim imenom, so: labodi (štirikrat), golobi (trikrat), brinjevka (trikrat), vrani (trikrat), pelikana in orla pa omeni enkrat.

Labode je pesnik uporabljal kot primerjavo zaradi njihove beline: podobni so jim oblaki in pianistove roke. Labodi so bili ena najpogostejših podob v simbolizmu. V elevizinskih misterijih je simboliziral moč pesnika in poezije. V Kosovelovi Labodji pesmi labod simbolizira pesnikovo nemoč, vendar ta ni povezana z ustvarjanjem, ampak z eksistenco.

Podoba vrana, pribitega na križ in prikrito primerjanega s Kristusom, pri Kosovelu stopnjuje občutek življenjske razočaranosti. Simbolni pomen vrana izhaja iz germanske mitilogije, kjer je vran znanilec smrti. Kosovelov ujeti vran spominja na plemenitega albatrosa ali kondorja, ne pa na vrane, ki vreščijo, ko zavohajo mrhovino.

Brinjevka je najbolj značilna ptica v Kosovelovi poeziji. V pesmi Balada je ima brinjevka vlogo komparanda, saj pesnik govori o besedi, ki »kakor brinjevka na Kras provrši v lahnem vetru«. Ko brinjevko ustrelijo, se pesnik vpraša: »Po kaj si prišla, misel, na Kras v ta turobni jesenski čas?« V tej pesmi beseda ali misel ni natančno opredeljena, je pa nekaj izjemnega v množici ostalih besed. Še vedno ostaja odprto vprašanje, kdo so v pesmi metaforični lovci. Obstaja razlaga, ki izhaja iz politične situacije na Krasu po 1. svetovni vojni, ko so italijanski lovci na Krasu lovili in iztrebljali brinjevke. Tako kot so ti lovci iztrebljali ptice, so italijanski fašisti ogrožali primorske Slovence. Možna interpretacija te pesmi je tudi ta, da brinjevke predstavljajo pesnika oz. njegovo poezijo, lovci pa ljudi ali sile, ki to poezijo ubijajo.

Balada

V jesenski tihi čas
prileti brinovka
na Kras.
                                                                                                          
Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.
In samo lovec
ji sledi...

Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinovka
obleži, obleži.

V pesniški zbirki Integrali je delež podob, ki govorijo o živalih, zelo velik. Poleg podob ptic in metuljev, je Kosovel vključil še mačke, konje, žabe, podgano, orangutana, tigra, martinčka, kačo, ribe, kuščarico, netopirje. V Integralih so podobe ptic zelo tradicionalne in se ne razlikujejo od podob ptic, ki jih je uporabljal pred njimi.

V Integralih imajo podobe živali velik simbolen in metaforičen pomen. Žabe so v pesmi Žandarji metafora za poslance, lahko pa tudi za žandarje, ki so nosili zelene uniforme. Usoda podgane, ki umira na postrešju v pesmi Pesem št. X, je podobna človeški usodi. Podoba modrih konj je simbol za bližajočo se smrt.

Voda

V motivno področje vode spadajo podobe morja, jezer, ribnika, rek, slapov, vrelcev in gejzirjev; v zvezi z vodo so omenjene tudi podobe mornarjev, čolnov in veslačev.

Podobo morja je Kosovel uporabil več kot dvajsetkrat. V nekaterih primerih je morje metafora za množico nečesa, je tudi komparand za nemir in za obraze maščevanj. Ta podoba je redek primer estetike grdega v Kosovelovi poeziji. Za vse simbole povezane z vodo je značilna ambivalentnost – morje je dajalec in hkrati uničevalec življenja.

Podobo same vode je Kosovel uporabil v pesmi Ekstaza smrti, kjer ugotavlja da v Evropi ni več vode, s katero bi opral svojo krivdo ter da bi z njo pogasil željo po prirodi. V tej podobi voda nastopa kot simbol vira življenja in sredstvo za očiščenje, preporod.

Ekstaza smrti

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele – (vse je ekstaza!) –
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
–Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –

Lepa, o bela bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletij,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
–Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –
                                                                                          
Ah, iz oblaka večernega (zadnjega
Sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ljudje pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
–Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –
                                                                                          
Komaj rojèn, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni,
vode ni, da bi opral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji ...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?

Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.

Rdeče morje je metafora za svetlobo zahajajočega sonca, ki Evropi prinaša uničenje, oblaki, ki krvavijo in so obarvali tudi »rdeče morje bolesti«, pa so metafora za pesnikove bolečine ob ljubezenskem neuspehu.

Kosovel je v povezavi z vodo večkrat uporabil tudi motiv potopa, ki pa ni le svetopisemski, saj o njem govorijo številni miti. Konec sveta ali biblično apokalipso so ljudje pričakovali v številnih zgodovinskih obdobjih. Potop naj bi čistil in obnavljal, pomenil naj bi kolektivni krst. Ljudje so celo mislili, da 1. svetovna vojna predstavlja očiščenje kot ga simbolizira potop. Kosovel je o svojem razumevanju propada Evrope pisal tudi v predavanju z naslovom Umetnost in proletarec, kjer za propad Evrope označuje propad kapitalizma, ki kraljuje Evropi in predstavlja krivico drugim. Tako lahko razumemo tudi njegovo pesem Ekstaza smrti. Simbolni pomen potopa je v pesmi pripisan soncu, običajno pa se očiščenje dogaja v pravem morju. Čeprav je potop nujen za prenovo človeštva, je samo dogajanje grozljivo, grozljiva pa je tudi podoba človeka, ki se utaplja, a se ne more utopiti. Utopitev pri Kosovelu pomeni smrt, vendar tudi preporod.

Več o motivu potopa v Kosovelovi poeziji bova razložili v religioznih podobah.

Sonce

Podob v Kosovelovi poeziji, ki so povezane s soncem, je več kot osemdeset, skupaj s pesmimi iz Integralov pa jih je vse skupaj več kot stodvajset. Poleg sonca in zarje lahko v to območje uvrstimo tudi podobe bleščanja in žarenja, če to prihaja od sonca, saj so izvor svetlobe tudi ogenj ali požar, luč na oknu in nekajkrat elektrika.

Kosovel je velikokrat opisoval bleščanje sonca in sončne zahode na Krasu, pri čemer pa je velikokrat uporabil metaforo ognja ali gorenja; žarenje sonca je metonimično pripisal tudi oblakom. Sonce lahko skoraj vedno interpretiramo tudi kot simbol, ki ga je Kosovel včasih nakazal kot vir življenja in optimizma; tak simbolni pomen imajo tudi večerni oblaki. Sonce pa ne nastopa le kot vir življenja in optimizma, ampak tudi kot nekaj, kar jemlje življenje in ga uničuje. V pesmi Ekstaza smrti je zahajajoče sonce simbolni uničevalec, vendar hkrati omogoča, da se bo ravilo novo življenje. Šele, ko bodo vsi ljudje mrtvi, bo sonce spet sijalo.

Ekstaza smrti (1., 6., 8. Kitica)

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele – (vse je ekstaza!) –
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
–Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –

/.../

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?

/.../

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.

Podobe sonca so zelo pogoste tudi v pesniški zbirki Integrali, kjer so soncu velikokrat pripisane pozitivne simbolne lastnosti, nekaj pa je tudi podob, ki sonce deestetizirajo.

Srce

Podobe srca so v Kosovelovi poeziji skoraj tako pogoste kot podobe sonca, torej so ene najpogostejših. Srce je v skladu s tradicijo simbolno središče čustvenega življenja. Kosovel srce opisuje kot podvrženo spremembam v razpoloženju; največkrat je bolno, poteptano, žalostno; nanj lega smrt.

Podobe srca so pogoste tudi v Integralih, kjer pesnik ne govori več toliko o lastnem srcu in trpljenju, ampak o srcih ljudi. Kosovel je svojo kritiko moderne družbe izrazil s številnimi metaforami o srcu, nekatere so vidne tudi v pesmi Kons: XY.

Kons: XY (1. in 2. kitica)

Skozi moje srce stopa veliki slon.
Cirkus Kludsky, vstopnina 5 din.
Ne obesi bolesti na veliki zvon!
Ona se smehlja: cin cin cin. .

Srca ljudi so majhna in ječe velike,
rad bi šel skozi srca ljudi.
Si pristaš te ali one olike?
Tisoč dinarjev ali zaprt 7 dni.

Pesnikovo srce je odprto in socialno čuteče ter tako veliko, da skozenj »stopa veliki slon«, nasprotno pa so srca ljudi majhna, v njih so dinarji.

Duša

Podobe duše so približno enako pogoste kot podobe srca, primerjamo pa lahko tudi lastnosti, ki so tem podobam pripisane. Tudi duša je središče čustev in občutkov; pogosto je bolna, potrta ali preplašena in tako kot srce hrepeni po Božji tolažbi. V ljubezenskih pesmih so pogosteje uporabljene podobe duše kot pa podobe srca, toda tudi v motivnem območju duše Kosovel preide k socialnim temam. Veliko podob govori o tem, da morajo duše doživeti preobrazbo, značilna je metafora gorenja.V Integralih podobe srca in duše nastopajo v nizu. Ljudje so brez src in brez duš, Kosovel govori o »evakuaciji duš«. Za njegove podobe srca in duše je značilno, da na direkten način izražajo čustva.

Kons

Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Kras.
Civilizacija je brez srca.
Srce je brez civilizacije.
Izmučena borba.
Evakuacija duš.
Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenje!
Gospod profesor,
razumete življenje?

Glasba

S podobo glasbe je Kosovel izražal tudi stanje duše, razpoloženje, ki ga ni mogoče natančno opisati, saj niha med žalostjo, melanholijo, hrepenenjem, nemirom. Za izražanje razpoloženja pogosto uporabi sinestezijo, glasbilo in zvok pa tudi personificira (Skica na koncertu).

Skica na koncertu

Ves poln sanj je črni klavir,
ko da globina mrakov
v njem se zrcali.
Za njo je sprostrl
bele roke pianist.
Tiho,
ko da na črnem
mramornem jezeru
odplavala laboda bela sta
neskončnosti iskat ...

V pesmi Skica na koncertu je klavir personificiran, vendar pa je vsa pozornost preusmerjena na pianista, kar je značilno za Kosovela, ki je, čeprav je klavirju pripisal simbolni pomen, za pravi subjekt ali nosilca razpoloženja postavil pianista.

V nekaterih pesmih je skozi podobo glasbe izrazil povsem drugačno predstavo o lastni poeziji (Meditacija ob klavirju, Nokturno).

V Integralih so podobe klavirja manj pogoste, vendar raznovrstne; podobe, ki izražajo veselje, žalost in nemir so tradicionalne, bolj nenavadno pa je gradivo, ki ga je Kosovel uporabil v pesmi Kons: Mačka, kjer mačka skače po klavirju in se čudi, da klavir poje, to pa bi bila lahko metafora za ljudi, ki mislijo, da znajo pesniti. V svoji poeziji Kosovel uporabi tudi violino, ki pa je bila glasbilo simbolistov.

Tehnika

V poeziji Srečka Kosovela prevladujejo podobe iz narave, pesniška zbirka Integrali pa prinese tudi urbane podobe, predvsem prevozna sredstva kot so vlak (osemkrat), avtomobili (petkrat), aeroplani (dvakrat), tramvaj (dvakrat), enkrat pa omeni tudi torpedovko.

Podobe, ki so pogosto deskriptivne, pesnik pogosto vključuje v asociativne nize, ki pa šele v povezavi z ostalimi podobami pridobijo metaforično vrednost, kot naprimer v pesmi Kons: ABC.

Kons: ABC

Ostani mrzlo, srce!
Cinik.
Transformator.
Orient ekspres v Parizu na viaduktu.
Okovi na rokah.
Avtomobili tečejo.
Jaz ne morem.
Moja misel-elektrika
je v Parizu.
Vonj medicin
s klinik.
Fuj —
Pljuj, zaničuj.
Fuj, fuj,
fuj!

V tej pesmi podobi vlaka in avtomobilov označujeta gibanje, ki si ga lirski subjekt le želi, vendar pa ga ne more uresničiti. Pri Kosovelu je v nasprotju s futurističnim glorificiranjem gibanjem in tehnike, v središču nemoč lirskega subjekta, v nasprotju s tem pa je tudi Kosovelova ideja o človeku, ki »ni avtomat«.

Argumentacija hipoteze

Religiozne podobe

Religiozne podobe so v poeziji Srečka Kosovela še pogostejše od podob sonca, duše ali srca; pojavijo se več kot stodvajsetkrat, med branjem članka pa sva ugotovili, da se religiozni motivi pojavljajo tudi v okviru drugih podob, vode in živali, zato meniva, da so prav religiozne podobe najpogosteje uporabljene podobe v Kosovelovi poeziji. Religiozne podobe pri Kosovelu niso omenjene in razpoznavne le v vsebini pesmi, ampak so ti motivi razvidni že iz nekaterih naslovov pesmi (Sveti Štefan, Sad spoznanja, Psalm, Molitev...).

Pri Kosovelu sta Bog in vera vanj jasno izražena, včasih pa Boga izrazi z zaimki in celo z drugačnim poimenovanjem. V njegovi poeziji so pesmi, ki v celoti govorijo o Bogu ter so povezane z religijo, ponavadi pa so religiozne podobe omenjene le v nekaterih verzih pesmi, ki imajo ponavadi socialno in politično tematiko.

Za raziskavo sva pregledali pesniške zbirke Zlati čoln, Integrali, Pesmi ter ostale pesmi, ki so bile zbrane v zbranih delih Srečka Kosovela, ki jih je zbral in uredil Iztok Ilich.

Poimenovanje Boga

Poimenovanje z lastnim imenom

V pesniški zbirki Zlati čoln se poimenovanje Boga z lastnim imenom pojavi kar nekajkrat. Navedli bova primere pesmi in verzov, ki neposredno omenjajo Boga, ter pesmi, ki v celoti govorijo o Bogu.

V pesmi Ecce homo se lirski subjekt pogovarja z Bogom, vendar ne pozna njegovega obraza, kar izvemo iz verza v drugi kitici »Bog. Ne poznam mu obraza.«, kjer ga omeni neposredno.

V drugi kitici pesmi Pred bariero pesnik zopet neposredno omeni Boga, razviden pa je tudi motiv molitve, vstajenja in zveličanja.

Pred bariero (2. kitica)

Poglej,
pred to belo bariero
pokleknem naj zdaj in molim naj
in mislim na svojo kariero
ali naj klavrno grem nazaj,
da bom poljubil valptov bič,
molil Boga in drugega nič,
da za vstajenje mi je poslal
valpta, ki tepe in biča,
in da le, če ponižno bom stal,
me vzljubi in zveliča?

Bog je neposredno omenjen tudi v pesmi Tragedija na oceanu, in sicer v peti kitici petega dela pesmi ter v tretji kitici sedmega dela; v tej pesmi je pesnik uporabil tudi motiv potopa, o katerem pa bova govorili v nadaljevanju.

Tragedija na oceanu

V (5. kitica)

Ti vstajajo, padajo po veri,
ki jih je dvigala do Boga,
a zdaj je utihnil sredi temè

VII (3. kitica)

In če je vstal, zakaj je vstal?
Ali je dobojeval
ves boj strasti,
vse boj ljudi
in zdaj ne more pasti na dno?
Bog temni pada na temò.

V zbirki Pesmi najdemo kar nekaj pesmi, kjer je Bog izražen neposredno z imenom, veliko pa je tudi pesmi, ki govorijo o Bogu, kar je razvidno že iz njihovih naslovov (Beli Krist, Molitev, Bog). V tej zbirki se poimenovanje Bog pojavi v naslednjih kiticah in verzih pesmi.

V drugi kitici pesmi Jutro na gori se poleg neposrednega poimenovanja Boga pojavi tudi primera, ki vsebuje podobo živali, orla, saj pesnik sam sebe primerja z orlom, ki je blizu Boga. To izrazi v verzu »tu sem kot orel med sinjinami blizu Boga«, v drugi kitici pesmi Krik po samoti v verzu »da v sveti samoti duša Boga spozna!«, v drugi kitici pesmi Korak, ki odmeva v verzih »ker mi srce ni več Prometej Bogu uporen, svet podirajoč? ...«. Pesem Bog v celoti govori o Bogu, neposredno pa je imenovan v tretji kitici prvega dela v verzu »dvigni, zagori, zapoj do Boga« ter v prvi kitici drugega dela v začetnem verzu »Zdaj mislim nate, večni Bog«. Naslednje pesmi niso del nobene pesniške zbirke, so pa del zbranih Kosovelovih del. V pesmi Čuj, raz drevo je Bog neposredno izražen v verzu tretje kitice »daleč bo pot do Boga«, pesmi Psalm v verzu prve kitice »O Bog, usmili se moje praznote!« in v verzu »o Bog, usmili se naše samote!« ter v tretji kitici v verzu »O Bog, usmili se nas, usmili se nas!«, v pesmi Želja po smrti je izražen v verzu »Daj mi Bog, da mogel bi umreti«

Poimenovanje z osebnimi zaimki

Kadar pesnik Boga poimenuje z osebnim zaimkom, to lahko izberemo iz vsebine pesmi, lahko pa tudi iz tega, da so osebni zaimki, ki se nanašajo na Boga, napisani z veliko začetnico. V pesniški zbirki Zlati čoln se poimenovanje Boga nekajkrat pojavi tudi z osebnim zaimki. V drugi kitici pesmi Revolucija je Bog z osebnim zaimkom izražen v verzu »jaz ga bom molil in slavil«. V pesniški zbirki Integrali je Bog omenjen z osebnim zaimkom v tretji kitici pesmi Pesem iz kaosa v verzu »On pa vidi našo praznoto in nas bo rešil.« Več takega poimenovanja najdemo v pesniški zbirki Pesmi. V pesmi Molitev je Bog izražen z osebnim zaimkom v verzu "Ves svet Te hvali, ves svet Te ljubi«, v tretji kitici pesmi Krik po samoti z verzom »da me poljubi On na bolestno srce.«. Največ poimenovanja z zaimki je v pesmih, ki niso del nobene Kosovelove pesniške zbirke. V drugi kitici pesmi Psalm je Bog z osebnim zaimkom izražen v verzu »ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi« ter v verzu tretje kitice »kot v gosti modrini Tvoj beli glas!«, v tretji kitici pesmi Ena je groza v verzu »Ti čutiš Ga in ne veruješ vanj.«, v drugi kitici Želja po smrti v verzu »da v bolečini s Tabo se strnem«, v drugi kitici pesmi Kdo strmi v moje sanje? v verzu »In jih odkrijem samo Tebi«. V nekaterih primerih je Bog poimenovan tudi z drugačnimi imeni, kot naprimer v zadnjem verzu druge kitice pesmi Kdo strmi v moje sanje, kjer je Bog poimenovan kot »Neznani«, v pesmi Molitev pa je poimenovan tudi kot »dobri oče« in »Odrešenik«.

Motiv potopa

Motiv potopa v Kosovelovi poeziji je bil omenjen že pri podobah, ki so povezane s podobo vode. Ta motiv ni le svetopisemski, saj o njem govorijo številni miti; potop je nujen za prenovo in očiščenje človeštva, je nekakšen krst. V Kosovelovi poeziji ta simbol zasledimo v pesmi Ekstaza smrti, kjer sonce utone v morju, omenjeni pa so tudi ljudje, ki se utapljajo, vendar se ne morejo utopiti. V tej pesmi potop predstavlja propad Evrope in kapitalizma, ki povzroča krivice in mora biti tako uničen. Potop je omenjen tudi v pesmi Ljubljana spi. Ta motiv pesnik najbolj razvije v pesmi Tragedija na oceanu, kjer ocean simbolizira uničenje in učiščenje. Tu je zopet uporabljena podoba utopljencev, ki se utapljajo, vendar ne morejo doseči dna oceana, ne morejo se rešiti. Edina prava rešitev za te mornarje je smrt, zato je ambivalenten tudi simbol kapitana ladje, saj tistemu mornarju, ki ni dobro potopljen, z veslom razkolje glavo. Kapitan je poimenovan tudi kot »zver«, ta simbol pa je znan iz knjige Razodetja in pomeni antikrista. V pesmi so omenjeni tudi štirje veslači, ki spominjajo na štiri biblične jezdece, vendar pa imajo pri Kosovelu drugačno vlogo. Namesto, da bi oznanjali katastrofo, kralja prosijo na pomoč. Opis kapitana, ki ga pesnik poimenuje »zver« v pesmi Tragedija na oceanu:

Tragedija na oceanu

V (1., 2. kitica)

Joj, rešite me, jaz sem poet,
joj, rešite me, jaz nisem bankir!
Mrzla voda pljuska po ladji.
Rešitelj je kapitan, on je zver.

V črnem čolnu sam sedi,
z lučjo rdeči svetu v temò,
kdor ni dobro dovolj potopljen,
z veslom razkolje mu glavó.

Opis zveri v knjigi Razodetja: »Nato sem videl zver, ki je vstajala iz morja. Imela je deset rogov in sedem glav; na rogovih deset kron in na vsaki glavi bogokletno ime. Zver, ki sem jo videl, je bila podobna panterju in noge je imela kakor medved, gobec pa kakor lev. Zmaj ji je dal svojo moč, svoj prestol in veliko oblast. Ena njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je bila pozdravila.« (Raz. 13:1)

Iz opisa zveri v Knjigi razodetja in v Kosovelovi pesmi lahko sklepamo, da je kapitan zares negativen lik, ki mornarjem predstavlja pogubo, pri Kosovelu pa ravno to grozno dogajanje ter smrt, ki jo prinaša kapitan, pomeni rešitev za mornarje. Poleg posredne in neposredne omembe Boga ter motiva potopa je Kosovel v svoji poeziji uporabil še druge motive in podobe, ki so povezani z religijo. V pesmi Sad spoznanja je mogoče prepoznati motiv drevesa spoznanja iz Svetega pisma, ki se pojavi v prvi Mojzesovi knjigi Geneza. V prvem delu pesmi pesnik izrazi strah pred nečim, česar ne pozna, ko pa v drugem delu stvari spozna, ugotovi, da niso tako grozne, kot si je predstavljal. Prav tako kot pesnik sta se »drevesa spoznanja« bala tudi Adam in Eva. Ko sta jedla prepovedan sad, sta spoznala greh.

Religiozne podobe je Kosovel pogosto uporabljal v pesmih s socialno ali politično temo. V pesmi Kakor naraščanje so pričakovanja množic »tiha in sveta«, pesnik jih metaforično izenači s svetiščem, nanašajo pa se na kralja ki bo vstal, ki je omenjen v zadnjem verzu druge kitice, v tem primeru pa je metafora za maščevalca politično zatiranih Kraševcev. V drugem delu pesmi Meditacije je v drugi kitici omenjen »nov tempelj«, ki je metafora za bodočnost. V pesniški zbirki Integrali najdemo podobe o novi religiji o »veri v človečanstvo«, ki je omenjena v tretji kitici pesmi Jesenska pokrajina. Človek naj bi dal svoje življenje za novo cerkev, roke in srce pa za oltarje bodočnosti.

Religiozne podobe sva zasledili tudi v naslednjih pesmih:

• Podoba križa je omenjena v pesmi Borba v verzu »jaz ne bojim se iti na križ« ter v pesmi Kons v verzu »poljubljam svoj križ«, kjer pesnik prevzame breme.
• V pesmi Glej, saj ne moreš več je omenjeno sveto olje, zakrament bolniškega maziljenja, ki ga je moral prejeti pesnikov bolni brat. V pesmi Razočaranje je omenjen »zlati oltar« ter vstajenje kot pesnikov upor. V pesmi Eno besedo pesnik za svoje srce pravi, da je »razbito svetišče, v pesmi Pred kapitulacijami je omenjeno »poslednje obhajilo«, v pesmi Tvoj glas je mil dekle primerja s smehljajočo se Madono, v pesmi Moja pesem zasledimo besedno zvezo »božja previdnost«, v pesmi Večerja pa je razviden družinske molitve pred jedjo.
• Včasih v okviru religioznih podob nastopa tudi podoba duše, ki je omenjena kot del religioznosti. V pesmi Kozmično življenje pesnik opisuje pogovor z nekom, ki ga zanima, ali ima vsaka stvar na zemlji svojo dušo. Ko mu pesnik odgovori, da je temu tako, se sogovorec razburi, saj je mislil na dušo v smislu religije, kjer naj bi dušo imel le človek, pesnik pa je mislil na vesoljno dušo.

Kozmično življenje

Nekdo me je vprašal: Ali imaš dušo?

Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In odvrnil sem mu, da jo ima. A on dalje: Ali ima drevo dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene.

Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugem, verujejo. Ko jim pa pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.

Zakjuček

Srečko Kosovel je v svoji poeziji veliko uporabljal podobe iz narave, ki sva jih s pomočjo članka opisali ter razložili s primeri, nekaj pa je tudi podob, ki niso povezane z naravo; te podobe so tehnika, glasba ter religiozne podobe. Hipotezo sva potrdili, saj sva ugotovili, da v Kosovelovi poeziji najbolj prevladujejo religiozne podobe, ki nastopajo samostojno, nastopajo pa tudi v povezavi z ostalimi podobami. Med prebiranjem Kosovelove poezije pa sva ugotovili tudi, da poleg vseh podob, ki jih je v članku naštela in pojasnila avtorica članka, Darja Pavlič, nastopa tudi podoba vetra, med najbolj pogostimi motivi pa je motiv smrti.

Viri in literatura

• Darja Pavlič: Kosovel in moderna poezija: Analiza podobja. Primerjalna književnost 28 (2005). 19–35.
• Srečko Kosovel: Pesmi. Ljubljana: Odbor za izdajo pesmi Srečka Kosovela, 1927.
• Iztok Ilich: Srečko Kosovel. Ljubljana: DZS, 2002.
• Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Borec, 1976.
• Sveto pismo stare in nove zaveze: Ekumenska izdaja z novim prevodom nove zaveze. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1995.