Boris Paternu: Kako brati "Krst pri Savici"

Uvod

V seminarski nalogi bova predstavili znanstveni članek Borisa Paternuja Kako brati »Krst pri Savici«, ki je izšel v Slavistični reviji leta 2006 v tretji številki.

Prešernov Krst pri Savici je izšel v posebni knjižni izdaji sredi aprila 1836 in je časovno prvi in hkrati najpomembnejši ep slovenske književnosti. Prešernova "povest v verzih", kot je podnaslovil svoje delo Prešeren, začenja novo stopnjo slovenske epike: uveljavi od folklornega izročila neodvisno, razvito, v estetskem, psihološkem in idejnem pogledu zahtevno pripovedništvo. Motiv in problem Krsta pri Savici sta se močno zasidrala v poznejšo slovensko književnost in postopoma segla v vse njene zvrsti, v liriko, epiko, dramatiko in esejistiko. Najbolj zanimive leposlovne odzive nanj najdemo med novoromantiki in ekspresionisti; pri Otonu Župančiču, Ivanu Cankarju, Alojzu Gradniku, Miranu Jarcu, Antonu Vodniku, Edvardu Kocbeku ali Jožetu Udoviču. Tudi neposredna sodobnost se vrača k problemu "črtomirstva", kar je najbolj vidno na področju dramatike (Dominik Smole).

Krst ima tako trajno življenje in tako tvorno izžarevanje, ker je delo, ki je odprto. To pomeni, da ima dve bistveni lastnosti, ki mu pomagata stopnjevati življenjsko moč in širiti odmevni prostor. Prva je življenjski problem, ki seže v samo jedro človekovega bivanja, osebnega in družbenega. Čim globlje človekova ekstencialna plast tematizira literarno delo in čim zahtevnejšo problemsko točko v križišču človekove osebne in nadosebne usode odkrije, tem več nam pove in seže dlje čez prostor in čas svojega nastanka. Druga lastnost je poseben ustroj, način obstajanja teme ali problema. Notranja vsebina trajnejšega leposlovnega besedila ni nikdar čisto zaključena. To ne velja le za vsebino literarnega dela, pač pa tudi za izraz ali slog. Tudi slednja pomagata literaturi odpirati vrata v zelo različne zgodovinske prostore, čase in sloge. Literarno delo, ki je odprto in večdimenzionalno, sporoča več doživetij, izziva več idej in omogoča več načinov branja, kot delo, ki je pomensko zaprto.

Prešernov ep daje na prvi pogled vtis nečesa močno oddaljenega, preprostega in nepremakljivega. Vendar od blizu stvari ne ostajajo tako preproste. Na to opozarja dejstvo, da je prvo leposlovno slovensko delo, ki je prav zaradi svoje notranje zapletenosti in odprtosti doživelo in še doživlja zelo različne sodbe.

Zastavitev znanstvenega vprašanja in izhodiščne hipoteze

Boris Paternu v članku razpravlja o različnih branjih Krsta pri Savici in neenakih orientacijah v notranjem dogajanju. Predstavi štiri izhodiščno drugačna dojemanja pesnitve, ki so odvisna od bralčeve zmožnosti in kulture branja.

Poudari, da Krst spada med odprta dela in je najbolj odprto delo v Prešernovem pesništvu.

Avtor predstavi izhodiščno trditev, da obstaja več različnih dojemanj Krsta pri Savici. V nadaljevanju navaja vzrok za to trditev. Vzrok je odprtost dela, ki jo razloži kot lastnost, ki omogoča različna branja in razumevanja literarnega dela. Različna branja in razumevanja pa pomenijo različna dojemanja.

Avtor članka navaja tudi primere odprtih del iz svetovne književnosti (Sveto pismo, Shakespearjev Hamlet, Goethejev Faust, Joyceov Ulikses, Kafkov Proces) in nadaljuje z razlago odprtosti. V njej omeni dve lastnosti odprtih del; zanimivost in umetniškost. Odprta dela so zanimivejša od tistih, ki jih vsi bralci razumejo enako in so bolj umetniška, saj omogočajo rast in tvorjenje dodatnih pomenov in stopnjujejo sporočilno moč jezika.

Odprta besedila bralcu in njegovih zmožnostim za dojemanje besedila dajejo več prostosti. Vendar ta prostost od vsakega novega, drugačnega branja zahteva argumentacijo znotraj jezikovne in smiselne oprijemljivosti, ki ju ima vsako literarno besedilo.

Znanstveno vprašanje, ki ga avtor izpostavi v članku se glasi Kako brati Krst pri Savici? Navaja, da lahko Krst beremo na več načinov in navaja štiri različna dojemanja pesnitve.

Hipoteze:

Odprto delo omogoča različna branja in razumevanja, je zanimivejše in bolj umetniško od pomensko zaprtih del.
Odprta besedila bralcu ponujajo prostost, a zahtevajo argumentacijo za vsako novo branje.
Krst pri Savici je odprto delo, zato obstaja več različnih branj in razumevanj (orientacij v notranjem dogajanju), torej več različnih dojemanj.
Različna dojemanja Krsta pri Savici so odvisna od bralčeve zmožnosti in kulture branja.

Jedrni del

Krst pri Savici obsega dva osrednja dela, Uvod in Krst. Uvod je v celoti posvečen zgodovinskemu dogajanju in junakovi zgodovinski usodi. Odločilno dogajanje je pokristjanjevanje karantanskih Slovencev in boj zadnje poganske vojske (pod vodstvom Črtomirja) proti pokristjanjevanju. Drugi del je obsežnejši in obravnava Črtomirjevo ljubezensko zgodbo z Bogomilo. Prisotna sta osrednja problemska kroga: problem družbenega uporništva in problem iskanja osebne ljubezenske sreče.

Avtor pravi, da v tej zgodbi obstaja več zgodb, torej da gre za različne orientacije v notranjem dogajanju. Predstavi štiri zgodbe: srednjeveško, novodobno, sodobno zgodbo in zgodbo o jeziku. Vse izvirajo iz različnih branj in razumevanj.

Srednjeveška zgodba

Krst kot srednjeveško zgodbo razume zlasti manj zahtevni bralec, katerega branje je enostavno in nepoglobljeno. Srednjeveška zgodba ustreza zgodbi v njenem najbolj vidnem zunanjem dogajanju. Avtor zunanjo zgodbo Krsta predstavi v dveh delih, kot je predstavljena tudi v besedilu; najprej predstavi Uvod in nato Krst.

Hipoteze:

Srednjeveška zgodba je zgodba o spreobrnitvi Bogomile in Črtomirja, v kateri lahko manj zahtevni bralec doživi versko in moralno zadoščenje.
Uvod je posvečen zgodovinskemu ozadju zgodbe; Prešeren se sklicuje na Valvasorja, a se zgodovinskega ozadja ne drži v celoti.
V Krstu je predstavljena Črtomirjeva in Bogomilina ljubezenska zgodba; Bogomila je sprejela krščanstvo in spreobrnila tudi Črtomirja. Njuna spreobrnitev je poklon krščanstvu in za bralca poučno spoznanje o pomenu krščanske vere.

I

Uvod Krsta obsega 26 tercin in je v celoti posvečen zgodovinskemu dogajanju in junakovi zgodovinski usodi. Odločilno dogajanje, ki ga je Prešeren izbral za ozadje epa, je pokristjanjevanje karantanskih Slovencev. Gre za leto 722, ko je bil s pomočjo bavarskega vojvode Tasila II. zatrt tretji in zadnji upor poganskih Slovencev zoper novo vero. Nato je Karantaniji zavladal krščanski vojvoda Volkun, Gorazdov in Hotimirov naslednik. Pokristjanjevanje karantanskih Slovencev sodi v drugo polovico 8. stoletja. Slovenski vojvoda Borut (prva polovica 8. stoletja) še ni bil kristjan. Nasledil ga je sin Gorazd, ki je bil že pokristjanjen. Za njim je zavladal Borutov nečak vojvoda Hotimir (Prešernov Kajtimar). Pod njim so se poganski Slovenci dvakrat zaman uprli. Po njegovi smrti so tretjič uspeli. Premaganci so pomoč poiskali pri Bavarcih. Bavarski vojvoda Tasilo II. (Prešernov "parski Tesel") je leta 722 pomagal krščanski stranki, da je spet prišla na oblast. Prav tu je Prešeren izbral svoje epsko izhodišče. Hotimirov naslednik je bil Volkun (Prešernov Valjkun), ki je ob bavarski pomoči spet zavladal Karantaniji. Po letu 722 se poganski Slovenci niso pomembneje upirali in so se postopoma pokristjanili.

V svojem delu se Prešeren sklicuje na zgodovinarja Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovo delo Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Prešeren izhaja iz Valvasorjevega zapisa, da je bavarski vojvoda Tasilo zopet na oblast pomagal koroškemu vojvodi Valjhunu.

Boris Paternu v članku poudari, da ima zgodba iz Uvoda razločno zgodovinsko ozadje: srednji vek in pokristjanjevanje alpskih Slovencev v 8. stoletju. Na to opozarjajo tudi opombe na koncu Krsta pri Savici: "1 Valjhun, od latinskih pisarjov Valhunus in Valdungus imenovan, je bil koroški vájvoda in poseben preganjavec nejevernikov. Že njegov ôča Kajtimár (Chetimarus) si je veliko prizadjál krščansko vero po Korotani in Kranji razširiti; al Slovenci so se stare vere trdo držali, in kristjane, posebno pa misijonarje preganjali. Poglavje Valvazorja »Ehre des Herzogthums Krain« 7me bukve, 2go poglavje. [...] 4 Parski Têsel. Tesel (Tassilo), parski vájvoda, je Valjhúna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vájvodstva iz dežele spodili, s tremi trumamami vajšákov nazaj pripeljal, in jim ga je zopet vsilil. Poglej Valvazorja na mesti rečenem" (Prešeren 1970: 49).

Avtor članka opozori tudi, da se Prešeren zgodovinskih dejstev ni strogo držal in da je z njimi ravnal svobodno. Prešeren je svoje epsko izhodišče osnoval na zgodovinski podlagi, a s svobodnim pristopom pesnika, ne zgodovinarja. Na primer za vojvodo Hotimirja je izbral ime Kajtimar, za Tasila II. parski Tesel, za Volkuna Valjkun. Prešernov Valjkun je sin Kajtimara, a iz zgodovine ni razvidno, da bi bil Volkun res Hotimirjev sin.

Avtor članka poudari, da je zgodba v Krstu oblikovana tako, da je bralčeva moralna naklonjenost na strani uporništva. "Pri Črtomirju gre torej za močno razvitost in združitev treh značajskih lastnistii: junaštvo, modrost in dobroto. V Uvodu vse tri delujejo vzporedno in skladno, tako da je imamo pred seboj še tip notranje enovitega, klasičnega junaka." (Paternu 1970: 87). Na drugi strani pa Prešeren poudari nasilje pokristjanjevanja, upor zoper nasilje in njegov poraz in izgubo slovenske samostojnosti.

Sklep:

Zgodba v Uvodu govori o uporu Črtomirove vojske proti novi krščanski veri in vojski vojvode Valjhuna. Črtomirjeva vojska se zateče v Bohinjski Ajdovski gradec, ki ga oblega Valjhun. Ko neko noč Črtomirjeva vojska gradec zapusti, Valjhun pobije vse Črtomirjeve vojake. Edini, ki v boju preživi, je Črtomir. Zgodba ima zgodovinsko ozadje, kar izvemo tako iz besedila, kot tudi iz opomb, v katerih se Prešeren sklicuje na Valvasorja. Prešeren pa se ozadja ni natančno držal, kar je razvidno iz imen oseb in razmerja med Valjhunom in Hotimirjem, ki ni zgodovinsko potrjeno.

II

Drugi del pesnitve je Krst, ki v izdaji iz leta 1836 in v Poezijah obsega 53 stanc. Krst obravnava drugi del Črtomirjeve usode, njegovo ljubezensko zgodbo z Bogomilo. Tudi ta zgodba se konča za Črtomirja nesrečno in za Bogomilo tolažilno: Bogomila Črtomirja ljubi, vendar mu ostane nedostopna. Da bi ga rešila, se je med njegovimi boji spreobrnila in se zaobljubila krščanskemu bogu. Svoji zaobljubi in odpovedi zemeljski ljubezni ostane zvesta. Tako se njuno srečanje po Črtomirjevi vrnitvi iz boja konča s popolno ločitvijo. Zgodovinsko dogajanje je tu potisnjeno v ozadje, a je vendar prisotno. Prisotno je s posameznimi odlomki in dogodki, ki bralcu v Uvodu še niso bili znani, in predvsem s svojimi posledicami, ki obračajo in sodoločajo tudi ljubezensko usodo obeh glavnih oseb. Ob ljubezenski zgodbi se miselne plasti pesnitve na usmerjajo več toliko k politično zgodovinskemu problemu pokristjanjevanja, marveč prodirajo k subtilnejšim prostorom osebnih opredeljevanj do življenja, ljubezni in vere.

Boris Paternu začetek zgodbe iz Krsta opredeli z novim Črtomirjevim položajem. Črtomir se znajde na obali Blejskega jezera, kjer premišljuje o tem, da je poganska vera uničena, dežela v tuji oblasti in da so njegovi tovariši vsi pobiti. Črtomir razmišlja celo o samomoru, od katerega ga odvrne misel na Bogomilo. Bogomila je bila svečenica boginje Žive na Blejskem otoku. K Črtomirju privesla znan ribič, ki mu pove, da ga Valjhun še išče in ga umakne na varnejše mesto, k slapu Savici. Črtomir ga pošlje poizvedovat po Bogomili. Ko ribič Bogomilo pripelje k Črtomirju, jo spremlja duhovnik, irski misijonar. Paternu pravi, da v Črtomirju raste vera v uresničitev osebne sreče; »subjektivni projekt«, ki je nastal iz propadlega »družbenega projekta«. A Bogomila je iz strahu zanj in njuno ljubezen med njegovim bojevanjem postala kristjanka. V krščanstvu je za njuno ljubezen našla prostor trajnosti in varnosti. Predala se je molitvi za Črtomirjevo rešitev in se odpovedala zemeljski sreči. Bogomila Črtomirja prosi, da sprejme krst in da postane misijonar. Črtomir njeni želji ustreže. Krščanski misijonar Črtomirja krsti in Črtomir se nato odpravi v Oglej, da bi postal misijonar.

Paternu sklene razlago zgodbe s primerjanjem Črtomirja in Bogomile v Uvodu in Krstu. V Uvodu je Črtomir junaški, moder in dober poveljnik, Bogomila je zvesta služabnica boginje Žive. V Krstu pa Črtomir sprejme krščansko vero in postane misijonar, Bogomila prav tako pokristjanjena in zavezana odpovedi. Iz tega sklepnega spoznanja lahko opredelimo idejo pesnitve: gre torej za spreobrnitev obeh glavnih junakov. Takšno razmišljanje je rezultat preprostega branja, ki v bralcu zbudi versko in moralno zadoščenje. Zadoščenje, ki ga bralcu ponudi spreobrnjenje junakov, je povezano najprej z Bogomilinim sprejetjem krščanstva in nato še s Črtomirjevim. Ko gre Bogomila poizvedovat o usodi Črtomirjeve vojske, zagleda krščanskega duhovnika, ki govori ljudem in mu prisluhne. Duhovnik govori o vsemogočnem Bogu, ki je Bog ljubezni, vse ljudi je ustvaril za nebesa, kjer ni vojska ne trpljenja in kjer se bodo ljubeči našli in sklenili za vedno. Bogomili nudi pomoč – molitev, s katero bo obvarovala Črtomirja. Ko Bogomila Črtomirja zagleda pri Savici, verjame, da ga je rešila njena molitev. Zato hoče tudi Črtomirja »zbuditi« iz poganskega »spanja«, ga odvrniti od negotove "poti noči" in pripraviti za njuno ljubezen ločitve v varnem svetu onstranske sreče.

Sklep:

Preprost bralec torej razume spreobrnitev Bogomile in Črtomirja kot pristajanje na krščanstvo in ideale, ki jih ponuja. Preprost bralec lahko sklene, da je krščanstvo prava vera in da sta Bogomila ter Črtomir ravnala prav, ko sta jo sprejela. Paternu navaja, da je neki katoliški kritik leta 1904 zapisal: "Bog nam daj Črtomirov" (Paternu 2006: 286), kar priča o razumevanju Krsta kot poučne zgodbe o pomenu krščanstva. Zato je bil Krst sprva razumljen kot poklon krščanski veri.

Novodobna zgodba

V Novodobni zgodbi pa se avtor članka posveti globljemu pomenu Krsta pri Savici. Preden neposredno obravnava zgodbo o Črtomirju in Bogomili, ki s svojo obliko, vsebino in izrazom nosi največ zanesljivih sporočil v sebi, se zahtevnejši bralec ozre tudi na nekatere zunanje okoliščine, ki so soodločale pri nastanku, zamisli in ustroju pesnitve. Med zunanje okoliščine spadata nenadna smrt prijatelja Matije Čopa in izguba ljubljene Julije Primic.

Avtor članka opozori, da novodobna zgodba in zgodbi, ki ji sledita (sodobna zgodba in zgodba o jeziki) zahtevajo zahtevnejša branja, s katerimi lahko odkrijemo druge, globlje pomene. Na možnost drugačnega branja Krsta pri Savici opozori že v Srednjeveški zgodbi – Prešeren je sicer usmeril bralčevo naklonjenost na uporniško stran, vendar je zbudil tudi zavest o zlu in tragiki, celo slepoti bratomornega bojevanja.

Hipoteze:

Novodobna zgodba odkriva nov vidik zgodbe, ki se premakne iz 8. stoletja v pozno fazo razsvetljenstva 19. stoletja.
Prešeren se enači s Črtomirjem: Zunanji okoliščini za to sta izguba prijatelja Čopa in ljubezni Primičeve Julije.
Ker je Črtomir Prešeren, se skozi Črtomirja kažejo ideje pesnika.

I

Avtor začne razlago z uvodnim sonetom Matiju Čopu, ki ga v Srednjeveški zgodbi ne obravnava. Za Prešerna je bila smrt Matije Čopa močan udarec, saj je bil Čop njegov prijatelj in mentor ter tudi edini Slovenec, ki je zmogel njegovo poezijo primerno razumeti, jo presojati, jo vzporejati s tujimi pesniškimi vrhovi in jo vključevati v svetovno literaturo. Ob izgubi Julije Primic pa je začutil tudi, da se razkraja tudi njegova notranja, subjektivna ljubezenska vizija, moč ljubezenskega doživljanja, ki zmore živeti mimo drugačne življenjske resničnosti ali celo zoper njo.

Sklep:

Prešeren je v posvetilnem sonetu Matiji Čopu začrtal vsebinsko širino dela. V njem je povedal, da je njegova "pesem mila" (elegija) posvetilo in tolažilo ob prijateljevi smrti, da izpoveduje slovo od ljubezenskih upov, da priča o pokopu neizpolnjenih življenjskih želja in visokoletečih misli. V sonetu tudi priznava srečo tistemu, "kdor z Bogomilo up sreče unstran groba v prsih hrani". Njemu ostaja misel na mir, ki se bo dokončno uresničila v grobu. Prešeren je usodo Črtomirja in Bogomile povezal s svojo življenjsko zgodbo.

II

Avtor članka se nato posveti Krstu in glavni temi pesnitve – spreobrnitvi. Bogomila je drugačna vernica kot Črtomir. Zmožna je spreobrnitve in upanja v onstransko srečo. Črtomir pa veruje v pomiritev šele s smrtjo, v grobu (tu se Prešeren v uvodnem sonetu enači s Črtomirjem). Prešeren se je opredelil tako do Črtomira, kot tudi do Bogomile. Prešeren Bogomilo blagruje in blagruje tiste, ki jih je dano, kar njemu ni.

Naslednji element, ki ga omenja Paternu, je dogajanje na Ajdovskem gradcu. Poleg uporništva izpostavi zlasti radikalna gesla, povezana z idejo narodne samozavesti in upiranja zoper politiko avstro-ogrske monarhije do Slovencev in drugih slovanskih narodov. Nekateri deli pesnitve ne govorijo samo o nasilju Bavarcev iz časov Valjhuna, pač pa se spet navezujejo na obdobje Prešernovega življenja. O nasilju v avstro-ogrski monarhiji govori Prešeren v verzih "kako v deželi parski Tesel gospodari" in "le tujcem sreče svit se v Kranji žari". Na sočasnost opozarjajo tudi Črtomirjeve besede "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi", ki so postale geslo slovenskega narodnega gibanja v času Avstro-Ogrske in tudi med drugo svetovno vojno.

Naslednji element, ki podpira začetno trditev o novodobni zgodbi, je Prešernova predstavitev krščanstva. Izhodišče za obravnavo sta dve obliki krščanstva, nekakšen paradoks; na eni strani je vera, ki prihaja z ognjem in mečem, na drugi strani pa bogomilina nevaljhunska podoba krščanstva. Prva podoba prikazuje zgodovinsko ozadje krutega srednjega veka in sočasno podobo – Prešernove težave s cenzuro s strani duhovščine. Bogomilina podoba krščanstva pa tej nasprotuje in to drugo podobo sprejme tudi Črtomir. Vendar Črtomirjeva odločitev za krst ni verska spreobrnitev v pravem pomenu besede. Krščansko vero sprejme, ker je to vera Bogomile in vero sprejme iz čiste ljubezni do Bogomile.

Odkriva pa se še drugi vidik nove vere. Črtomir obsoja okrutnost kristjanov in njihovih početij. Duhovnik, ki spremlja Bogomilo, Valjhunu prav tako nasprotuje. Postavi se na stran etično čistih, miroljubnih in demokratičnih idej svoje vere in predstavi humanistično in demokratično jedro nove vere, kar nima zveze z Valjhunovih krščanstvom. Črtomir odkrije svoj osebni odnos do vere. Tudi v poganski veri ni verjel v njene malike, pač pa je spoštoval "očetov postave" in jih branil, ker so bila to znamenja zanj bolj bistvene vsebine; zgodovinske samostojnosti in politične svobode njegovega ljudstva. Črtomirjev odnos do vere je torej racionalističen in humanističen. Krščanstvo najprej presoja po njegovi valjhunski vsebini in ga zavrača. Ne more pa nasprotovati idejam krščanstva, ki so pobuda za mir in ljubezen med ljudmi, za bratstvo med narodi. Prešeren s tem predstavi svoj odnos do vere: ni bil podanik verskih norm, ustanov in mitov, pač pa potrjevalec razumnega, humanističnega jedra krščanstva. Če pa bi hotel Črtomir nadaljevati zvestobo svojemu ljudstvu, bi v spremenjenih razmerah to lahko storil le kot misijonar. Pristanek na krst in misijonarsko službo ima dve razsežnosti; notranjo zavezanost Bogomili in razumno odločitev za edino možno obliko bivanja v novih razmerah. Vendar krščanstvo Črtomirju ne ponuja povsem čustveno predane bivanjske odrešitve, kakršno je zmogla Bogomila. Njegov krst je bolj usoda, nujnost, kot prava odrešitev.

Črtomir je v Uvodu pravi epski junak, na koncu pa je notranje razklan, novodobni junak. Je razumski in vere ne more scela sprejeti, čeprav je to vera, ki rešuje Bogomilo. Črtomir ni zadoščen v svojem novodobnem individualnem dvomu, zato je že predhodnik protislovnih osebnosti moderne literature.

Sklep:

Krst pri Savici lahko beremo nadzgodovinsko, posodobljeno in aktualizirano, pri čemer moramo upoštevati Prešernovo osebno zgodbo, ki se pokriva s Črtomirjevo. Prešernova osebna zgodba zadeva dve pomembni okoliščini: smrt Matije Čopa in izgubo Julije Primic. Bralca do razumevanja novodobne zgodbe torej vodi Prešernovo enačenje s Črtomirjem. Nakazano je v uvodnem sonetu Matiju Čopu, nadaljuje pa se skozi Uvod in Krst. Ravno zato, ker se Prešeren s Črtomirjem enači, dobijo Črtomirjeve ideje novo vsebino, vsebino kot jo razvije pesnik sam, vsebino novega časa. Pesnik da novi vsebini dojemanju uporništva in krščanstva, takšni kot ju razvije sam pod vplivom sočasnega zgodovinskega in družbenega dogajanja. Prešernove ideje, ki se kažejo v Krstu: ideja narodne samozavesti in upiranja zoper politiko avstro-ogrske monarhije do Slovencev in drugih slovanskih narodov, pobuda za mir in ljubezen med ljudmi, bratstvo med narodi.

Sodobna zgodba

I

Hipoteza:

Prešeren je Črtomirjevo zgodbo enačil s slovensko zgodovino.

"Prešeren je pesnik, ki ni nikoli do kraja prebran." Paternu je s tem stavkom izpostavil možnost večplastnega branja Krsta pri Savici in literature nasploh. Meni, da se lahko slednja v vsakem obdobju pokaže z drugačnega vidika ter z novo vsebino, in da moramo to dejstvo upoštevati tudi pri vnovičnem branju Prešernove »povesti v verzih«.

Avtor izpostavi Črtomirjev osebni in zgodovinski prelom od poganskega upornika v krščanskega misijonarja. Tradicionalna razlaga v njegovem dejanju zazna le življenjski obup, resignacijo in prepričanje, da vlada nad posameznikom življenjem neizprosna usoda, »sreče jeza«, ki se ji mora človek molče pokoriti. Ob predpostavki, da se lahko Krst pri ponovnem branju pokaže še z nove, drugačne strani, se avtor osredotoči na drugo, v pozabo odrinjeno, razlago.

Torej – odločalo je ideološko izhodišče.

Paternu je mnenja, da je izkušnja usodnih dogajanj na Slovenskem med II. svetovno vojno in po njej takšna, da se lahko nagiba k spajanju obeh nasprotnih polov Črtomirjeve zgodbe (upornik proti misijonar). Genocid, ki je gradil na izbrisu našega naroda iz zemljevida Evrope, je Slovence popeljal v upor proti fašizmu in nacizmu. Razumljivo je, da se je isti upor povezal s socialno revolucijo, ki so jo vodili komunisti. Vemo, da je leta 1991 sledil nelahek boj za samostojno Slovenijo in da smo s tem korakom začeli prehod v evropsko civilizacijo miru, demokracije, prostosti, smotrnega dela in sodobne kulture duha. Poglejmo še Črtomirja. Njegov prestop od radikalnega uporništva, kateremu je bil celo vodja, k razumni prilagoditvi (in ne resignaciji!) bi bila lahko t.i. moderna zgodovinska varianta. Nujna prilagoditev ni izbrisala uporniškega etosa, temveč samo drugače gradila na njem. Tako se nam izlušči oseba, ki je velika v obeh svojih podobah. Črtomir iz Uvoda, pogumen borec, ki hrabro vodi osvobodilni upor in junak iz Krsta, ki se zaveda prihoda drugih časov in se jim zna ustrezno prilagoditi. Iz tega vidika, sta bila Anton Aškerc ter Oton Župančič nadvse krivična do Črtomirja in njegove odločitve. Bila sta namreč mnenja, da je v pesnitvi izražena odpoved narodnemu boju ter svobodomiselnosti. Še več, Črtomirja sta označila za pesimista, ki je škodljiv za narodov obstanek.

Krst pri Savici je torej velika zgodba uporništva in pokončne prilagoditve – je zgodba o dveh usodnih mestih naše zgodovine. Torej, 8. stoletja, kot terja povest in 20. ter 21. stoletja, kot lahko dojame sodobni bralec. Zdi se, da je bil Prešeren prvi, ki je zaslutil, da je in tudi bo, Slovence pri življenju ohranila ravno ta zahtevna dvojnost. Uporništvo bi nas pogubilo in prilagodljivost tudi – naš in Črtomirjev obstoj je bil možen le s spojem obojega. Razveljavljenega upornika iz Krsta ni, je le drugačen tistemu iz Uvoda. Prešeren ga je postavil v novo zgodovino, v nov čas, katerega prihod je Črtomir slutil in tudi razumel. Krščanstvo je povozilo poganstvo in cikličen čas se je umaknil linearnemu. Upornik Bogomile ni izgubil – potrudil se je, da je njuno srečanje prestavil. Tako bi ta razlaga lahko laskavo ustrezala tudi nekaterim dogodkom iz naše zgodovine. Naj Karantanska zgodovina 40. let 8 stoletja ne bo več tolmačena kot žalostna izguba in predaja zunanje samostojnosti Bavarcem. Knez Borut, ki je v želji ohranitve kneževine tvegal del politične svobode, v teh merilih ostaja dober voditelj. Podobno kot Črtomir je razumel prihajajoče dogodke in se je znal hrabro prilagoditi. Tako naj tudi strogi sodniki, ki obsojajo Slovenski vstop v EU, omilijo obtožbe in razumejo nalogo slovenskega naroda, ki jo je odkril že Prešeren.

Sklep:

S Paternujem se strinjava do te mere, da Črtomir konec Krsta ne podleže resignaciji. Ključni dokaz za to, je njegovo pojmovanje vere (glej nadaljevanje). Ali je Prešeren slutil dvojnost, ki bo Slovence ohranila pri življenju in jo skozi glavnega junaka prikazal v Krstu pri Savici? Lahko bi jo, saj je nekaj takih primerov tudi v naši zgodovini (navedli sva primer Karantanije). Lahko, da je Prešeren že slutil tisto, kar je potem Cankar veliko bolj radikalno zapisal v Hlapcih: "Hlapci, za hlapce rojeni za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!" Gre morda za isto dojemanje značilnosti in dejanj slovenskega naroda? Vzporednice bi morda že lahko potegnili, a verjameva, da je Prešeren, četudi je s to dvojnostjo nakazoval spretno ali strahopetno politiko Slovencev, verjel drugače. Slovenci smo z dejanji, tako kot Črtomir, opravili potrebno stvar, ki se je dolgoročno gledano izkazala za pravilno. Strahopetnost ali politična spretnost? Odvisno od pogleda. Skozi analizo sva torej prišli do zaključka, da je hipoteza potrjena do to mere, da bi med Črtomirjem in slovensko zgodovino lahko potegnili nekaj vzporednic. Vprašanje, ali je Prešeren njegovo osebnost gradil ravno na takšni ideji, pa po najinem mnenju ostaja stvar debate.

II

Hipotezi:

Črtomir ni goreč vernik.
Prešeren je, skozi pojmovanje vere v Krstu, gradil idejo »svetovnega etosa«.

Paternu pravi, da se sodobnemu bralcu lahko odkrivajo novi pomeni tudi v Prešernovi podobi krščanstva. Le-to je razvil ob Črtomirju in se z njim v uvodnem sonetu tudi duhovno poenotil.

Zato se sodobni bralec sprašuje, kakšen vernik je bil pravzaprav Črtomir.

Avtor meni, da so mu bistvene le notranje vrednote vere: njen etos (moralna struktura), njen čut za dobro, za ljubezen med ljudmi, s spravo med narodi. Pravi, da že kot pogan ni bil vernik slepe vrste. Torej je bilo tudi darovanje boginji Živi, ki ga je opravljal še preden se je začela bitka, le zaveza neki formalnosti. Morda bi lahko Prešeren to tudi nakazal, ko pravi, da je Črtomir daritev opravil po navadi ("Darí opravit bógnji po navadi"). Srdito bojevanje za "črte za bogove na oblaki" in za njih "božje veže" je bilo zanj branjenje obstoja in ponosa lastne in narode identitete. Duhovniku, ki je bil prinašalec nove vere in obredja, pove zelo naravnost, kaj je zanj v resnici smisel vere: "vem, de malike, in njih službo glave služabnikov njih so na svet rodile, v njih le spoštvál očetov sem postave". Po Črtomirovem prepričanju je poganska vera izmišljotina njenih svečenikov, kar je bilo za tisti čas izjemno svobodomiselno stališče. Z enakim, kritičnim razmislekom tako dojame in sprejme tudi novo vero: "Ljubezni vere, in miru in sprave,ne branim se je vere Bogomile."

Sklep:

Črtomir torej ni bil goreč vernik in to mu kot (najbrž) izobraženemu plemiču niti ne moremo zameriti. Stara vera, vera boginje Žive, ki je bila del identitete njegovega lastnega ljudstva, mu je bila sveta ravno zato, ker je predstavljala in osmišljala njegov narod. A časi so se spremenili in na pohodu je tisti, ki »se kliče Bog ljubezni«. Je bilo torej nekomu, ki ostaja eden izmed zadnjih poganov, zadnji bojevnik, ne nazadnje skeptični vernik, težko zamenjati poganske bogove za tistega, ki je bog edine preostale in ljubljene? Verjameva, da ne.

Paternu je prepričan, da se Črtomir v resnici ni spremenil niti spreobrnil. V svojem globljem etosu in bistvu je ostal enak, sebi zvest. Kljub sprejetju krsta in oglejskega (ne salzburškega, od koder so prihajali bavarski misijonarji) misijonarstva.

Avtor je mnenja, da vse to kaže na Prešernovo idejo »svetovnega etosa« oziroma na gradnjo nekakšnega svetovnega moralnega stebra. To pomeni, da bi naj bi vse mitološke, obredne in institucijske različnosti med narodi imele le simbolni, razlikovalni značaj. Vsi naj bi prerasli vsakršne predsodke in se povezali v skupno etično jedro, ki bi bilo usmerjeno v skupno voljo in vero v dobro. To se najbolje nakaže ravno v Črtomirovem dojemanju vere in v njegovi kasnejši misijonarski dejavnosti. Morda so tisti, ki so »dalej čez njih mejo« ravno v ta »svetovni etos« in miselnost povezana skupnost, ki jim Črtomir, v skladu s to filozofijo »preganja zmot oblake.«

V gradnji take filozofije bi moral biti Prešeren v skrbeh, da njegovo delo naposled ne bo zaobšlo cenzure. Bi bilo torej mogoče, da je Črtomirjev miroljuben in vdan prehod v krščanstvo le krinka? Cenzura je delo odobrila brez zadržkov, brala in kupovala ga je celo duhovščina. Katoliška stran je Prešernovo pesnitev celo razglašala za najboljše delo, ker je menila, da Črtomirjeva spreobrnitev proslavlja zmago krščanstva. To dejstvo je pesnik komentiral v pismu Čelakovskemu 22. 8. 1836: "Moj najnovejši proizvod, Krst pri Savici, presojajte kot metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil združen namen, pridobiti si naklonjenost duhovščine." In s tem tudi oblasti, ki bi vsakršne ideje o t.i. svetovnem etosu ali poskusih nacionalizma, zavrgla in cenzurirala.

Sklep:

Meniva, da se da Paternujevo domnevo precej dobro podpreti, saj sva tudi sami dodali nekaj primerov in citatov. Dodatno težo ji zagotovo zagotavlja tudi zgodovinsko in politično ozadje v katerem je Krst pri Savici nastajal. Vemo, da so se v Evropi počasi prižigali plamenčki osvobodilnih gibanj. Po zatrtem italijanskem uporu je Mazzini ustanovil gibanje Mlada Italija. V Varšavi je leta 1830 izbruhnil upor proti carski Rusiji, v nemških deželah je vladalo ostro zatiranje opozicije in demokracije. Iz teh razmer je tudi tam zraslo kulturnopolitično gibanje Mlada Nemčija. Metternichov absolutizem je bil krivec, da je tudi v slovenskih deželah vladalo politično mrtvilo ter prepoved javnega delovanja. Verjameva, da bi lahko to vzdušje vplivalo na Prešernovo pesnitev, a ne dosti več kot to. Zamisel o t.i. svetovnem etosu je plemenita in izjemno velikopotezna. Morda jo je Prešeren tudi gradil, a zaradi premalo jasno nakazanih motivov nisva prepričani, da jo dejansko tudi zgradil.

III

Hipotezi:

Avtor izpostavi vprašanje: Ali v sodobni književnosti obstaja zgodba, ki enaka Črtomirjevi?
Branje novejših del nam razširja razumevanje starejših.

Paternu je odprl še vprašanje, ki je sicer zanimivo za sodobnega bralca, s samim Krstom pa nima neposredne zveze. Zanimalo ga je, ali bi v sodobni književnosti lahko nastala zgodba, ki bi bila vsaj od daleč podobna Črtomirjevi. Kot potrditven primer navaja argentinskega pisatelja J. L. Borgesa in njegovo kratko pripoved Leta Gospodovega 991 (1976). Borges je prav tako posegel nazaj v zgodovino srednjega veka in v zgodbi predstavil brezupni boj saksonskega bojevnika Aidana. Ta, kot branitelj Anglije, z zadnjimi vojščaki plane v brezizhodni položaj s premočnimi Vikingi. Avtor je podobnosti videl predvsem v Aidanovem sklepnem govoru izmučenim vojščakom. Prizor je podoben tistemu, v katerem Črtomir v Ajdovskem gradcu nagovarja zadnje junake.

Paternu pravi, da Borges izbira še radikalnejše položaje in značaje, da je Aidanov govor trši, smrt saksonski bojevnik tako rekoč ukazuje. Vemo, da Črtomir svoji zdesetkani vojski ponudi možnost pobega. Pomembna podobnost se kaže predvsem v motivu edinega preživelega, pesnika, ki bo ponesel vest v daljno prihodnost. Aidan svojega sina Werfertha določi za to poslanstvo in konec odstavka pokaže, da ga tudi izpolni: "a ustnice njegove so že začele izoblikovati stih." Tudi Krst pri Savici ima pesnika, ki junaško zgodbo pripoveduje sodobnikom, a iz svoje osebne razdalje.

Sklep:

Zgodbi sta si seveda v marsičem različni in težko bi ju povsem lahkega srca enačili. Res pa je, da ob prebiranju odlomka pomislimo na Črtomirja. Skozi Aidanov nagovor sva opazili velikansko prošnjo, o kateri spregovori Črtomir. Je že res, da je ponujena izbira med bojem in življenjem, a po tem, ko je bila izgovorjena, bi lahko malokdo zapustil bojne vrste. Črtomir o smrti na tako krut način kot Aidan ni spregovoril, situacija je bila pa povsem enaka. Aidan je v svoji odkritosrčnosti okruten, Črtomir pa skozi nagovor mogoče malo manipulativen. Avtor članka meni, da je to primer, ki nam pove, da zgodovina literature ne poteka samo iz preteklosti v sedanjost, temveč tudi obratno. To pomeni, da nam lahko branje sodobnih del spreminja branje starejših, saj vnaša nove pomene, ki bi jih sicer zgrešili. S hipotezo se strinjava, saj je branje Borgesovega dela tudi nama odprlo še en pogled – in sicer na malce bolj krutega Črtomirja.

Zgodba o jeziku

Hipotezi:

Prešeren je pri izdaji Krsta pri Savici ukanil duhovščino ter cenzuro.
Odločitev za »povest v verzih« ni naključna.

Najbolj prikrita zgodba Krsta pri Savici bi naj bila tista, ki govori jeziku. Paternu pa je mnenja, da lahko tudi ta pove ogromno, če jo poznamo.

Paternu meni, da sta imela Prešeren in Čop načrt o kultiviranju slovenskega jezika, najprej seveda pesniškega. Njegovo literarno nedoraslost in zaostalost sta namreč hotela pripeljati do visokih estetskih in izraznih zmožnosti, ki bi bila po meri evropske literature. To prizadevanje je imelo zaledje v slovenski nacionalni ideji, saj je v takratni Evropi razvita jezikovna kultura pomenila legitimacijo naroda. Zato ni čudno, da je bilo po mnenju izobražencev najprej pomembno kultivirati slovenščino. Tako bi lahko v kulturi pesniškega jezika dosegli tisto, kar kot nerazvit narod nismo mogli ne v upravi, ne v politi, ne v prosveti, ker slovenščina ni imela niti temeljnih pravic. Paternu pravi, da je Prešeren videl možnost v eni izmed vodilnih teorij nemške romantike – obvladovanje umetnostno najbolj zahtevnih in uglednih oblik poezije v materinščini. Še posebej cenjene so bile oblike italijanske renesanse, kot so na primer sonet, stanca, tercina. Obvladovanje soneta, ki bi naj bilo nekakšno zdravilo zoper barbarstvo, je Prešeren več kot mojstrsko dokazal leta 1834, ko je izšel Sonetni venec.

Avtor članka meni, da je bil Krst pri Savici nadgradnja njune jezikovne zgodbe. Prešeren si je zanj izbral dve izmed zahtevnejših oblik evropske poezije – za Uvod trivrstično tercino in osemvrstično stanco za Krst. Sama izbira seveda ni bila naključna. Tercina (aba-bcb-cdc … ) je bila zaradi verižnega poteka rim primerna za napeto epsko pripoved, usmerjeno v dogajanje.

Primer tercine:

Valjhún, sin Kajtimára, boj krvávi a
že dolgo bije za kršansko vero, b
z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi; a
končano njuno je in marsik'tero b
življenje, kri po Kranji, Koratáni c
prelita, napolnila bi jezéro. b

(Prešeren 1991: 40)

Osemvrstična stanca (abababcc) je bila nasprotje tercini. S svojo razporeditvijo rim je poudarjala kitično zamejevanje in zaustavljanje toka epske pripovedi s sklepnimi miselnimi postanki (cc) – premik v lirsko in dramsko strukturiranje besedila.

Primer osemvrstične stance:

Mož in oblakov vojsko je obojno a
končala temna noč, kar svetla zarja b
zlatí z rumenmi žarki glavo trojno a
snežnikov kranjskih sivga poglavarja, b
Bohinjsko jezero stoji pokojno, a
sledu ni več vunanjega viharja; b
al somov vojska pod vodó ne mine, c

in drugih roparjov v dnu globočine. c

(Prešeren 1991: 44)

Paternu je prepričan, da Krst pri Savici ni naključno »povest v verzih«. Pesniška epika je v obdobju romantike namreč spet dobila veliko veljavo. »Povest v verzih« pa je v tistih časih postala nacionalna epska pesnitev, ki jo je nemški teoretik Friedrich Schlegel postavil za temeljno preizkušnjo vsakega naroda. Literatura se je po njegovem dobro začenjala šele takrat, ko se spiše nacionalna pesnitev v visokem pesniškem jeziku ter slogu. Krst pri Savici je dokaz, da se je Prešeren zavzel za kultiviranje slovenščine. Za takšno delo je bil namreč predviden spopad dveh zgodovinskih dob, na katere je vezana junakova osebna usoda. Tega, kar se je dogajalo s Črtomirjem skorajda drugače ni mogoče zajeti.

Uvodni sonet prav tako ni po naključju naslovljen na Matijo Čopa. Bil je namreč svetovljansko razgledani teoretik in skupaj s Prešernom tisti, ki je slovenščino povzdignil v areno evropskih pesniških jezikov.

Nadvse pomembno pa je Prešernovo pismo Čelakovskemu, ki sva ga zgoraj že omenili: »Moj najnovejši proizvod Krst pri Savici, ki je izšel nekako konec marca, prosim presojajte kot metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil povezan namen, pridobiti si naklonjenost duhovščine.« Pesnik se je sam, ne brez namena, poigral še z eno možnostjo branja pesnitve. V Prešernovih besedah vidimo spust visokega jezikoslovnega projekta v »metrično nalogo« in spust velike osebne izpovedi v preprost osebni račun. V resnici je bilo drugače. Pesnik se je sarkastično norčeval iz branja duhovnikov, cenzorjev, skratka nasprotnikov. V njegovem delu so, kot neprofesionalni bralci, videli vdajo in račun. Čelakovsky, ki je Prešerna in situacijo dobro poznal, te ironije ni mogel prezreti. Literarnozgodovinske razlage, ki niso zmogle razumeti Prešernove komedijantskega vživetja v pamet takratne slovenske duhovščine, so šolski primer bralne pomote. Pesnikovih stavkov ne bi smeli brati naravnost, brez dvoumja, kar je Prešeren očitno celo hotel. Pri poeziji je zmožnost dinamičnega dojemanja namreč vitalnega pomena in če tudi sami zaključiva s Paternujevimi besedami: »Če pade kultura branja, pade tudi pesem, ki jo beremo.«

Sklep:

Prepričani sva, da v Krstu pri Savici ne gre le za klasično tragično ljubezensko zgodbo, v katero poseže usoda. Z njo je Prešeren zavestno začel postavljati temelje kulture slovenskega naroda, kar je ob pomoči Čopa tudi izvrstno izpeljal. To dokazuje njuno trdno prijateljstvo, skupna ljubezen do naroda in pa seveda Čopova podkovanost v literarni teoriji. Avtor potrdi hipotezo, da je izbira „pesnitve v verzih“ nenaključna. Prešeren je s Čopovo pomočjo izbral obliko, ki je veljala za temeljno preizkušnjo vsakega naroda. Glede na to, da se je Prešeren s svojim krogom močno zavzemal za dvig slovenskega naroda, izbira nikakor ni mogla biti zgolj naključje. Meniva tudi, da je Prešeren v pesnitev skril mnogo več, kot se kaže na prvi pogled in morda celo več, kot smo lahko odkrili ob natančnih branjih. Njegova igrica o zmagi krščanstva, s katero naj bi ukanil duhovščino in cenzuro, je morala imeti višji namen kot le preprosto igračkanje z oblastjo. Hipotezo o ukani sicer potrjuje Prešernovo pismo Čelakovskemu. Vseeno pa ni mogoče neomajno trditi, da je Prešeren v pesnitev skril vse, kar natančni bralec najde in si razlaga.

Sklep

Natančno branje Krsta pri Savici in Paternujevega članka naju je prepričalo, da je Prešeren v resnici pesnik, ki ni nikoli do kraja prebran. Paternu je izpostavil štiri vidike branja Krsta pri Savici. Ob večkratnem raziskovanju članka in Krsta, sva njegove trditve večinoma podprli in jih skušale z dodatnimi dokazi tudi okrepiti. Uvodna trditev najinega sklepa je potrjena in temu v prid govori tudi dejstvo, da sva ob večkratnem prebiranju tudi sami podvomili v Paternujeve hipoteze. Tako so ob sklepih posameznih delov avtorjevih zgodb tudi pomisleki, ki po najinem mnenju opozarjajo na pomanjkljivost samih hipotez.

Krst pri Savici je odprto delo, za katero obstaja več različnih branj in razumevanj (avtor članka navaja štiri). Takšno delo je bolj umetniško kot zaprta dela, ki imajo en sam točno določen pomen, in za bralca tudi zanimivejše. Vsak bralec lahko Krst pri Savici razume nekoliko drugače, odvisno od njegove sposobnosti in kulture branja, a to ne pomeni, da lahko vsakdo počne z delom, kar hoče in mu podtika kakršnekoli pomene. Količina branj vseeno ni brezmejna, saj ima Krst kljub svoji pomenski gibljivosti svojo jezikovno in smiselno oprijemljivost. Prostost vsakega novega branja zahteva nove argumente – "prava prostost zahteva od nas več kot razvezana samovolja" (Paternu 2006: 284).

Spoznali sva, da sta bralčeva zmožnost in kultura branja res tisti, ki odločata o naši odprtosti v pomene in zmogljivost dojemanja besedila. Tako Krst pri Savici ostaja mojstrsko delo in čaka na naslednjega, ki bo v njegovem jedru odkril še eno zgodbo.

Terminologija

Boris Paternu v članku opredeljuje Krst pri Savici kot pesnitev in povest v verzih, s slednjim izrazom je svoje delo v podnaslovu označil tudi Prešeren. V literaturi, ki je bila tudi podlaga za nastanek seminarske naloge, se pojavlja še oznaka ep.

Avtor članka razlaga, da je Prešeren podnaslovil svoje delo "povest v verzih", torej "krajšo pripovedno delo ali zgodbo, napisano v stihih".

Ep je »pripovedna književna vrsta, verzificirana, v privzdignjenem jeziku« (Kmecl 1996: 281), je "ena osrednjih zvrsti starejše, t. i. klasične poezije oz. epike (pripovedništva); glavne značilnosti so ritmična vezanost (enakomeren verz), pridvignjen jezik in slog, stalni obrazci" (Kos 2009: 91).
Pesnitev je "delo v verzih in z daljšim obsegom; zlasti pripovedna dela, npr. ep." (Kos 2009: 299).
Povest je "v sl. literaturi, lit. kritiki in vedi oznaka za posebno pripovedno zvrst, udomačena zlasti v 19. stol., […] Leta 1836 jo je F. Prešeren v Krstu pri Savici med prvimi uporabil v smislu verzne povesti" (Kos 2009: 321).
Povest v verzih (verzna povest) je "pripovedna zgodba v verzni obliki, priljubljena zlasti v romantiki" (Kos 2009: 454).

Janko Kos za povest v verzih razlaga, da "ne gre torej za večji ep, kot ga je gojil še klasicizem, ampak za eno krajših epsko-lirskih zvrsti, s katerimi je romantika nadomeščala velike epske oblike. […] Glavne značilnosti zvrsti so: razmeroma majhen obseg (od 500 do 1000 verzov); epsko-lirska sestava, kar pomeni, da prehaja iz čiste pripovedi v liriko; v notranjem slogu pogoste dramatične in lirične poteze; v središču je romantični junak s svojo izjemno usodo, ki jo določajo življenjski obup, zlom zaradi neskladja med ideali in stvarnostjo ali zaradi krivde, ki je pa ni docela kriv" (Janko Kos 1991: 23–24).

Viri in literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Mihelač in Nešović, 1996.
Janko Kos: Uvodne opombe. France Prešeren, Krst pri Savici. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991 (Klasje).
Janko Kos in drugi: Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009.
Boris Paternu: Prešernov Krst pri Savici. France Prešeren: Krst pri Savici. Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1970.
Boris Paternu, 2006: Kako brati »Krst pri Savici«. Slavistična revija, letn. 54, št. 3. 283–293.
France Prešeren: Krst pri Savici. Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1970.
France Prešeren: Krst pri Savici. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991.