Barnicz

Barnicz (1981) je filozofsko-psihološki roman slovenskega pisatelja Toma Rebolja. Delo je nastajalo je več let, nekaj odlomkov je izšlo v reviji Sodobnost leta 1975.

Barnicz
Slika:Barnicz.rebolj.jpg
Avtor	Tomo Rebolj
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Ljubljana: Državna založba Slovenije
Datum izida	1981
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	154
Klasifikacija
COBISS ID	12385281

Zgradba in slog

Delo je razdeljeno na sedem enot ter 78 kratkih poglavij. Polno je pridevnikov, podrobnih opisov situacij, lokacij ter čustvenih stanj iz perspektive protagonista.

Vsebina

Barnicz je mladenič z željo po poslanstvu, ki bi dalo življenju smisel. V običajnih dogodkih vidi slaba znamenja, je pesimist. S teto ima nepojasnjen problematičen odnos, občutek krivde. Teta mu očita izgubljenost in je nad njim razočarana.

Barnicz se odpravi domov, vse do doma ima zasledovalca. Zasledovalec se predstavi kot Klaver in mu pove, da ga je moral poiskati, saj ga je videl v sanjah. Iz sanj je poznal Barniczevo stanovanje, v Barniczu vidi čudno, žalostno usodo. Na tetino željo se protagonist zaposli se v t. i. Ustanovi, opravlja monotono delo. Dodeljen je sodelavcu Landermanu, ki je osebnostno in idejno drugačen od direktorja ter ostalih delavcev Ustanove. Klaver si protagonista postavi za vzornika, pogovarjata se o usodi, mestu posameznika v vesolju ipd.

Sodelavec Landerman protagonista prepriča v izlet med službenim časom, potujeta mimo polj in nato skozi gozd. Barnicz razmišlja, kako so ga Klaver, Landerman, Tanja in Ustanova odpeljali na popolnoma drugo življenjsko pot, stran od Maje, ki jo je spoznal pri teti. Ob obali se opijeta in sanjarita o življenju na barki, stran od družbe.

Protagonistov odnos z Majo se poglobi, Landerman in Barnicz sta zaradi izleta okarana pri direktorju. Protagonist se spre z Ustanovinim ekonomom, ki mu veli, naj neha šibiti zaupanje kolektiva, ter pristane na Ustanovino veliko moralo. Barnicz mu očita zaprto miselnost Ustanove, pride do fizičnega konflikta. V zadnjih poglavjih romana se protagonist poslovi od Maje, da odpoved ter se še zadnjič sreča z Landermanom. Teta pogovor z njim zaključi z mislimi, da »nihče ni na tem svetu kaznovan tako zelo, da bi moral večno ostati tukaj«.

Sprejem

Roman ni prejel tolikšne pozornosti kot ostala Reboljeva dela. Kritike so bile mešane.

“

Kljub silnim komplikacijam je namreč vse na moč preprosto: neprilagodljiv mladenič, iskalec smisla, v svetu institucij in drugih "skrivnostnih sil", ki ga omejujejo. Alegorija v današnjem času je težko sprejemljiva, čeprav ni nemogoča (spomnimo se Pene dni Borisa Viana). Vendar morajo za njo stati "močnejše sile", tako jezikovno kot fantazijsko. Kljub vsemu pa je Barnicz poizkus, ki bi z več literarne moči in natančnejšo obdelavo lahko prinesel uspešnejši izkupiček. (Zorn 1988)

”

“

Svoj naslednji svet si izbiramo s tem, česar se naučimo v tem. Če se ne naučiš ničesar, bo naslednji svet enak sedanjemu ... To so besede iz mota, ki ga je Tomo Rebolj zapisal pred besedilo svojega romana BARNICZ. Njegov junak (čudnega naslovnega imena), mlad sanjač, bi rad »v življenju napravil kaj nepozabno velikega, enkratnega«, hoče se torej v tem svetu kaj naučiti. Po nasvetu tete (ki je ne mara, drugega od družine pa očitno nima več) stopi v službo pri neki Ustanovi. Tam se mu zdi vse nesmiselno (s sodelavcem sta na pol dremala, na pol prekladala potiskane papirje, katerih največ je nazadnje končalo v košu za smeti), samo njegov sodelavec Landerman je svetla točka v temi: s tem se nekega dne odločita za neopravičen izostanek od dela (celo na morje gresta), sledi proces z disidentoma, od katerih ugotovijo disidenta A (Barnicza) kot glavnega krivca, ki je že prej vnesel zmedo v red Ustanove, ne vzamejo pa mu še možnosti poboljšanja. Toda Barnicz jim presenetljivo (»z nesramno malomarnim glasom«) pove, kaj misli o njih in njihovem početju, in da odpoved, ne da bi vedel, kaj bo z njim poslej; glavno, da je našel v sebi dovolj poguma za to svojo »odvezo« (od neprestanega strahu). Marsikaj se je naučil, za mnogo je hvaležen prijatelju Landermanu, ki je z njim pogosto govoril o življenju in smrti, o tem, da se vse — kot pri pajkih — »začenja in končuje v eni sami točki«. V tej knjigi se sploh veliko premišljuje in sanja pa govori in govoriči, včasih globokoumno, večkrat pa »globokoumno«. Vse je namerno popolnoma abstraktno, »destilirano«, tudi ljubezen, kot da bi jo prepisal iz findesieclovskega slovstva: nič ne veš, kaj je bilo tam pod mostom, niti kaj naj si misliš o »vlažnih madežih« na Majinem krilu (kakšen pogum pravzaprav spričo trenutne »eksplicitne« usmeritve slovenske literature v stvareh seksa). Vse bledično, v sebi zatrto, dolgovezno, rahitično, mesečinsko irealno odprto k nekemu drugemu svetu. Ne poznam prejšnjih Reboljevih del, da bi lahko sodil, od kod in kam napreduje, in če napreduje. Da se povrnem k motu, ki si ga je izbral: uči se še lahko, ne na zadnjem mestu pa bi morala biti slovnica (interpunkcija). (Benhart 1982)

”

Viri

• Rebolj, Tomo. Nesmrtni Barnicz. Sodobnost (1963) letnik 23. Številka 1 (1975).
• Gosar, Doroteja. (2003). Tomo Rebolj - Aaron Kronski (Diplomsko delo). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
• Veler, Alenka. (1996). Tomo Rebolj / Aaron Kronski (Diplomsko delo). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
• Šket, Tanja. (2001). Pripovedništvo Toma Rebolja (Diplomsko delo). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
• Zorn, Aleksander. (1988). Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• František Benhart. Sodobnost 1982.