Roman Aktivist Franca Šetinca s podnaslovom Pričevanje o nekem času govori o življenju v zgodnjem povojnem času.

Zgodba

Jože Pogorelc se je iz taborišča v Strigauu in Hermsdorfu vrnil v Dobovo k družini. Njegova sestra Zofka je nekaj dni preden so družino odpeljali v šlezijska taborišča pobegnila k fantu. Ker je delal na železnici, ga zato niso selili. Kadar je prišla k družini na obisk, jim je prinesla koruzno moko in fižol. Oče je bil vaški čevljar, ki pa je Jožu zmeraj zašil za dve številki prevelike čevlje, da jih ne bi prehitro prerasel. Jože se je pri vaškem trgovcu šolal za trgovca. Proti koncu učne dobe so ga poslali v Novo mesto na tečaj. Tam je doživel prvo ljubezen, če izvzamemo otroško v taborišču. V taborišču se je zaljubil v Marijo, s katero sta sedela za kakšnim skrivnim vrtičkom in se držala za roke. A to ni trajalo dolgo, saj je Jože pobegnil iz taborišča k staršem takoj, ko je fronta pridivjala do njih.

Po vrnitvi iz Novega mesta se je odločil zapustiti Dobovo in si poiskati službo v Ljubljani. Njegov šef Lojen mu je napisal karakteristiko, s katero je v Ljubljani hitro dobil službo. Najprej je služboval v prodajalni na Celovški, nato pa je prevzel poslovalnico blizu Črnuč. Do pomladi je vodil tri-članski kolektiv, potem pa je s SKOJ-evsko organizacijo odšel v Bosno gradit nasip. Na vlaku proti Bosni je spoznal Rezko, dekle iz Bele krajine, s katero sta se zaljubila in si naslednjih par mesecev pošiljala pisma. Misleč, da je dobil še eno ljubezensko pismo, prebere prispelo pošto. V njej so mu iz Črnuške poslovalnice sporočili, da je pri inventuri manjkalo devet tisoč dinarjev. Ko se je vrnil v Ljubljano so se v prodajalni odločili, da bo vračal v mesečnih obrokih po sto dinarjev. Tako se je odločil zapustiti Ljubljani in začeti novo življenje na Veliki dolini.

Tam je postal novi poslovodja v zadrugi. Izmed vseh prebivalcev se je najbolje razumel s patrom, čeprav ni bil veren in ni hodil v cerkev. Po nekaj mesecih življenja v Veliki dolini je premagal tudi strah pred bando, ki je plenila tam okoli. Miličnik iz Dobove mu je priskrbel pištolo za varnost. Čez nekaj dni so mu sporočili, da bo trgovino predal novemu poslovodji in postal inšpektor. Poslali so ga v Krško, kjer je zbujal strah med trgovci. Bil je strog in pošten. Inšpektorji so morali pogosto sodelovati tudi pri raznih preiskavah organov notranjih zadev. Kmalu so začeli tudi z mobilizacijo ljudi za frontne brigade in ustanavljanjem kmetijsko obdelovalnaih zadrug. Jožu je bilo naročeno, da mora zbrati dovolj ljudi za zadruge. Nekateri so ga lepo sprejeli in mu dali jesti in piti, potem pa so ga odslovili s prijaznim ne, drugi pa so bili napadalni in so ga prestregli že na dvorišču ter ga odpravili. Ker ni opravil svoje naloge so mu rekli, da mora na Veliko dolino zaslišati fajmoštra, ki je prišel navzkriž z zakonom in je moral v zapor. Ko je drugič obiskal Veliko dolino, je šel tja ustanovit partijsko organizacijo. Tokrat mu je šlo bolje od rok, saj se je veliko ljudi vključilo v patrijsko organizacijo. Za nagrado so ga poslali na dopust na Bled, kamor je s sabo vzel še dekle Vando.

Ko je prišel čas, se je Jože pridružil vojakom. V vojski se je spoprijateljil z Vinkom, s katerim sta hitro postala nerazdružljiva prijatelja. V vojski se je učil o raznih stvareh in bil je najboljši učenec. Nekega dopoldneva je prejel Vandino pismo, da se morata nujno sestati. Ko sta se dobila, mu je povedala, da je noseča. Jože je bil vesel in je predlagal poroko. Po večdnevnih prošnjah nadrejenim, je dobil 5-dnevni dopust za poroko. Ker Vanda še ni poznala njegove družine in obratno, so se dobili v njegovi rojstni hiši. Čez nekaj dni je sledila poroka in takoj po poroki se je moral vrniti v službo. Vanda mu je v pismih opisovala razvoj otroka in kasneje se je rodil fantek.

Premestili so ga v Trbovlje, kjer je dobil tudi stanovanje v novem bloku. Tam so mu zaupali vodstvo okrajne tržne inšpekcije. Sin je začel hoditi v 1. razred, Vanda pa je bila ponovno noseča in je rodila še enega fantka.

Jože je začel pisati razne reportaže in čedalje bolj zapostavljal delo inšpektorja. Kmalu so ga vključili v mladinsko delegacijo, ki je obiskala Nizozemsko, Belgijo in zahodni del Nemčije. Ker mu je pisanje šlo dobro od rok, je postal novinar. Kmalu so ga poklicali na CK (Centralni komite) v Ljubljani in mu sporočili, da je premeščen v Novo mesto. Povedal jim je, da je preveč navezan na novinarstvo in izgovarjal se je na sina, ki je bil ravno na koncu prvega razreda, pa nič ni pomagalo.

Čez štirinajst dni so se že peljali s kamionom proti Novemu mestu. Od vseh štirih je bil vesel samo dvoletni Mihec, ki se je srečno smehljal, ko se mu je vetrc poigraval z lasmi.

Kritike

Aktivist
Avtor	Franc Šetinc
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Cankarjeva založba
Datum izida	1980
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	avtobiografski roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	276
Klasifikacija
COBISS ID	21850368
UDK	821.163.6-311.2

Franc Šetinc je svoje spomine na čas mladosti našega socializma upodobil v Aktivistu. Po tridesetih letih je svoj pogled uprl v prva povojna leta: sprva še v svoje mladeništvo, nato v čas družbenega aktivizma, obnove, deloma administrativnega socializma, neuresničenih iluzij, krize ob spopadu z informbirojem, do prvega povojnega delavskega štrajka v Trbovljah. S kritičnim in saomkritičnim očesom se je ozrl nazaj, da bi z distanco ponovno pregledal, in na neki način ovrednotil, družbeni in osebni razvoj: ne kot zgodovinar in politik, marveč kot pričevalec o lastnem skustvu, oziroma v prvoosebni pripovedi Jožeta Pogorelca, aktivističnega mladeniča, ki je doraščal in zorel hkrati z našo družbo. Delo se v svojem širokem zamahu sicer ni moglo izogniti nekaterim plitvinam (zlasti v literarnem oblikovanju), poenostavitvam in celo naivnostim, vendar je zanj značilna izpovedna iskrenost. (Marijan Zlobec, v Delu 1981)

Literatura

Dimitrij Rupel. Samogovor aktivista. Teletekst 4/10 (1981)

Vlado Sruk. Aktivistova resnica. Večer 54/8 (1981) COBISS

Dušan Željeznov. Iskra 17/15 (1981)

Franček Bohanec. Borec 9/505-508 (1981)

Bojan Štih. Dnevnik 43/8 (1981)

Aleksander Zorn. NRzagl 9/167 (1981)