Bina Štampe Žmavc

Bina Štampe Žmavc, slovenska pisateljica, pesnica, režiserka in prevajalka, * 4. oktober 1951, Celje.

Članek, objavlen v pesniški zbirki Snežroža (2007), je napisala Milena Mileva Blažić.

Analiza članka

Članek o pesnici in pisateljici Bini Štampe Žmavc je v obliki spremne besede objavljen v pesniški zbirki Snežroža. Avtorica je Milena Mileva Blažić. Bino Štampe Žmavc opredeli kot pesnico, ki piše za dvojnega naslovnika, kar pomeni da jo berejo tako mladi kot odrasli bralci. Umetnica se pri svojem ustvarjanju izraža v pisanju vseh treh književnih zvrsti (poezija, proza in dramatika), pa tudi v prevajanju (Eric Carle, Sam McBratney, Anita Jeram).

Avtorica kot bistveno značilnost pesnice in pisateljice, ki se je rodila v času modernizma in svoj ustvarjalni credo razvila v času postmodernizma, izpostavi liričnost v vseh književnih zvrsteh. Njeno pisanje vsebuje izrazite čustvene prvine, razpoloženja in simbole, ki segajo od tradicionalnih (pomlad, nebo, zvezde) do sodobnih (tihota, zrak, žep). V zbirki Snežroža, avtorica izpostavi tipično pesniško dihotomijo – eros in tanatos. Pesnica rehabilitira čustvenost, intuitivnost, poudarja osebno mitologijo, zasebnost in intimnost. Prenavlja lirične, pesemske in avtobiografske prvine, uporablja jezikovne igre (neologizme – tvorjenke) in indirektno sporoča prek melanholičnega razpoloženja, v katerem se je znašel lirski subjekt. V skladu s postmodernistično estetiko uvaja prvine nove – zasebne – mitologije, išče nove oblike za nove izkušnje v novi dobi. Njena besedila so pesemski odgovori v miselno zahtevnem času.

Bina Štampe Žmavc je medbesedilno vpeta v kontekst slovenskega mladinskega pesništva prek Župančiča, Kosovela, Zajca, Vegrijeve, Pavčka in Novaka. Ti so avtorici blizu zaradi poetičnosti, liričnosti; vsi skupaj so vpeti v literarno tradicijo slovenske mladinske književnosti od starejše, novejše do sodobne in vsak posamezno je izrazita avtorska osebnost. Od svetovnih avtorjev sta na avtoričin credo vplivala Oscar Wilde in Antoine de Saint-Exupery s filozofijo večnega otroka. Pisateljičino pojmovanje kraja in časa – kronotopje – usmerjeno v mitičnost. Brezčasnost pojmuje kot sveti čas, zato je raba sedanjika pogosta. V njeni liriki najdemo čudežne prostore, kjer sta izolirana čas in kraj. Lirski subjekt je prisoten, vendar na distanci. Simbole (pomlad, rosa, svit …) pojmuje kot čudeže. Dogajanje v pesmih je harmonično (idila, raj vrt) ali disharmonično (čas, smrt), saj svet zunaj simbolov ne obstaja, ker je krut. Pesnica ubeseduje mitološko pojmovanje časa in prostora, kjer odrasli nimajo vstopa, le gospa smrt vstopa, in sicer nepovabljena. Pesmi so najgosteje napisane v verzih – dvovrstičnih in štirivrstičnih – in se rimajo, kar pomeni, da pesnica v času postmodernizma izhaja iz tradicionalne lirike in da novosti prinaša na področju novotvorb, mitičnem pojmovanju časa in prostora.

Vir

Bina Štampe Žmavc, 2007, Snežroža, Celjska Mohorjeva družba