Arabska književnost
Začetki arabske književnosti segajo v 6. stoletje našega štetja, ko je bila še povezana s prvotnim beduinskim življenjem na Arabskem polotoku, v začetku 7. stoletja pa je prerok Mohamed njen razvoj zavrl in prednost dal verskomoralni reformi (Kos 25). Vrh arabska književnost doseže med 8. in 10. stoletjem, kar imenujemo klasična doba, sledi poklasična doba po letu 1000, po letu 1400 pa ta književnost zamre vse do preroda v drugi polovici 19. stoletja (25).
Arabska književnost se je razvila v dve področji: lirsko pesništvo ter pripovedništvo v prozi; dramatika in ep se nista razvila, najbolj znano delo pa je gotovo Koran (653 po Kr.), sveta knjiga islamskega verstva (25).
Lirika
Poudarek pri poeziji je bil na metriki, katere ritem je slonel na redni menjavi dolgih in kratkih zlogov, podobno kot pred tem pri indijski, grški in rimski poeziji (25).
Pomembno ritmično-stilno sredstvo je bila rima, osrednja pesniška oblika pa gazela (arabsko "ghazal"; preja, tkanje), ki je bila po vsebini največkrat hvalnica ljubezni, vina, življenjske modrosti: ko je opevala vojno, bitke in zmage, bila žalostinka za umrlimi ali satira, se je imenovala kasida (25).
Beduinska poezija
Ko je poezija nastajala še iz prvotnih beduinskih razmer (6. in 7. stoletje), so v poeziji prevladovale kaside, ki so vsebovale stalno zaporedje tem: hvalnico pesnikovemu konju, opis ljubljene ženske, zabavljivo satiro na sovražnike (26). Pesmi so se ohranjale ustno do 8. oziroma 9. stoletja, ko so jih zbrali v zbirke, od katerih je najpomembnejša Muallaqat iz 8. stoletja; ta vsebuje po eno daljšo kasido osrednjih pesnikov, npr. Imra'alqaisa, Tarafe, Zuhairja, Lebida (26). Zbirka Hamasa je nastala po letu 800; njen avtor, pesnik Abu Tamman, je iz predislamske in islamske poezije zbral junaške pesmi, žalostinke, ljubezenske pesmi in satire (26).
Najbolj znana avtorja te poezije sta bila Šanfara in Ima'alqais; Šanfari pripisujejo več pesmi ohranjenih v Hamasi (pristna je kasida Lamiyat al-'Arab, ki je znana zaradi opisov življenja popotnega beduinskega "viteza"), Imra'alqais pa je najbolj znan po njegovi kasidi obljavljeni v zbirki Muallaqat in obsega tipične motive in ideje beduinske poezije (26).
Klasična poezija
V 8. in 9. stoletju se namesto stare beduinske poezije razvije nova lirika v okolju bogatih mest Damaska in Bagdada (26). V tem obdubju je poezija duhovno rastla iz na novo nastalega individualizma, hedonizma, verske skepse, deloma tudi iz muslimanske mistike, njene osrednje teme bile so uživanje, čutna in duhovna ljubezen, minevanje in smrt; najpogostejša zvrst sp panegiriki vladarjem, tako je ta poezija v precejšnji meri dvorska (26).
Osrednji avtor klasične poezije je bil Abu Nuvas, zbirka njegovih pesmi Divan vsebuje žalostinke, satire, hvalnice, erotične in pivske pesmi (26).
Poklasična poezija
Med 10. in 13. stoletjem arabska poezija nadaljuje s tematiko prejšnje dobe, pesniška središča pa so nastajala tudi zunaj azijskega Bližnjega vzhoda, še posebej v Egiptu in mavrski Španiji (27).
Osrednja avtorja sta Mutanabbi in Ibn Al Farid; prvi je pisal panegirike, satirične pesmi in žalostinke, Ibn Al Faridove pesmi, zbrane v knjigi Divan, pa združujejo mistično inspiracijo z erotičnimi motivi (27).
Pripovedništvo
Tudi prozno pripovedništvo v arabski književnosti ni poznalo daljših oblik (daljšo pripoved deloma nadomešča okvirna zgodba) ampak predvsem krajše: zgodbe, novele, pripovedke, pravljice, basni, anekdote; pogosto se je proza menjavala z vloženimi verzi (27). Snov in oblike je arabsko pripovedništvo črpalo iz indijske in perzijske književnosti, nato pa jih preoblikovalo v značilen izraz arabske družbe in kulture (27).
Izvirna zvrst je bila makama, pri kateri je bil pomemben duhovit in spreten dialog z igrivimi domisleki; začetnik te zvrsti je bil Hamadahani, glavni pisec pa Hariri (1054—1122), ki je svoje makame združil v ciklično pripoved Preobrazbe Abu Saida iz Saruga (Kos 27).
Tisoč in ena noč
Najpomembnejše delo v arabskem pripovedništvu je Tisoč in ena noč (arabsko Alf laila wa laila), ki je sestavljeno kot ciklična pripoved, pri kateri je okvirna zgodba o Šeherezadi, ki si rešuje življenje s pripovedovanjem zgodb (28). Precej zgodb je indijskega, perzijskega izvora, prvi začetki zbirke pa segajo v 8. stoletje v Perzijo, ko so jo sestavljale le indijske in perzijske zgodbe (28).
Skozi leta so to zbirko prevedli v arabščino in ji dodajali razne arabske zgodbe; dokončno obliko zbirka dobi v 17. stoletju (28).
Koran
Temeljna sveta knjiga islamskega verstva vsebuje izreke in nagovore Alaha ustanovitelju islama Mohamedu, kot so jih dali zapisati Mohamedovi nasledniki kalifi; delo je napisano v rimani prozi, pomembno ritmično sredstvo je paralelizem členov (25).
Literatura
Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.