Andrej Rozman Roza: GLEDA KONDOR AVION: brano delo (2. del)

Uvod

V seminarski nalogi sem analizirala del zbirke Gleda kondor avion: brano delo avtorja Andreja Rozmana Roze, pri čemer sem se osredotočila predvsem na obravnavo poezije in proze z vidika metod medbesedilnosti. Posvetila sem se zlasti tistim besedilom, pri katerih je medbesedilnost izrazita, in jih primerjala s predlogami. Andrej Rozman Roza se je rodil v Ljubljani leta 1955. S svojim jezikovnim, idejnim in miselnim svetom posega na različna področja ustvarjanja. Znan je kot avtor poezije (zlasti parodične in komične) in dramatike za otroke in odrasle, gledališki igralec, mojster uličnega teatra, modernist in avantgarist, ustanovitelj zaničniške verske skupnosti, romanopisec, humorist in satirik ter direktor najmanjšega možnega gledališča Rozinteater (Koritnik v Rozman Roza 2015: 187). Blaž Lukan ga je opisal kot nezgrešljivega Rozo: »Naiven, prostodušen, prijazen, lucidno neroden, poln spodrsljajev, včasih na meji imbecilnosti, a zagnan in vseskozi občutljiv ter človeški original.« Konec sedemdesetih let je Rozman začel objavljati v Tribuni, v Pesniškem almanahu mladih (1982) se je predstavil kot pesnik, v zborniku Mlada proza (1983) pa kot pisatelj kratkih zgodb. Leta 1978 je s prijateljem ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom, in ko je to razpadlo, soustanovil gledališče Ane Monró, v katerem je nastopal, pisal tekste in režiral predstave vse do leta 1995. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel naslednje nagrade: zlato ptico, nagrado Staneta Severja, dvakrat Levstikovo nagrado, Ježkovo in Župančičevo nagrado, nagrado za izvirno slovensko slikanico, desetnico, nagrado Prešernovega sklada … (Koritnik v Rozman Roza 2015: 191).

V senci sodobnikov Andrej Rozman Roza že od samega začetka ustvarjanja hodi po svoji poti in bralce ter poslušalce provokativno nagovarja v pogovornem jeziku, ki »se požvižga na predpisano rabo v učbenikih in se prilagaja svobodni fantaziji /…/.« (Koritnik v Rozman Roza 2015: 191) V njegovih delih torej »izstopata« načrten odklon od knjižne norme slovenskega jezika in igra z jezikom, kar sam avtor povezuje z gledališkim ustvarjanjem, kjer se (med drugim) tudi na ta način zbližuje z občinstvom. Andrej Rozman Roza jezik opredeljuje kot »tisto, kar mi govorimo.« (http://4d.rtvslo.si/arhiv/izslo-je/174379478) v intervjuju v Pogledih pa o svoji »sproščeni literarni govorici« še dodaja: »Da je jezik normiran, se mi ne zdi nič narobe, a gre v resnici za socialno kategorijo: če se v neki določeni situaciji bojiš, da boš s svojim jezikom izpadel neotesano, boš govoril zborno. Če ne znaš ali če nočeš, pač ne govoriš zborno. Toda to ni neka obveznost, je podobno vprašanju, ali si boš zavezal kravato ali ne.« (http://www.pogledi.si/ljudje/sprijaznil-sem-se-s-tem-da-sem-slovenec)

Zbirka Gleda kondor avion: brano delo je izšla leta 2015 (Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor), z izidom zbirke pa se je Rozman tudi formalno zapisal med slovenske klasike in se tako pridružil kanonu slovenske književnosti. V zbirki so zajeta več kot tri desetletja kreativnega ustvarjanja Andreja Rozmana Roze, ki so urejena po zvrstnem in časovnem ključu in razporejena na: poezijo za odrasle in otroke, zaničniške pesmi, odlomke izbranih dramskih in na koncu zbirke tudi redkih Rozmanovih proznih del (Koritnik v Rozman Roza 2015: 194). V spremni besedi k zbirki je o Rozmanovem raznolikem umetniškem ustvarjanju Andrej Koritnik zapisal:

"V prešernovski strukturi ali kanonu slovenske književnosti je Roza kakor ptič, ki na videz plaho, od spodaj navzgor, gleda avion na širokem, neskončno modrem nebu slovenske literature; gleda letalo na katerega se lahko usedejo le klasiki. Umetno postavljena meja med verizmom, hermetizmom in klasiko je morda primerna za akademske razprave, a če premislimo, kaj pomeni beseda 'klasično' (umerjeno, kar je sestavljeno iz skrajnosti), je jasno, da je Andrej Rozman že dolgo klasik – sprejemljiv za vse zvrsti in žanre, od smeha do joka, od pudra do ličila, od znanega lika popularnih televizijskih reklam, ki jih je igral z Markom Dergancem, do skromnega nastopa pesnika. Samorastnik v slovenski književnosti, ki si noče polomiti vseh zob v boju s požiralnikom – ker ve, da je kultura ekonomska dobrina – je prav zato nenavadna postava, ker je njegova ustvarjalnost tako prežeta z vsem, kar je živo. In to je še vedno predvsem jezik in užitek njegove (parodične) rabe. Toda če hočeš biti smešen, si najbolj smešen takrat, ko se norčuješ iz samega sebe. Pri tem ugotoviš, da so miti, ki so konstruirali tvoj narod in v katere so verjele generacije, psihoanalitična slika lastne preteklosti. In največkrat ne kažejo lepe slike." (193–194)

V delih Andreja Rozmana Roze zasledimo tudi rabo različnih postopkov oz. metod medbesedilnosti, s katerimi avtor priklicuje, predeluje, posodablja, parodira … znana in uveljavljena besedila slovenske in svetovne književnosti. »Blaž Lukan na primer trdi, da Roza s tem literarne predloge širi, poglablja, včasih pa z njihovo pomočjo napiše povsem novo zgodbo.« (http://www.delo.si/kultura/knjiga/andrej-rozman-roza-kot-slovenski-klasik.html) Z medbesedilnimi postopki je Rozman predelal in priredil Prešernova, Kosovelova, Cankarjeva, Levstikova in Aškerčeva literarna dela ter dela tujih literarnih veljakov. »Aristotelova predpostavka, češ da je s tem bralcu dan 'užitek v prepoznavanju', je Rozmanu pisana na kožo; ob tem, seveda, da nam je dano prepustiti se samosvojemu veletoku, ki ga za nas ustvarja Rozman, saj menda vedno piše z mislijo na bralca.« (http://www.delo.si/kultura/knjiga/andrej-rozman-roza-kot-slovenski-klasik.html)

Analiza medbesedilnosti

Prva polovica sklopa pesmi Za kaj

Rozmanova poezija je živa in aktualna zaradi motivov, tem, sproščene, »enostavne« verzne oblike in kompleksne rabe jezika. Ker pa Andrej Rozman Roza velja za mojstra satire in parodije, njegove pesmi zaživijo v vsej svoji veličini, ko jih avtor sam recitira in igra, kar močno vpliva na njihov ritem, rimo in druga pesniška sredstva (Koritnik v Rozman Roza 2015: 195).

V sklopu Za kaj so zbrane Rozmanove pesmi za otroke in odrasle, pri čemer moramo poudariti, da pesmi, ki jih je Rozman prvotno namenil otrokom, niso tipično otroške, saj vsebujejo teme in motive, ki nemalokrat delujejo groteskno. Lahko torej trdimo, da so tudi pesmi, namenjene otrokom, pravzaprav namenjene vsem bralcem in preko pomanjševalnic ter živalskih figur razkrivajo aktualne življenjske teme. Eno od parodičnih sredstev, ki jih zasledimo v začetnem sklopu pesmi Za kaj, je pomanjševanje pomembnih simbolov v objekt. To lahko ponazorimo s primerom iz pesmi Krokodilček Miki, kjer objekt predstavljajo škorenjčki, ki jih Miki ne pazi in ga zato mati »kara« z besedami, da se je za te škorenjčke moral njegov oče žrtvovati in trpeti. V spoznanje o »grenkosti« sveta (preko objekta škorenjčkov) Rozman na humoren in fantastičen način prenese grozljivi motiv žrtvovanja in smrti: »tedaj dojame Miki, da je grenak ta svet, / za vsako novo stvar na njem nekdo mora umret. / Zato ubije mamo, iz nje si skuha čorbo, / iz kože pa si sešije novo šolsko torbo« (Rozman Roza 2015: 9) Medbesedilnost zaznamo tudi v jezikovni podobi pesmi, saj v njej zasledimo arhaične izraze (se huduje, kara, nekdaj, grenak …), ki v bralcu prikličejo ljudskost, ljudsko govorico in slovstvo.

Grozljivi motivi so v večji meri kot v Krokodilčku Mikiju prisotni v pesmi Vran, kjer si vran vedno znova želi umreti (Koritnik v Rozman Roza 2015: 197): »Navadil sem se namreč z leti, / da mi ni sojeno živeti. / Zato umiram dan za dnem, / kako počnem to, sam ne vem. / Mama je rekla, da sem nor, / zdravnik, da kriv je alkohol. / Normalno menda res to ni, / a ne morem nič, to so strasti. // Od tebe želim si le to, / da bi še kdaj mi vzel glavó.« (13) V pesem so preko Petrovih sanj vključene tudi vojne razmere: »In sanja, da je čisto mlad, / da vojna je in on soldat. / Na straži je in budno pazi, / da kdo od kod se kam ne splazi./« (11) Rozman v tej kitici priklicuje vojne razmere, ki jih podkrepi z besedami vojna, soldat, straža. Peter v sanjah v vranu vidi sovražnika, pred katerim mora obvarovati sebe in kasarno. V pesmi Parada naroda je izpostavljena tema domovinskosti in narodnosti. V tej pesmi lirski subjekt na začetku nagovarja domače močvirje »Močvirje moje domače močvirje« (14), kar deluje kot parodija na Jenkov verz: »Pozdravljeno bodi / Sorško poljé« (Na Sorškem polji) ali na Prešernov verz: »O Vrba! srečna, draga vas domača« Pesem lahko označimo kot posnetek Jenkove Na Sorškem polji, saj se tudi tukaj lirski subjekt vrne iz tujine nazaj domov, kot simbol slovenstva pa je v obeh pesmih citatno predstavljen Triglav.

Prenos simbolov naroda (zlasti Triglava) zasledimo še v drugih Rozmanovih pesmih, poudariti pa moramo, da Rozman v njih vnaša lastnosti svoje poetike, kot na primer vprašanje samo(napihljivega) naroda in slovenske majhnosti (Koritnik v Rozman Roza 2015: 196). Na tem mestu moramo izpostaviti Intranacionalo, v kateri Rozman satirično obravnava srečno življenje Slovencev, kjer je etnična čistost predstavljena kot največje bogastvo: »Vendar zavedna etnogrupa / zaradi tega ne obupa/ in njena rasa se ne meša / pa naj bo platfus, golša, pleša, / naj bo bratranec hkrat stric, / naj ima pet parov bradavic / in naj, če hoče bog, / se kdaj rodi še kak trinog, / ki ima šest rok in tri oči, / le da po tujcih ne smrdi.« (21) V tej pesmi je prisoten odsev sodobnosti in hkrati kritičnost družbe, ki odklanja vse, kar je tuje, in poveličuje lasten obstoj ter vse, kar je »domače«, čeprav ni vedno najboljše. Rozman se tukaj pokaže kot mojster satire, ki je »etološki tip besedila, ki skuša prek ovinka posmeha izboljšati nravi, družbo, nazore. Satirik lahko v imenu lastnih estetsko-moralnih idealov udriha tudi čez literarno življenje, konvencije in književna dela, a tako, da samo govori o njih, jih pa ne posnema.« (Juvan 1997: 107)

»Rozmanova provokacija nikoli ni, in ne glede na to, kako daleč gre, samonamenska. Blaž Lukan bi dejal, da v osrčju Rozmanovega ludizma ni le posmeh, temveč je v njem skrita globoka, celo humanistična zavzetost za svet in človeka, posebej za tistega, ki izhaja iz slovenskih ¬logov.« (http://www.delo.si/kultura/knjiga/andrej-rozman-roza-kot-slovenski-klasik.html)

2.1.1 Medbesedilno navezovanje na že napisana literarna besedila starejših slovenskih književnikov

Andrej Rozman Roza se s satiro in parodijo ni posvetil le sodobnim temam, temveč je svoj igrivi verz, v katerem je metrum »preprost« in že s samo obliko desakralizira patetiko vzvišenega pesniškega poklica, posvetil tudi literarnim temam in velikanom preteklosti (Koritnik v Rozman Roza 2015: 199).

Urška

Na tem mestu moramo v ospredje postaviti Rozmanovo znano priredbo Prešernovega Povodnega moža. Rozman priredbo naslovi z Urška, s čimer takoj vzpostavi medbesedilno navezavo na Prešernovo pesnitev, saj Rozman v naslov prenese Prešernov literarni lik Urške. Uvodna verza »Res hudo je, če prelep / si za ta povprečen svet.« lahko označimo kot opis Urške, kateremu Prešeren v svoji pesnitvi nameni prve tri kitice, oz. povzetek Prešernovih prvih treh kitic. Rozmanov uvod hkrati lahko razumemo tudi satirično, saj deluje kot kritika sodobne družbe, kjer ima zunanja lepota vedno večji pomen. Andrej Koritnik v spremni besedi k zbirki Gleda kondor avion: brano delo pesem Urška razlaga kot ponovitev Rozmanovih parodičnih postopkov: »desakralizirati zgodbo, jo obrniti na glavo, aktualizirati in ji z ritmom dodati občutek poetične spevnosti, kakršna je bila že v Povodnem možu.« (199)

Citatna navezava na predlogo se torej izrazito kaže že s prenosom imena Urška, dopolnjuje pa jo tudi prenos značajskih lastnosti Prešernove Urške, saj Rozman ohrani njeno lepoto, vzvišenost in izbirčnost. Rozman se z dobesednim citatom imena sicer ne navezuje na povodnega moža, a vloga njegovega literarnega junaka, visokega koščenega frajerja na motorju, v marsičem asociira na povodnega moža. Lahko trdimo, da Rozman literarni lik povodnega moža posodobi, njegov pomen pa ohrani, saj tudi Rozmanov motorist, ki nima imena, Urško »odpelje v smrt«. V Urško je posodobljeno prenesen tudi dogajalni prostor Povodnega moža. Dogajanje se odvija na veselici oz. žuru, ki predstavlja današnjo obliko Prešernovega nedeljskega plesa. Omeniti moramo tudi dialoge med Urško in njenim izbrancem, ki so prisotni in vsebinsko podobni v obeh pesmih. Tudi Rozmanova priredba se konča tragično, saj Urška prostovoljno odide z motoristom, oba pa umreta v prometni nesreči.

Rozmanova Urška je torej prenovitev oz. prenos Prešernovega Povodnega moža v sodobni svet, v prvi vrsti pa jo označujemo kot parodijo oz. bolje rečeno travestijo.

Čeprav je za parodijo oz. travestijo značilen ironičen, satiričen ali humoren odnos do predloge in si ji nemalokrat pripisuje vrednostno znižano tematiko ali stil, je Andrej Rozman Roza v intervjuju v Pogledih o svojih predelavah dejal: »Ne, mislim, da v Urški nihče ni našel ničesar bogokletnega. Mogoče bi lahko v Presshernu, ampak saj sem se ga lotil zgodovinsko, navsezadnje so noter faksimili, neke vrste trdni dokazi, torej. Za Urško se mi pa celo zdi, da so pesem sprejeli zelo naklonjeno, kot posodobitev Prešernove pesmi. Pa tudi sam nisem hotel biti žaljiv, ko se lotevam predelav, se ne delam norca. Mislim, da me nimajo za ikonoklastičnega. Sicer me šole ne bi toliko vabile v goste. Tudi mojo Živalsko farmo so uvrstili v projekt Rastem s knjigo, to je že moja tretja knjiga, ki jo bodo brezplačno podelili vsem učencem določenega razreda. Kar najbrž pomeni, da sem precej uporaben za vzljubit slovenščino.« (http://www.pogledi.si/ljudje/sprijaznil-sem-se-s-tem-da-sem-slovenec)

Duma, Duma 2

V pesmih Duma in Duma 2 Rozman parodira Župančičevo Dumo. Rozman medbesedilno navezavo na predlogo izrazi že v naslovu, saj v prvem primeru dobesedno citira naslov Župančičeve pesmi, v drugem primeru pa mu doda še številko 2. To lahko označimo kot dobesedni prenos naslova predloge, kar v bralčev spomin takoj prikliče povezavo na obliko in vsebino Župančičeve Dume. Naslov Rozmanove in Župančičeve pesmi hkrati lahko povežemo z medbesedilnim navezovanjem na dumo kot enega od osrednjih pesniških žanrov ukrajinskega ljudskega slovstva. Župančičeva domovinska Duma se namreč zgleduje po ukrajinskih narodnih dumah, še posebej po tistih s socialno tematiko. Rozmanovi Duma in Duma 2 bralca presenetita že po prvih verzih, saj vanju ne vključi Župančičevega ženskega glasu, ki opeva idiličnost slovenske vasi, in moškega, ki hvali sodobno civilizacijo velikih mest, človeški napredek in svobodo. Prav tako Rozman v svoji dve pesmi ne prenese retoričnih vprašanj, ki so značilne za Župančičevo Dumo, in monologa, ampak prevzame osrednjo temo domovinskosti in nacionalnosti in jo, kot je za parodijo značilno, predrugači. Rozman visokoleteče ideale iz Župančičeve Dume spremeni v srajco Labod; spremeni jih v objekt, banalnost pa deluje humorno (Koritnik v Rozman Roza 2015: 196).

Nacionalnost Rozman obravnava kot predmet (srajca Labod), ki ga kupiš in obrabiš (Koritnik v Rozman Roza 2015: 196). Na predlogo se torej Rozman v tem primeru navezuje s prevzemom osrednje teme in motivov Župančičeve Dume, ki pa jih predrugači, predstavi v popolnoma novi podobi in jim dodeli nov pomen. Na prvi pogled se morda zdi, da Rozman s to pesmijo zaradi predrugačenja osrednje teme, »sproščenega jezika« in zunanje kratke oblike pesmi vzpostavlja posmehljiv odnos do predloge, a Andrej Koritnik v spremni besedi k zbirki to zanika in Rozmanove priredbe razlaga takole: »Narobe bi bilo misliti, da je Roza mite in velike teme slovenske literarne preteklosti že tedaj parodiral kot nepomembne in jih le banaliziral. Nasprotno: ravno ker imajo težo, so toliko bolj veljavni, če jih znaš postaviti na glavo in pri tem dobiti povsem novo sliko, nove pomene in branja ali recitiranja.« (196–197)

Ahti bori!

Tudi v tej pesmi Rozman napove medbesedilno navezavo na Kosovelovo pesem Bori že v naslovu. Naslov Rozmanove pesmi deluje parodično, saj citatno dobesedno prevzame Kosovelovo besedo bori, ki ji doda Ahti, kar si lahko razlagamo kot narečno obarvano besedo, ki označuje glagol paziti. Rozman pesem začne z nagovorom »Srečko, sorry –« (34), s katerim v besedilo vnese sklic na Srečka Kosovela, s tem pa bralcu še jasneje sporoča, da pesem temelji na prenovi Kosovelovega dela. »Drevesa se v Kosovelovi poeziji pojavljajo zaradi različnih podobnosti, ki jih je pesnik odkrival med seboj in njimi, pa tudi za to, ker je na drevesa projiciral svoje občutke, predvsem žalost. V pesmih so drevesom pripisane simbolne lastnosti hrepenenja po transcendenci, drevo je tudi metafora za lirski subjekt in umiranje Evrope.« (https://sl.wikiversity.org/wiki/Darja_Pavli%C4%8D:_Kosovel_in_moderna_poezija:_Analiza_podobja#Drevesa)

Lepa Vida v akciji

Lepa Vida velja za slovenski mit. Obstaja več tipov motiva lepe Vide, ki so se razvijali od 9. do konca 14. stoletja, hkrati pa je to konstanten literarni motiv slovenske književnosti, od Prešernove predelave aktualen vse do danes.

Rozman motiv lepe Vide prenese v naslov pesmi, kjer ji doda besedno zvezo »v akciji«, s katero napoveduje, da bo pesnitev motiv lepe Vide postavila v sodobni čas, ko smo ljudje ves čas »v akciji«. Delno ohrani vsebinsko predlogo Lepe Vide, prenese značajske lastnost lepe Vide in temnopoltega moškega, ki Vido spodbudi, da zapusti dom in družino, spremenjena pa sta dogajalni čas in prostor. Prav te spremembe v Rozmanovo pesem Lepa Vida v akciji vnesejo pridih sodobnosti. Poetološki parodični postopek ostaja enak kot pri že omenjenih Rozmanovih predelavah (desakralizirati zgodbo, jo obrniti na glavo, aktualizirati in ji z ritmom dodati občutek poetične spevnosti), izjema pa je konec predelave, ki ni enak predlogi anonimnega avtorja, ki je spesnil Lepo Vido.

V pesmi Lepa Vida v akciji Rozman konec pusti odprt in ga prepusti bralčevi lastni interpretaciji, omeniti pa moramo, da ga prilagodi posmehu nad mobilnimi operaterji (Koritnik v Rozman Roza 2015: 200–201) »Ker kar izve, je res grozljivo, / hkrati krvavo in ganljivo, / za podrobnejši opis / vzemite v roke časopis. / Mi pa povemo naj le to, / da do tega ne prišlo, / če lepa Vida bi bila / naša mobi uporabnica. // Če imela bi naš Šejk paket, / za dobo najmanj štirih let, / ki vanj je vključena pravica / do mednarodnega klica / po tarifi, ki velja / sicer izključno le doma, / bi najbrž prej domov klicala / in stvar bi se srečno končala.« (51) Čeprav se konec Rozmanove predevale ne sklada s koncem literarne predloge, pa v njem lahko zaznamo medbesedilnost, saj Rozman v zgoraj citiranih verzih parodično posnema promocijske oglase mobilnih operaterjev.

»Tako kot citatni prenosi tudi posnetki – njihov prototip je stilizacija – ponujajo priložnost za očiten dialog med lastnim in tujim govorom. Novo besedilo svoje površinske mikrostrukture, tj. stileme ali jezikovni slog, ali makrostrukture besedilnega sveta – zgradbo motivov in zgodbe – postavlja z ustreznimi relacijami v predlogi v razmerje analogije; toda podobnosti gradi izjavni subjekt, ki medbesedilno posneti vzorec postavlja v drugačno perspektivo, z vpisovanjem razlike pa mu spreminja smisel in funkcijo.« (Juvan 2000: 55)

Če se osredotočimo še na vrednostni odnos do predloge Lepa Vida, ne moremo trditi, da Rozman do te pesmi vzpostavlja posmehljiv odnos, saj motiv lepe Vide prikaže v sodobni luči in tako opozori, da je še vedno aktualen. Nasprotno pa lahko trdimo, da Rozman s koncem pesmi smeši promocijske oglase mobilnih operaterjev.

Martin Krpan nula tri

V pesmi Martin Krpan nula tri se Rozman medbesedilno navezuje na Levstikovo prozno delo Martin Krpan z Vrha. Rozman sicer citatno dobesedno prevzame ime literarne osebe in ga ohrani kot simbol (nad)moči, spremeni pa njegove značajske lastnosti. »Rozmanov Martin je totalen zabušant, ukvarja se z brezcarinsko trgovino, in ko Bruselj začne ogrožati strašen velikan in po vrsti pobije vse junake, celo izurjene vojake, ki ga želijo premagati – seveda pod budnim očesom kamere in rejtingov in donosov na delnico –, Evropejci spoznajo, da je nepremagljiv. Njegova predelava Levstikovega Krpana, ki ga na koncu zanima le to, kako bo lahko legalno 'švercal', se konča z izborom pravega junaka, Martina, in nadaljuje z dramskim, drugim delom, v katerem seveda velikan podleže Krpanovi (nad)moči.« (Koritnik v Rozman Roza 2015: 201)

Rozman Levstikovega Martina Krpana z Vrha priredi in preko travestije vanj prenese sodobne aktualne teme, kraje (Bruselj), predvsem pa se posmehuje medijem in sodobni družbi, ki medijem »zvesto« sledi. V Rozmanovem Martinu Krpanu nula tri v ospredju ni prenos vsebine iz Levstikove pripovedke, ampak satirična in posmehljiva slika vloge medijev v današnjem svetu in evropske politike.

Da se je Rozman tokrat »lotil« prenovitve proznega dela, nam sporoča tudi sama jezikovna podoba pesmi. Pesem je namreč sestavljena iz daljših kitic, v katerih je jezik bolj »epski« kot pri drugih Rozmanovih predelavah. Rozman posnema tudi stile in vsebine medijskih oddaj (npr. poročil): »Ker stvar so vsi kanali ponovili / med najpomembnejšimi poročili, / med državljani je izzval eksces / nesluten in nekontroliran bes, / da so vse javnomnenjske analize / kazale na nevarnost resne krize / zaupanja ljudi v demokracijo, / če oblasti nič ne storijo.« (47)

Hlapec Jernej in njegova pravica

Naslov pesmi Hlapec Jernej in njegova pravica je dobesedni citat naslova Cankarjeve socialne povesti, s čimer Rozman zopet napove medbesedilno navezovanje na predlogo oz. parodično predelavo le te. V pesem prenese osrednji literarni lik, socialno tematiko pa priredi sodobnemu času, k čemur seveda doda tudi spremembo dogajalnega kraja in časa.

»Rozmanov Jernej je zagnan tovarniški delavec z idejami, ki so mu jih seveda pokradli in je na koncu ostal brez vsega.« (Koritnik v Rozman Roza 2015: 200) Že sami verzi govorijo o aktualizaciji sporočila Cankarjeve povesti: »Lahko obhodil bi prav vse inštance, / novinarje, sodnike in poslance, / prebil se do predsednika države, / citiral sveto pismo in člene ustave / ter tožil nad krivico vseh krivic / pri varuhu človekovih pravic. / Lahko zahteval bi, da stvar razišče / evropsko višjestopenjsko sodišče. / A ker še iz šole zgodbo je poznal, / je šel takoj v tovarno in zažgal.« (42) V citiranih verzih je omenjena tudi »zgodba iz šole«, s čimer se Rozman zopet navezuje na Cankarjevo literarno delo oz. bralca želi opomniti na vsebino konca predloge.

V Rozmanovih spretnih pesniških rokah se torej nacionalni miti ter motivi in teme iz že napisanih literarnih besedil razvijajo in predstavljajo kot večno žive zgodbe, ki jih ni treba na silo oživljati, temveč jih v takšni ali drugačni podobi živimo sami (Koritnik v Rozman Roza 2015: 201).

Mejnik

Zunanja podoba Rozmanove pesmi Mejnik napoveduje medbesedilno navezavo na Aškerčevo literarno delo z istim naslovom. Rozman namreč na parodičen način posnema Aškerčev stil, v pesem prenese dialoge, premi govor, daljše verze …, zaradi česar Rozmanova pesem na določenih mestih deluje kot posnetek proznega stila pisanja.

V parodiji na Aškerčev Mejnik Rozman v ospredje postavi znamenito mejo med Slovenci in Hrvati na Dragonji. Prevzeta je grozljivost izvirne balade, saj Martinovo srečanje z mrtvim partizanom ponazarja obračun s slovensko preteklostjo, računi pa še niso poravnani (Koritnik v Rozman Roza 2015: 201).

Sklop pesmi za nič

Andrej Rozman Roza je javno angažiran in si prizadeva, da bi bila slovenska kultura, katere del je tudi jezik, primerno sofinancirana in neobremenjena z davki. Ustanovil je versko skupnost zaničnikov, preko katere z ritualnimi odmaševanji, javnim recitiranjem, pisanjem govorov vernikom itd. opozarja na kričečo resnico, da je denarja za kulturo vedno manj in kulturniki vedno bolj na robu preživetja (Koritnik v Rozman Roza 2015: 206). In prav na to se navezujejo Rozmanove pesmi, ki so zajete v sklopu Za nič.

Jezik naš

V pesmi Jezik naš Rozman posnema molitev Oče naš, pri čemer ohrani strukturo in stil predloge, zamenja pa besede, ki v izvornem besedilu ponazarjajo bistvo, s tem pa popolnoma spremeni vsebino (primer kontrafakture). Kljub temu, da Rozman v svoji pesmi afirmira pomembnost slovenščine, pa je medbesedilna povezava s predlogo zelo izrazita. Andrej Koritnik v spremni besedi k zbirki pesem Jezik naš komentira z naslednjimi besedami: »Jezik je kakor religiozno doživetje parodičnega očenaša.« (Koritnik v Rozman Roza 2015: 206)

O, Beseda

Že sam naslov pesmi napoveduje, da bo Rozman v ospredje postavil »opevanje« besede in prav zaradi tega že v naslovu zaznamo medbesedilno navezavo oz. posnemanje naslova Prešernovega soneta O, Vrba, v katerem pesnik opeva svoj rojstni kraj. V prvi kitici se Rozman navezuje na zgodbo o stvarjenju sveta: »Menda iz prve vseh besed / ustvarjen je celoten svet, / a vem, da vam ta zgodba že preseda. /« (106) Posnetek zasledimo tudi v verzu »Ko narod narodu je volk« (107), kjer Rozman predrugači sentenco »Človek človeku volk«. Zasledimo tudi dobesedno citiranje frazema »Razbrati (kaj) iz pogleda« in predrugačenje bibličnih motivov oz. simbolov.

Ne sam jamrat in nergat

V pesmi zasledimo posnemanje frazema »Dati vse od sebe« in zanikani dobesedni citat frazema »Zavijati se v molk«. Izpostaviti moramo tudi medbesedilno navezavo na Župančičev verz »Veš, poet, svoj dolg?«, ki ga Rozman posneta tako, da besedo poet zamenja z besedno zvezo dragi človk, ki jo postavi na začetek verza: »Dragi človk, a veš svoj doug?« (109) Rozmanovo posnemanje sicer vsebuje pogovorne izraze in nekoliko zamenjan besedni red, vendar medbesedilna navezava na predlogo kljub temu ostaja izrazita in nezgrešljiva. Prav tako bi lahko z Župančičevo pesmijo Veš, poet, svoj dolg? medbesedilno povezali Rozmanov dobesedni zanikani citat frazema »Zavijati se v molk«, saj ga, sicer v nekoliko spremenjeni jezikovni podobi, zasledimo tudi pri Župančiču: »Kaj zagrinas se v mlk?«

(P)roza

Čeprav je Andrej Rozman Roza v literaturi razpet med vse zvrsti, pa je njegovo prozno ustvarjanje, gledano v razmerju do celote, najmanj zastopano (Koritnik v Rozman Roza 2015: 2016) V naslov sklopa (P)roza je Rozman humorno vnesel svoj vzdevek Roza, medbesedilnih navezav na druga literarna dela slovenskih in tujih avtorjev pa je v tem sklopu bistveno manj, kot jih zasledimo v sklopih pesmi in dramatike.

V Legendi o tem, kako je prišlo do Prešerna se Rozman medbesedilno ne navezuje na kakšno od Prešernovih del. Ta prozna legenda je satira, v kateri je v ospredju posmeh Slovencu, ki je predstavljen kot nosilec prepričanj, nazorov in stereotipov slovenskega naroda. Slovenec v satiri izsiljuje boga – najprej za del sveta, nato pa za pesnika. Medbesedilnost zaznamo v navezavi na biblične motive in vsebine (stvaritev sveta, krona stvarstva …), preko humornega dialoga med bogom in Slovencem pa je opisana tudi kratka zgodovina slovenstva in slovenskega jezika, ki jo Rozman podkrepi z dobesednim citiranjem imen slovenskih književnikov (Levstik, Valentin Vodnik, Prešeren), nekaterih njihovih del (Ta veseli dan ali Matiček se ženi) in zgodovinskih oseb (Napoleon). Kot je za Andreja Rozmana Rozo značilno, se tudi tukaj »igra z jezikom«, »požvižga na pravopisna pravila« in v celotno legendo vnese pogovorni jezik z izrazito redukcijo in narečnimi izrazi. Zasledimo tudi v pogovorni obliki citirane ali posnemane frazeme: »Trkati na prsi«, »Imeti (koga, kaj) pri roki«, »Delati se norca iz koga« …

Rozmanova Legenda o tem, kako je prišlo do Prešerna je zgled, kako v njegovi literaturi motivno-tematska struktura prehaja meje zvrsti, žanrov in je na slogovno-jezikovni ravni podobna v še tako različnih delih (Koritnik v Rozman Roza 2015: 217).

Sklep

V zbirki Gleda kondor avion: brano delo zasledimo rabo različnih postopkov oz. metod medbesedilnosti, s katerimi avtor priklicuje, predeluje, posodoblja, parodira … znana in uveljavljena besedila slovenske in svetovne književnosti. Največkrat Rozmanova dela lahko označimo kot satiro ali parodijo na znano literarno besedilo, pri čemer avtor v intervjujih izpostavlja, da se s svojimi priredbami »ne dela norca« iz literarnih predlog in ne želi biti žaljiv. Blaž Lukan na primer trdi, da Rozman s predelavami literarne predloge širi, poglablja, včasih pa z njihovo pomočjo napiše povsem novo zgodbo. Andrej Koritnik v spremni besedi k zbirki Gleda kondor avion: brano delo Rozmanove parodične postopke navaja v naslednjih stopnjah: »desakralizirati zgodbo, jo obrniti na glavo, aktualizirati in ji z ritmom dodati občutek poetične spevnosti /…/.« Za Rozmanove predelave je značilna sprememba dogajalnega časa in prostora, saj Rozman tudi v primerih, ko prevzame vsebino in literarne osebe iz predloge, v predelavo vnese pridih sodobnosti in aktualnih družbenih razmer, s čimer poudari vrednost literarne predloge in njeno večno aktualnost. Kot je v spremni besedi k zbirki Gleda kondor avion: brano delo zapisal Andrej Koritnik, se namreč v Rozmanovih predelavah nacionalni miti iz že napisanih literarnih besedil razvijajo kot večno žive zgodbe, ki jih ni treba na silo oživljati, temveč jih v takšni ali drugačni podobi živimo sami. Kot značilnost Rozmanovih priredb lahko navedemo tudi že v naslovu izraženo medbesedilno navezavo na literarno predlogo. Rozman namreč nemalokrat dobesedno citira naslov literarne predloge (Duma, Hlapec Jernej in njegova pravica, Mejnik) ali pa izvornemu naslovu doda »svojo« besedo, besedno zvezo ali številko (Lepa Vida v akciji, Martin Krpan nula tri, Duma 2).

Ko govorimo o Andreju Rozmanu Rozi ne moremo mimo jezikovne podobe njegovih del, saj je zanj značilna »sproščena pesniška govorica«, s katero desakralizira patetiko vzvišenega pesniškega poklica, in načrten odklon od konvencij slovenskega knjižnega jezika. Tudi kadar se v svojih predelavah medbesedilno (vsebinsko ali motivno-tematsko) navezuje na literarne predloge, ostaja zvest svojemu jezikovnemu stilu, za katerega je značilna tudi raba narečnih in arhaičnih besed, ki v bralcu lahko sprožijo medbesedilno navezavo na ljudsko slovstvo.

Povzetek

Zbirka Gleda kondor avion: brano delo je izšla leta 2015 (Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor), z izidom zbirke pa se je Andrej Rozman Roza tudi formalno zapisal med slovenske klasike in se tako pridružil kanonu slovenske književnosti. V zbirki so zajeta več kot tri desetletja kreativnega pesniškega, dramskega in proznega Rozmanovega ustvarjanja.

V Gleda kondor avion: brano delo zasledimo rabo različnih postopkov oz. metod medbesedilnosti, s katerimi avtor priklicuje, predeluje, posodoblja, parodira … znana in uveljavljena besedila slovenske in svetovne književnosti. Rozmanova Urška je ena izmed njegovih najbolj znanjih priredb. Medbesedilna navezava na Prešernovega Povodnega moža je razvidna že iz naslova, saj Rozman vanj prenese Prešernov literarni lik Urške. Urška je prenovitev oz. prenos Prešernovega Povodnega moža v sodobni svet, v prvi vrsti pa jo označujemo kot travestijo. V pesmih Duma in Duma 2 Rozman parodira Župančičevo Dumo. Visokoleteče ideale iz Župančičeve Dume spremeni v srajco Labod; spremeni jih v objekt, banalnost pa deluje humorno (Koritnik v Rozman Roza 2015: 196). Rozman motiv lepe Vide prenese v naslov svoje pesmi, kjer ji doda besedno zvezo »v akciji«, s katero napoveduje, da bo pesnitev motiv lepe Vide postavila v sodobni čas, ko smo ljudje ves čas »v akciji«. Delno ohrani vsebinsko predlogo Lepe Vide, prenese značajske lastnost lepe Vide in temnopoltega moškega, ki Vido spodbudi, da zapusti dom in družino, spremenjena pa sta dogajalni čas in prostor ter konec. Prav te spremembe v Rozmanovo pesem Lepa Vida v akciji vnesejo pridih sodobnosti. V pesmi Martin Krpan nula tri se Rozman medbesedilno navezuje na Levstikovo prozno delo Martin Krpan z Vrha. Rozman sicer citatno dobesedno prevzame ime literarne osebe in ga ohrani kot simbol (nad)moči, spremeni pa njegove značajske lastnosti. V Martinu Krpanu nula tri v ospredju ni prenos vsebine iz predloge, ampak satirična in posmehljiva slika vloge medijev v današnjem svetu in evropske politike. V pesmi Jezik naš Rozman posnema molitev Oče naš, pri čemer ohrani strukturo in stil predloge, zamenja pa besede, ki v izvornem besedilu ponazarjajo bistvo, s tem pa popolnoma spremeni vsebino. Že sam naslov pesmi O, beseda napoveduje, da bo Rozman v ospredje postavil »opevanje« besede in prav zaradi tega že v naslovu zaznamo medbesedilno navezavo oz. posnemanje naslova Prešernovega soneta O, Vrba. Čeprav je Andrej Rozman Roza v literaturi razpet med vse zvrsti, pa je njegovo prozno ustvarjanje, gledano v razmerju do celote, najmanj zastopano (Koritnik v Rozman Roza 2015: 2016). V Legendi o tem, kako je prišlo do Prešerna se Rozman medbesedilno ne navezuje na kakšno od Prešernovih del. Ta prozna legenda je satira, v kateri je v ospredju posmeh Slovencu, ki je predstavljen kot nosilec prepričanj, nazorov in stereotipov slovenskega naroda. Medbesedilnost zaznamo v navezavi na biblične motive in vsebine (stvaritev sveta, krona stvarstva …), preko humornega dialoga med bogom in Slovencem pa je opisana tudi kratka zgodovina slovenstva in slovenskega jezika, ki jo Rozman podkrepi z dobesednim citiranjem imen slovenskih književnikov (Levstik, Valentin Vodnik, Prešeren), nekaterih njihovih del (Ta veseli dan ali Matiček se ženi) in zgodovinskih oseb (Napoleon).

Viri in literatura

Marko Juvan: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2006. (Novi pristopi).
Marko Juvan: Domači Parnas v narekovajih: parodija in slovenska književnost. Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 1997. (Novi pristopi).
Marko Juvan: Vezi besedila: študije o slovenski književnosti in medbesedilnosti. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000. (Novi pristopi).
Andrej Koritnik: Skriti klasik Andrej Rozman Roza: spremna beseda. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. 187–218.
Blaž Lukan: Od Tartifa do Najemnine ali Kako se udomačiti v tujem in kako v lastnem domu. V: Andrej Rozman Roza: Brvi čez morje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009. 576.
Andrej Rozman Roza: Gleda kondor avion: brano delo; [izbral, uredil in spremno besedo napisal Andrej Koritnik; izbrana bibliografija Matjaž Hočevar; ilustracije Ciril Horjak; fotografija avtorja Dragan Arrigler]. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Knjižnica Kondor: izbrana dela iz domače in svetovne književnosti; zv. 351).

Spletne povezave

http://4d.rtvslo.si/arhiv/izslo-je/174379478 (dostop: 28. 4. 2016)
http://www.pogledi.si/ljudje/sprijaznil-sem-se-s-tem-da-sem-slovenec (dostop: 28. 4. 2016)
http://www.delo.si/kultura/knjiga/andrej-rozman-roza-kot-slovenski-klasik.html (dostop: 29. 4. 2016)
https://sl.wikiversity.org/wiki/Darja_Pavli%C4%8D:_Kosovel_in_moderna_poezija:_Analiza_podobja#Drevesa (dostop: 2. 5. 2016)