Študij kemije v Mariboru

 ZGODOVINA UNIVERZE V MARIBORU

Začetki visokega šolstva segajo v leto 1859, ko je lanavtinski škof blaženi Anton Martin Slomšek prenesel sedež škofije iz St. Andraža v Labotski dolini na Koroškem v Maribor in kmalu zatem tukaj razglasil ustanovitev slovenskega bogoslovnega učilišča. Prelomnici sta tudi leti 1863, ko je bilo zasnovano dvoletno učiteljišče in leto 1888, ko je le-to preraslo v štiriletno. Neposredni predhodnik današnje Univerze v Mariboru je Združenje visokošolskih zavodov Maribor, ki je bilo ustanovljeno leta 1961 in je združevalo prve višje strokovne šole, ustanovljene med leti 1959 in 1961. Prva med njimi je bila Višja komercialna šola, sledila ji je Višja tehniška šola s strojnim, elektro, tekstilnim, gradbenim in kemijskim oddelkom. Do leta 1975 je Maribor s šestimi visokošolskimi zavodi postal močno visokošoslsko središče, ki se je oblikovalo v Univerzo v Mariboru.

Danes ima Univerza v Mariboru 17 fakultet oziroma 19 članic (poleg fakultet so še Študentski domovi in Univerzitetna knjižnica Maribor). Je druga največja in druga najstarejša univerza v Sloveniji, za Univerzo v Ljubljani. Na njej študira 14.000 študentov. Imajo 7700 brucev letno, 198 študijskih programov in 1800 zaposlenih. Prvi rektor Univerze v Mariboru je bil Vladimir Bračič. Trenutno (od leta 2018) je rektor Zdravko Kačič.

 ŠTUDIJSKI PROGRAMI

Fakulteta razpisuje bolonjske študijske programe na treh stopnjah:

1. stopnja:

- univerzitetni program Kemijska tehnologija,

- univerzitetni program Kemija,

- visokošolski strokovni program Kemijska tehnologija.

2. stopnja

- magistrski program Kemijska tehnika,

- magistrski program Kemija.

3. stopnja

- doktorski program Kemija in kemijska tehnologija

Diplomati prvostopenjskih študijskih programov lahko nadaljujejo s študijem na drugostopenjskih magistrskih programih, ki se nahajajo v Mariboru. Prav tako se lahko vpišejo tudi na magistrske programi drugih fakultet.

 RAZISKOVALNA DEJAVNOST

Raziskovalna dejavnost fakultete je organizirana v devetih laboratorijih in dveh skupinah.

Laboratorij za separacijske procese in produktno tehniko.

Poleg nagrad, ki jih je ta laboratorij prejel, je zaslužen tudi za več publikacij, in sicer 215 znanstvenih člankov, 15 preglednih člankov, poglavja v 23 knjigah, 16 patentov (EP, ZDA, Kanada, Japonska, Rusija). Laboratorij je sodeloval s projekti kemijske, prehrambene, kozmetične in strojne industrije.

Laboratorij za procesno sistemsko tehniko in trajnostni razvoj

Tu razvijajo simulacijske in optimizacijske modele za načrtovanje in rekonstriranje kemijskih in biokemijskih procesov ter za integracijo snovnih in energijskih virov.

Laboratorij za anorgansko kemijo

Ukvarja se s sintezo anorganskih spojin, organokovinskih spojin, magnetnih nanodelcev in koordinacijskih spojin s pomočjo metod sonokemijskih, mehanokemijskih sintez ter z metodo reverznih micel.

Laboratorij za fizikalno kemijo, kemijsko termodinamiko in korozijo

Laboratorij se ukvarja z molekularnim modeliranjem in računalniško simulacijo kemijske karcinogeneze ter mikrovalovne kemije. Preučuje tudi kinetiko in mehanizme reakcij na korodirajočih površinah kovinskih materialov v elektrokemijskih sistemih. Meritve izvajajo s potenciodinamsko metodo ter elektrokemijsko impedančno spektroskopijo. Kot prvi na svetu so postavili računalniški model mikrovalovne katalize in pokazali, da kemijska reaktivnost predstavlja dobro merilo kancerogenosti.

Laboratorij za organsko ter polimerno kemijo in tehnologijo

Njihova raziskovalna območja so: - funkcionalni polimeri s hierarhično generirano poroznostjo (fotopolimerizacija, sinteza novih funkcionalnih polimerov, metatezna polimerizacija, hiperzamreženje), - biorazgradljivi in biokompatibilni polimeri (sinteza poroznih polimerov na osnovi polisaharidov in akrilatov za aplikacije v tkivnem inženirstvu ter sinteza poroznih zamreženih polimerov).

Laboratorij za analizno kemijo in industrijsko analizo

Njihovo raziskovalno območje obsega: - elektrokemijske raziskave (razvoj modificiranih elektrod za elektrokemijsko določanje sledov težkih kovin, spektroskopija, kronopotenciometrija...), - površinska analiza (masna in rentgenska fotoelektronska spektroskopija, 3D-profilometrija), - kemometrija (raziskave na področju novih analiznih metod), - kromatografske analizne metode (plinska, tekočinska in ionska kromatografija).

Laboratorij za vodno biofiziko in membranske procese

Ukvarja se z raziskovanjem medsebojnih povezav med strukturo in dinamiko hidracije vode in hidratiziranih biomolekul. Eksperimentalno delo zajema spektroskopijo, določanje potenciala zeta in karakterizacijo mašenja membran. Raziskujejo tudi postopke čiščenja voda, biomimetično čiščenje odpadnih voda, ter čiščenje odpadnih voda na ilotnih napravah.

Laboratorij za termoenergetiko

Ukvarja se z energetsko učinkovitostjo procesnih postrojenj, učinkovito rabo energije, obnovljivimi viri energije, proizvodnjo sintetičnih goriv...

Laboratorij za biokemijo, molekularno biologijo in genomiko

Njihovo raziskovanje obsega področja biokemije, molekularne biologije, molekularne genetike, populacijske genetike, genomike, farmakogenomike in bioinformatike. Odkriva biomarkerje za pogoste kompleksne bolezni kot so kronična črevesna vnetna bolezen, Crohnova bolezen, astma, rak, kardiovaskularne bolezni, sladkorna itd (genetska nagnjenost, dejavniki za razvoj bolezni, mehanizmi nastanka bolezni).

Viri:

- Ivan Rozman, 2009, Univerza v Mariboru: Tradicija izobraževanja v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor

- Doc. dr. Slemnik, Mojca in red. prof. dr. Kravanja, Zdravko, 2015, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Mariboru

- splet: https://sl.wikipedia.org/wiki/Univerza_v_Mariboru (uporabljeno: 17. 12. 2018)