Ženski svet, let. 3, št. 11, november 1925, str. 314

Še, še si lepa in v tajnosten smeh
še so odete tvoje oči,
in še te iščem po vseh poteh,
čeprav ti korak moj več ne sledi.

Še, še me vabijo tvoje oči,
ko se poltiho, mirnó nasmehljaš,
in tvoje srce resnico taji,
in ti molčiš, da je ne izdaš.

Da, še si lepa, a tako si hladná,
nedojetna kot vila, ki ubeží,
da ne izda skrivností srca
ali pa lovcu srce prestreli.

Analiza uredi

V prvi kitici pesnik opeva lepoto ženske, izvemo, da je to skrivnostna morda vzivišena ženska. Njene oči, ki so odete v tajnosten smeh simbolizirajo njeno dušo. Pesnik hrepeni po njej in jo želi videti, čeprav se njune poti redko križajo. V drugi kitici izvemo, da prikriva pred njim svoja prava čustva, resnico ki jo skriva v srcu, na nek način pa ji njegova pozornost godi, saj ga vabi s svojimi očmi in se mu poltiho mirno nasmiha. Tudi v tretji kitici opeva njeno lepoto, vendar je tu že slutiti, da pesnik sumi da ga dekle ne ljubi, ugotavlja da je hladna, nedosegljiva, primerja jo z vilo, pravljičnim, skrivnostnim bitjem, ki ji z nobenim ujmovanjem ne prodreš do dna. Vile po bajkah skrivajo svojo pravo identiteto, človeka s svojo skrivnostnostjo in čarobnostjo očarajo, vendar umorijo vsakogar, ki jih prepozna. V zadnjem verzu se primerja z lovcem, ki bo ustreljen če bo izvedel skrivnost njenega srca. Misterioznost pa še povečujejo pogosti sičniki in šumniki. K ritmu pripomore paralelizem. Gre tako za stilistično kot vsebinsko pomembno figuro. Vsebinsko namreč paralelizem (v najpogostejšem ponavljanju členka še) subjekt izrazi svoje brezmejno hrepenenje, ki ostaja in bo verjetno živo še dolgo časa, kljub skrivnostnim hladnim čustvom ženske, ki je objekt oboževanja. Tudi prvotni naslov, ki je zapisan v prvem rokopisnem svežnju se je glasil »Še, še si lepa«. Kosovelove ljubezenske pesmi imajo doživljajsko podlago o čemer pričajo vpogledi v njegova pisma v prozne oblike ljubezenskega motiva, ki so bolj ali manj biografsko dokumentirane in v zapise njegovih znancev. Misel je tu obrnjena h konkretnemu dekletu, k Hedi Verstovškovi. Bila mu je nedosežen ideal. Pesnik je ta svoj prvi in menda edini globlji ljubezenski pretres doživljal dolgo, od zadnjih srednješolskih let do konca. Prvič je dekle opazil na ljubljanskem pokopališču, kamor je hodil obiskovat grobove svojih pesniških vrstnikov, posebno Murna in Ketteja. Poslej je neprestano iskal njeno sled in podobo, ki mu je bila skrivnostno hladna, ker se mu ni odzivala. Sam naslov pesmi Beatrice pove, da je Kosovel videl v njej nekaj podobnega kakor Dante v Beatrice, idealiziranem ženskem liku s katerim se je po potovanju skozi pekel in vice sešel šele v raju. Dikcija in tradicionalna kritična oblika z doslednimi rimami kažeta, da sodi pesem v zelo zgodnje obdobje, saj je Kosovel opeval Hedi že leta 1920.


Literatura uredi

– Franc Zadravec: Srečko Kosovel 1904 – 1926. Koper, Trst: Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, 1986.

– Srečko Kosovel: Pesmi in konstrukcije. Ur. Alfonz Gspan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977 (Knjižica Kondor 171. zvezek).