Psihološki roman Brusač, ki obsega 271 strani in približno 85.000 besed, je napisal Smiljan Rozman. Govori o neuspešnem prizadevanju cigana Štefana, da bi se vključil v mestno življenje.

Zgodba uredi

Glavnik lik romana je cigan Štefan Matuš. Glasbenik in brusač pride iz Murske Sobote v Ljubljano, poln upanja na boljše življenje. Upa, da bo našel stare znance, da mu bodo pomagali najti delo in dali prenočišče, a se zmoti. Ugotovi, da imajo vsi dovolj svojih težav in da nihče ni več tak, kakršnega se spomni, kar ga vse bolj žalosti. Najprej poišče Šandorja Valenčiča, ki mu je pred leti obljubil mesto v ansamblu, če se nauči igrati violino. A vsi načrti mu padejo v vodo, ko Šandorjeva žena ugotovi, da sta hotela oditi v Karlovec, kjer bi igrala. Zato Šandorju žena med spanjem polomi prste. Štefan izve, da je v Ljubljani tudi njegova sestra Tila, ki pleše v baru. Ta mu pove, da ne more metati nožev v baru, zato Štefanu propade tudi ta načrt in ugotovi, da bo moral še naprej brusiti. Očita ji, da ima za fanta Nemca, saj so jim ti zažgali hišo s starši vred, ko so iskali njega in Andreja Plečka. Živi namreč v preteklosti, v sedanjosti pa se počuti izgubljenega, saj ni nič več tako, kot je bilo. Od Tile izve, da se je spremenil tudi Andrej. Upal je, da mu bo vsaj on lahko dal delo v skladišču njegove firme, a izve, da je Štefan zanj le še cigan. Poleg tega noče priznati, da je oče Tilinega otroka, zato se Štefan odloči, da mu pove, kar mu gre. V sebi čuti odpor, ki pa se začne spreminjati v žalost in obup. Počuti se samega, nemočnega in nekoristnega za vsako delo. Že pomisli, da bi skočil iz mostu v reko, ko se spomni, da je nekje še mali Štefan, Tilin sin, ki ga mora videti. Spomni se tudi violine in dobi novo upanje, da bo Šandor le ozdravel. Zato se vrne v Prekmurje.

Kritika o Smiljanu Rozmanu in romanu uredi

"Ustvaril je enega najčistejših in najvernejših likov sodobne slovenske proze, govorica pa, ki mu jo je položil v usta, ni govorica revolucionarja, temveč obupanega tožnika."
(Ruplej 1966: 95-97)

Viri uredi