Čuden dan v Bukevci
Čuden dan v Bukevci s podnaslovom ljudska povest (1983) je delo Janeza J. Švajncerja.
| Čuden dan v Bukevci | |
|---|---|
| Slika:Naslovnica Čuden dan v Bukevci.jpg | |
| Avtor | Janez J. Švajncer |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Ljubljana: Borec |
| Datum izida | 1983 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 177 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 472094 |
Zgradba
urediPripoved sestavljajo epizode iz tragične usode vasi Bukevca med drugo svetovno vojno. Dogajanje je iz dveh pramenov: prvi govori o trpljenju partizanov, drugi pa o dogajanju v vasi.
Zgodba
urediGlavna junaka sta prijatelja Janko in Joško, mlada učitelja in goreča narodnjaka, ki ju je vojna ločila in postavila kot sovražnika. Partizani so se skrivali v gozdovih okoli Bukevce in stražili vas pred okupatorjem. Vzdušje v Bukevci je turobno, vsak dan je megla. Medtem ko partizani prezebajo v mokrih in mrzlih gozdovih, se ljudje v vaški gostilni zabavajo in se predajajo spolnosti.
Janko in Joško se srečujeta in se pogovarjata o vojni. Joško je navijal za zahodne zaveznike, Janko pa je bil kljub dvomom za komuniste. Življenje v gostilni v Bukevci pa ni doživelo velikih sprememb; ljudje, med temi tudi žandar Johan, so tu preživljali svoje dneve. V vas so skoraj vsak dan s tovornjaki prihajali Nemci, vaščani pa živijo svoj dolgočasni vsakdan, v alkoholni omami, pretepih in spolnosti. Mnogokrat so za to izkoriščali tudi gostilničarko Zefo.
V vas so prišli italijanski vojaki in iskali skrite partizane. Lovca Miha in Francelj prepričujeta Janka, da bo treba ubiti Joška, ki je bil njegov prijatelj. Ljudje so se začeli zavedati, da se morajo postaviti na eno ali drugo stran.
Pomembni vojaški oficiriji so želeli rekrutirati tudi Joška ter mu zatrjevali, da bo postal slaven vojak. Začel je obiskovati vojaške šole. Da bi postal vojak, je moral prestati še zadnji preizkus: ubiti prijatelja Janka. Joško tega ni želel storiti, oficir pa ga je prepričeval, da je Janko preveč nevaren in da so komunisti ubili že preveč njegovih prijateljev in sorodnikov. Tiste noči se je v gozdu blizu Bukevce zaslišal strel.
Proti koncu vojne so vojaki postajali vedno objestnejši. Začeli so hoditi po vasi in strašiti ljudi. Nihče ni vedel, ali so bili Nemci, Angleži, Italijani ali komunisti. Kmalu so pod kostanjem našli truplo, a ga nihče ni prepoznal. Tudi gostilničarka Zefa je odkrila truplo moškega, ki je viselo z drevesa. V ustih je imel kolajne, ki jih je prejel za trud v vojni. Čeprav se je bližal konec vojne in so prihajali Rusi, je v vasi še vedno vladal strah pred komunisti.
Nekaj let po teh dogodkih so pod zemljo našli človeške kosti. Verjetno so bili zadnji ostanki Janka ali Joška. Nihče ni nikoli razumel, kaj se je zares zgodilo tisto noč v Bukevci. Zdaj pa pripovedujejo otrokom kako so vojne grozote spremenile podobo te vasi. Zares čuden dan v Bukevci ...
O vsebini
urediAvtor je z zgodbo predstavil vojno in njene posledice za ljudi, ki niso bili neposredno vključeni v boje. Vojna je ločila nekdanje prijatelje in ji pripravila skoraj do totalnega sovraštva.
Nagrade in kritike
urediDelo je leta 1984 bilo nagrajeno s Kajuhovo nagrado, ki so jo podelili od leta 1960 do 1990.
| “ | Zanimivo je, da nobeden od njiju ni prikazan kot brezkompromisen borec za svoje prepričanje - njuno sodelovanje s »svojimi« je bolj mladostna avantura kot zrela politična akcija; oba sta torej prej žrtvi usodnega časa kot pa svojega lastnega prepričanja. (Marijan Pušavec, 1983) | ” |
| “ | Janez j. Švajncer je s svojim prvencem v literarni daljši prozi ustvaril delo, vredno vse pozornosti. Zgodba o vasi v Slovenskih goricah, ki je do usodnega »čudmega« dne poznala vojno le od daleč, potem pa se zgrozi, ko ji mora od blizu pogledati v obraz, je povedana z močno, a hkrati skopo, neredko kar eliptično govorico, tako da že s tem zbudi poglobljeno bralčevo pozornost. (Jože Stabej, 1983) | ” |
| “ | Knjiga Čuden dan v Bukevci pa ima seveda tudi svoje napake. Te so predvsem vsiljiva in »amaterska« patetika (npr. cele strani pozdravov HEIL), pretirani emocionalni pritiski pisave (poudarjanje besed in stavkov s pisanjem v svojo vrsto), konstruirana simbolična izumetničenost (vizija smrti), in še kaj. Delu manjka tista nepriučljiva roka, ki ve zapisati pravo besedo v pravi stavek. Kljub temu je knjiga vredna pozornosti. | ” |
Izdaje
uredi- 1983, Ljubljana: Borec.
Viri
uredi- Marijan Pušavec. Presežna narativnost ljudske povesti. Delo 250/25 (1983). dLib
- Jože Stabej. Medalj ni več posojal prosvetnemu društvu. Delo 63/25 (1983). dLib
- Aleksander Zorn. Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. COBISS