Alfonz Gspan: Ob Linhartovem zbranem delu
Alfonz Gspan: Ob Linhartovem zbranem delu uredi
Članek o Linhartu je izšel leta 1960 v reviji Jezik in slovstvo (letnik 6, številka 2). Napisal ga je slovenski literarni zgodovinar Alfonz Gspan.
Povzetek članka uredi
Avtor članka Alfonz Gspan poroča o Zbranem delu Antona Tomaža Linharta (1950), ki ga je tudi sam uredil in opremil z opombami. Obenem opisuje Linhartovo življenjsko pot.
Ključni pojmi uredi
• Anton Tomaž Linhart: življenje in delo
• Zbrano delo
Analiza članka uredi
Avtor članka nam najprej pove, katera dela Antona Tomaža Linharta so zbrana - dramatični spisi, pesmi, pisma in prevodi nemških tekstov. Opombe, ki jih je napisal sam avtor članka, vsebujejo podatke o Linhartovem šolanju, življenju na Dunaju, vrnitvi v Ljubljano, o prizadevanju Linharta kot okrožnega šolskega komisarja ter o njegovi uradniški karieri, družini in smrti. Avtor se sprašuje o pomanjkljivih podatkih njegovega življenja, predvsem o bivanju na Dunaju, in obenem poda dejstva, ki zagotovo držijo in so pomembna za Linhartov svetovni nazor. Nato preide na življenje v Ljubljani: poklic arhivarja pri škofu Herbersteinu (čeprav je bil Linhart sovražnik meništva), pisanje kritične zgodovine svoje domovine in organiziranje Družbe prijateljev gledališča in s tem uprizoritve nemških komedij. Omeni tudi Žigo Zoisa, ki ga je podpiral pri pisanju Poskusa zgodovine. Anton Tomaž Linhart je zagovarjal odpravo elementarnega šolanja, kar je jasno izrazil v spomenici, posredno pa v obeh veseloigrah (Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Županova Micka) in Poskusu zgodovine. Nenazadnje se avtor posveti primerjavi Linhartovega pesniškega almanaha Cvetje s Kranjskega in prvega slovenskega almanaha Pisanice. Doda še, da je pomemben predvsem kot prvi slovenski dramatik, a o njegovih dveh komedijah ne bo razpravljal, saj je že drugod povedano vse bistveno. Obe deli namreč še "danes potujeta po naših odrih in razveseljujeta gledalce".
Zaključek uredi
Avtor vključi tudi Zoisove besede (v pismu) ob Linhartovi smrti: "Medtem je Ljubljana izgubila nekega drugega moža, s katerim je pokopan največji kranjski genij, sekretarja Linharta. Z njim sem izgubil literarnega prijatelja in kritika, ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje, ter gledam z žalostjo nedokončano delo Zgodovine Kranjske, od katere sta izšla le dva zvezka, tretji leži v osnutku, četrti pa z avtorjem pod zemljo."