Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiografskih pripovedi.

Alenka Koron je bibliotekarka in raziskovalka na ZRC SAZU. Njena raziskovalna področja so literarna teorija, primerjalna književnost in metodologija literarne vede. V svojih objavah na mednarodnih simpozijih ter konferencah se ukvarja predvsem z novejšimi metodološkimi usmeritvami v stroki, z naratologijo oziroma teorijami pripovedi, teorijami avtobiografije, fikcije in teorijami diskurza. Produktivno interakcijo teh področij aplikativno preizkuša ob novejšem slovenskem in tujem pripovedništvu, interes za raziskovanje avtobiografij pa je v njej zbudilo ukvarjanje s pripovednim opusom Lojzeta Kovačiča.

Študija Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiografskih pripovedi je bila objavljena v publikaciji Jezik in slovstvo, let. 53 (2008), št 3-4.

Povzetek članka

V začetnem delu članka avtorica opredeli avtobiografijo kot izmuzljiv in dvoumen žanr, saj definicije ne morejo zajeti vsega bogastva empirije in ponujajo le skromno oporo osvetlitvam razlik med avtobiografijo, fikcijsko avtobiografijo in avtobiografskim romanom. Po Lejeunovi priljubljeni opredelitvi je avtobiografija retrospektivna prozna pripoved, ki jo lastnem bivanju napiše realna oseba, v središču pa je njeno individualno življenje, še posebej zgodba o njeni osebnosti (Koron 2008: 7, 8).

V nadaljevanju avtorica predstavi pomembnejše mejnike v raziskovanju tega žanra in nas seznani z dejstvom, da so se literarni teoretiki začeli z avtobiografijo ukvarjati pozno, in sicer v postklasični fazi teorij pripovedi (tj. konec 80. prejšnjega stoletja), medtem ko so se z avtobiografijo ukvarjali strokovnjaki drugih humanističnih ved že prej. Avtorica nam predstavi tudi velik pomen določenih psiholoških elementov na samoreprezentacijo, kot so samozavedanje, samorazumevanje itd., pa vse do Freudovega nezavednega. Ker je spomin, kot glavni element rekonstrukcije lastnega doživljanja, nezanesljiv, je ločevanje fikcijskega od nefikcijskega še toliko težje, če ne celo nemogoče (Koron 2008: 11). Članek se ukvarja tudi s temama pripovednost in fokalizacija, katerih uporabnost avtorica ponazori na primerih iz avtobiografij.

V pričujočem članku beremo še o nezanesljivem pisanju, ki je v avtobiografiji bolj na očeh kot v fikcijskemu delu še posebej, če primerjamo več avtobiografij istega avtorja. Avtorica zaključi s predstavitvijo bralčevega razmerja do avtorja avtobiografije, opozori pa nas na avtobiografske ponaredke in celotno izmišljene avtobiografije, ki so za realne bralce zelo moteči.

Ključni pojmi

- Avtobiografija – retrospektivna spominska pripoved avtorja o lastnem življenju, pri kateri se drži dejstev, ki so kot taka že vnaprej dana (Koron 2003: 192).

- Naratologija – del literarne teorije, ki se ukvarja s pripovedno prozo.

- Fokalizacija – postavitev v središče.

- Fikcija – kar je domišljijsko, izmišljeno in v resničnosti ne obstaja.

- Sebstvo - razširjen jaz, ki se širi v nezavedno.

Analiza članka

Avtorica s svojim člankom posega na področje literarne teorije, ki se ukvarja z vprašanjem kaj literatura sploh je, kako je napisana in kakšne so njene oblike. Osnovni del literarne teorije v članku je naratologija, tudi narativika ali pripovedoslovje, ki se ukvarja s pripovedno prozo, zanimajo pa jo zgodba, konstelacija oseb, pripovedna perspektiva ipd. A. Koron nam v članku predstavi tri faze naratologije (predstrukturalistična, strukturalistična in postklasična) in opomne, da je termin naratologija primernejši predvsem za strukturalistično fazo, v tretji fazi pa sta primernejši sopomenski množinski različici naratologije in teorije pripovedi (Koron 2008: 8).

Avtorica poskuša najti odgovor na vprašanje kakšen žanr je avtobiografija in ali je to sploh žanr ter s tem poseže tudi v genologijo. Genologija je del literarne vede, ki poleg žanra raziskuje še zvrsti, vrste in oblike književnih del. Avtobiografijo so natančneje začeli raziskovati šele v 60. letih prejšnjega stoletja, literarna veda pa se je spraševala o namenu avtorja, vlogi subjekta, razmerju s fikcijo, kasneje tudi o mestu avtobiografije v sistemu žanrov, njenih karakteristikah, funkcijah in razmerju z romanom. Novejše metodološke težnje literarne vede pa so izpostavile bralca, politiko, posredovanost subjektivnosti skozi sociokulturne in zgodovinske okvire itd. Kljub vsem raziskovanjem avtobiografija ostaja dvoumen pojem, katerega je potrebno še raziskati in natančno opredeliti.

V pričujočem članku avtorica raziskuje teoretnično-metodološke predpostavke nekaterih sodobnih naratoloških kategorij in modelov ter na zgledih iz slovenske literature prikaže njihovo uporabnost v raziskavah avtobiografskih pripovedi.

Avtorica si je v članku zastavila več ključnih vprašanj. V prvem vprašanju, kakšno je razmerje med identiteto avtorja, njegovo zavestjo, sebtvom in pripovedjo, se dotakne področja psihologije in psihoanalize ter pojasni, da je treba upoštevati, da posamezniku lahko ostane prikrito marsikatero čustvo in da posameznik velikokrat formira svojo preteklost v skladu s trenutnimi željami, pričakovanji in načrti. S tega vidika je avtobiografija le podvojitev predhodne strukture doživetja oz. konfiguracija časa na prvi ravni reprezentacije. Ker pa gre pri tem za prilagajanje preteklih dogodkov, je mogoče življenjsko pripoved nenehno popravljati in izdelati več možnih scenarijev. To pa se prepleta tudi z vprašanjem o fikcijskosti v avtobiografskem tekstu, ki primarno ni bil in še danes ni razumljen kot fikcija, ampak kot podvojena dejanskost. Eno ključnih spoznanj naratologije je, da igrajo že zaradi jezikovne posredovanosti spominov in historičnih vsebin pri njihovi reprezentaciji ključno vlogo iste pripovedne procedure, kot jih uporablja fikcija (Koron 2008: 11). Tako lahko ob rahljanju meja med fikcijskim in nefikcijskim v avtobiografski ubeseditvi povzamemo, da je avtobiografija zmes obojega.

Vprašanji pripovednosti in fokalizacije je avtorica poskušala dodatno osvetliti s primeri iz slovenskih avtobiografij, predstavila je odlomke iz naslednjih avtobiografij: Jakob Alešovc Kako sem jaz likal: povest slovenskega trpina v poduk in zabavo (1884), Ivan Cankar Moje življenje, Ivan Mrak Ivan O. in iz Trdinovega spisa Moje življenje. Ugotovila je, da se ob notranji fokalizaciji stopnjuje intenzivnost pripovedi, prav tako pa podeljuje visoko stopnjo pripovednosti poudarjena edinstvenost izkustva in kontrast med preteklostjo in sedanjostjo ter strnjena čustvena vsebina vtisov v trenutku pripovedovanja.

Zadnji dve vprašanji, ki sta avtorico zanimali, sta v zvezi z nezanesljivim pripovedovanjem in razmerjem med bralcem in avtorjem. Nezanesljivo pripovedovanje je v fikciji posledica nekompetentnosti, neresničnosti, neozaveščenosti ali napačne presoje. To ustreza tudi avtobiografiji, vendar se nezanesljivost v fikciji po navadi kaže kot zunajtekstualni problem (besedilno neskladje), v avtobiografiji pa predvsem v zunajtekstualnih relacijah ali medbesedilno. Nobena avtobiografija se ne more izogniti kateri od različnih vrst zamolčevanja, pa vendar se bralci nadejajo, da so popisana doživetja resnična. Bralska recepcija pri avtobiografiji je drugačna od recepcije fikcijskih žanrov. Ta drugačnost pride najbolj do izraza, kadar si avtor posvoji doživetje druge osebe in ko je avtobiografija v celoti izmišljena. V slovenskem prostoru bi verjetno zelo težko izsledili avtobiografske ponaredke, v globalnem merilu pa niso nikakršna redkost (Koron 2008: 18). Za bralce takih avtobiografij je to seveda zelo moteče in se neredko sprašujejo o avtorjevi etiki in korektnosti. Najbolj pošteno je, da se take avtobiografije, takoj ob razkritju, objavi kot fikcijske.

Zaključek

Menim, da avtobiografija še vedno nima natančno določene definicije, ki bi točno omejila sporne točke in razjasnila kakšne so razlike med avtobiografijo, fikcijsko avtobiografijo, avtobiografskim romanom in romanom kot avtobiografija - nova žanrska oznaka, ki ga uvaja A. Koron v članku Roman kot avtobiografija. Avtorica je v članku odprla kar nekaj vprašanj, ki zahtevajo še dodatne študije in interpretacije v pomoč novim teorijam in osvetlitvam avtobiografske pripovedi.

Vir

Alenka Koron: Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiogrfskih pripovedi. JiS LIII/3—4 (2008). 7—21.

Literatura

Alenka Koron: Roman kot avtobiografija. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnost, 2003 (Obdobja 21). 191-200.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.