"Slovenski kulturni sindrom" v nacionalni in primerjalni literarni zgodovini.

Marko Juvan, rojen 1960 v Ljubljani, je leta 1985 diplomiral iz slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prav tu magistriral in doktoriral. Sedaj je polno zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Bil je član uredništev Sodobnosti, Literature ter Jezika in slovstva, od 1999 pa deluje tudi pri Slavistični reviji. Prejel je dve študentski Prešernovi nagradi Filozofske fakultete, za svoj Imaginarij Krsta v slovenski literaturi pa državno priznanje za mlade raziskovalce.

Marko Juvan

Povzetek

V začetnem delu članka nam avtor predstavi dve teoriji. Ruplovo teorijo o »slovenskem kulturnem sindromu« in Pirjevčevo »prešernovsko strukturo«. Obe razlagata estetsko zavrtost slovenske književnosti kot posledico nacionalne funkcije oziroma nadomeščanja politike. Obe teoriji sta vprašljivi, ker zanemarjata širši primerjalni kontekst, to je: »slovenski kulturni sindrom« ni nobena slovenska posebnost, ampak ena izmed možnosti za uresničitev evropskega kulturnega nacionalizma. Iz iste ideolologije izhajata tudi slovenska nacionalna in primerjalna literarna zgodovina.

Ključni pojmi

Slovenski kulturni sindrom- ukvarjanje z zgodovino slovenske literature od Prešerna do Cankarja

Kulturni nacionalizem- družbeno, politično in kulturno gibanje, povezano z nastankom nacije in nacionalne države

Literarna zgodovina- je eno od poglavij literarne vede, ukvarja se z literaturo

Primerjalna književnost- se posveča odnosom med književnostmi različnih nacionalnih kultur in jezikov

Slovenska književnost- se začne z zapisi Brižinskih spomenikov okoli leta 1000

Analiza

Zgoraj omenjena teorija Dimitrija Rupla o »slovenskem kulturnem sindromu«, se je uveljavila skupaj s Pirjevčevo »prešernovsko strukturo«. Pirjevec je zelo vplival na Rupla z besedami: »Literatura je bila vse do začetka dvajsetih tega stoletja edini organ naše zavesti, našega samoutemeljevanja in legitimiranja« (Pirjevec 1978: 58). Obe teoriji sta se dobro prijeli v književni vedi, poleg tega sta oba avtorja izšla iz iste družbene situacije, v kateri sta zavzemala skoraj enako stališče, oba sta ga premislila in razlagala z vrnitvijo v zgodovino.

Marko Juvan je povzel, da je literatura, ki je napisana v slovenskem jeziku, skozi celo 19. stoletje opravljala vlogo narodnega gibanja in dokazovala obstoj skupnosti. Rupel in Pirjevec naj bi iz izjav pisateljev, kulturnikov in politikov sklepala, da se je izobraženim prav književnost zdela najprimernejše sredstvo. Ker je književnost v takšnih razmerah z močjo besede nadomeščala politično moč, je po Pirjevcu in Ruplu trpela njena kvaliteta. "Treba se je zavedati, da sta Pirjevčeva »prešernovska struktura« in Ruplov »slovenski kulturni sindrom« sicer poskusa znanstvenega, filozofskega in zgodovinskega metaopisa vloge literarnega diskurza v slovenski družbi, a sta oba pojma že sama prav tako proizvoda te družbe"(Marko Juvan, SR, 2008). Kljub podobnostim, se Pirjevčeva in Ruplova teorija nedvomno razlikujeta tudi v podrobnostih. Toda ne glede na razlike, sta oba avtorja izšla iz iste situacije, v njej sta zavzemala skoraj enako stališče, oba sta ga premislila in razlagala z vrnitvijo v zgodovino in vse skoraj enako opisala.

»Sindrom« med literaturo in metaliteraturo. V tem delu članka je avtor podal kritiko »slovenskemu kulturnemu sindromu« in »prešernovski strukturi«. Začel se je spraševati, če že Prešeren boleha za »slovenskem kulturnem sindromu« oz. če so Prešernova dela že tudi »prešernovska struktura«. Kot je večkrat poudarjal Boris Paternu (npr. 1981: 20–23), je Prešernova poezija – v nasprotju z zahtevami vplivnih sonarodnjakov po poučnosti, verski vzgojnosti in etničnem kultiviranju »ljudstva« – izhajala iz radikalno individualističnega položaja, iz skrajno odprtih, nezavarovanih leg, pogosto na robu niča, absurda. V tej temi je avtor objavil tudi Prešernov Orfejev sonet in ugotovil, da je mitični pevec simbol za moč pesniškega govora, ki je zmožna združiti narod.

Na prehodu iz Kavčičevega liberalizma v obdobje »svinčena sedemdeseta« sta v omenjenih spisih analizirala kot prevladovanje lastnosti nad individualnostjo, torej, svobodo posameznika. Takšno spoznanje sta skušala v svojih spisih zgodovinsko razložiti s pogledom nazaj v 19. stoletje, da bi pokazala, kdaj in kako se je oblikovalo takšno razmerje do literature. Zato sta se še posebej zavzela za avtonomijo umetnosti, pluralizem umetnosti ter posameznika. Avtor Marko Juvan razčleni tudi razliko "sindroma" med domom in svetom. Našteje štiri razloge zakaj je po njegovem slovenska književnost pretirana. Prvi razlog je ta, da slovenska književnost ni bila edino sredstvo za oblikovanje nacionalne identitete niti v 19. stoletju, kaj šele v dvajsetem. Pri tem so sodelovale tudi druge umetnosti, zlasti gledališče, glasba in slikarstvo. Drugi razlog: Že Pirjevec je namignil (prim. 1978: 77), da je bil velik del literarne produkcije, zlasti poljudne in lahke, do iskanja lepote kot projekta narodne metafizike precej ravnodušen. Tretji razlog: Estetske zavrtosti mnogih slovenskih leposlovnih besedil, ki jih je z evropsko klasiko primerjal Rupel, ne moremo pripisati zgolj na rovaš njihove nacionalne, kolektivne funkcije. Strukturno poenostavljanje je tudi drugod po svetu težnja, vpisana v prevladujoče tipe prenosov repertoarjev iz enega literarnega sistema v drugo literaturo (Even-Zohar 1990: 21–22). In še četrti razlog: avtor je ugotovil, da književnost deluje kot medij za oblikovanje nacionalne identitete in da se je tega slovenska literarna veda premalo zavedala.

Avtor za na konec še opiše nacionalno in primerjalno literarno zgodovino v "sindromu". Literarna zgodovina, bodisi nacionalna bodisi primerjalna, je »veliki žanr« zgodovinopisnega diskurza; povezuje namreč podatke, poglede in razlage množice specialnih študij in jih preoblikuje v enovito pripovedno sintezo, ki ustvarja vtis celote zgodovinskega življenja in spreminjanja književnosti (prim. Juvan 2006). To vse ustvarja vtis celote zgodovinskega življenja in spreminjanja književnosti.

Zaključek

Marko Juvan v članku primerja in ugotavlja razlike med Ruplovo teorijo o »slovenskem kulturnem sindromu« in Pirjevčevo »prešernovsko strukturo«. Zaključi s tem, da si teoriji v bistvu nista tako zelo različni, saj imata skupne točke, da sta oba avtorja iz iste družbene situacije in da sta oba svoje stališče dobro premislila in se s tem vrnila v literarno zgodovino.

Vir

Marko Juvan: "Slovenski kulturni sindrom" v nacionalni in primerjalni literarni zgodovini. SR, LVI/1 (2008). 1—17 Članek

Literatura

Marko Juvan, 2001: Prešernova in Puškinova poezija o poeziji. F. Prešeren – A. S. Puškin: Ob 200-letnici njunega rojstva. Ljubljana: ZIFF. 43–7

Stane Granda, 1999: Prva odločitev Slovencev za Slovenijo: Dokumenti z uvodno študijo in osnovnimi pojasnili. Ljubljana: Nova revija.

Slavistična revija, LVI/1 (2008). 1—17