"Hočeš kaj več kot mojo smrt?" Sofoklova in Jovanovićeva Antigona

Uvod

Seminarska naloga temelji na podlagi članka Aleksandre Schuller. Študija analizira Sofoklovo tragedijo in Jovanovićevo sodobno dramo. Avtorica se precej navezuje na Klotzovo tipologijo drame. Članek obdeluje predvsem dramsko osebo in dejanje v obeh dramah.

O avtorjih

Najprej naj na kratko predstavim avtorje, ki so ključnega pomena za ta članek.

Aleksandra Schuller

Avtorica članka je slovenska gledališka ustvarjalka, raziskovalka, esejistka in pedagoginja. Za svojo diplomsko nalogo Odnos do antičnega mita in Sofoklove obdelave. Heiner Mueller: Filoktet in Dušan Jovanović: Antigona je leta 2000 prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Danes je zaposlena na Fakulteti za humanistične vede Univerze na Primorskem, kjer dela kot doktorica znanosti s področja literarnih ved.

Volker Klotz

Je nemški literarni teoretik, gledališki kritik in dramaturg. Znan je po knjigi iz leta 1960, Zaprta in odprta forma v drami, ki je v literarnovednem svetu prejela velik odziv. Študiral je anglistiko, germanistiko in umetnostno zgodovino, leta 1959 pa na Frankfurtski univerzi tudi diplomiral. Danes živi v Stuttgartu in tudi na Dunaju.

Sofokles

Sofokles je bil rojen l. 496 pr. n. št. v atenski občini Kolonos. V tragediji razdelil zbor na dva polzbora, uvedel vodjo zbora, dodal 3. osebo za razgibanost dejanja. Že kot deček je bil spretnejši od sovrstnikov v atletiki, glasbi in plesu. Kasneje se je ukvarjal s politiko in bil celo izvoljen za stratega v vojni. Bil je zelo priljubljen, kar osemnajstkrat pa je zmagal na dramskem tekmovanju. Umrl je leta 406 pr. n. št., dve leti pred razpadom Aten.

Dušan Jovanović

Je pisatelj, dramatik, scenarist in režiser. Absolviral režijo na AGRFT, tam danes predavatelj. Ima opus dramskih del, Antigono napisal leta 1997. Rojen v Srbiji, je v Slovenijo prišel z očetom leta 1953. Diplomiral je na oddelkih za anglistiko in francistiko na Filozofski fakulteti, nato pa absolviral iz režije na AGRFT-ju, kjer je danes predavatelj. Ima opus dramskih del, nekaj teh je prevedenih v tuje jezike. Zanj je značilna predvsem eksistencialna in družbeno-zgodovinska problematika modernega časa.

Terminologija

V članku se pojavijo naslednji strokovni izrazi: ethos – značaj petdelna Freytagova piramida – drama ima dve polovici dejanj, ki se strneta v eni točki. S tem nastane piramidalna zgradba. Od uvoda se dogajanje stopnjuje proti vrhu, od koder se preobrne v katastrofo. arete – čast, krepost, vrlina; navadno ji tragični junak sledi hamartija – usodna zmota trilogija – sklop treh tragedij, ki so namenjene za eno uprizoritev V članku sta dva izraza izrednega pomena, zato je zanju potrebna širša razlaga kot za ostale. In sicer, po tipologiji Volkerja Klotza, prej omenjenega literarnega teoretika, obstajata dva tipa dramske forme: zaprta forma:

osebe: visok družbeni status, zavedajo se svojega položaja, ne reagirajo spontano ravno zaradi svoje družbene vloge, po Klotzu njihov značaj ploščat.
dejanje: je izsek iz celote, posamezne faze niso avtonomne, drama ima linearno zgradbo, usmerjena je k cilju, ki so mu vsa dejanja podložena; v ospredju je duhovna sfera (notranji premiki v človeku, spoznanja in tuhtanja), prisotna je dematerializacija
dematerializacija: je nadomestitev neposrednega odrskega prikazovanja smrti, fizičnega nasilja in brutalnih prizorov; glavni namen je, da gledalec ne preusmeri pozornosti na kruta dejanja sama, ampak še vedno sledi glavni ideji celotne drame.

Poznamo dva načina:

poročilo sla/glasnika: Preteklo dogajanje, sel/glasnik poroča o dogodku drugim osebam.
tejhoskopija: pogled z obzidja, pripoved in dogodek istočasno, ni ne pri Sofokleju ne Jovanoviću

odprta forma:

osebe: navzoči vsi stanovi, ravnajo spontano; so zmedeni, nejasni, nelogični, nekateri se pojavijo tudi samo po enkrat, zgolj zaradi ustvarjanja atmosfere; po Klotzu njihov značaj plastičen.
dejanje: ciklično oz. ponavljalno, Freytagove piramide ni, vsak prizor vsebuje že svoj konec; celota je ohlapna združitev prizorov - značilno za sodobno dramo.

Problem članka

Zaprta forma tipološko ustreza dramski formi antične tragedije. Avtorica z dokazovanjem hipoteze prične tako, da najprej pod drobnogled vzame značilnosti oseb, nato pa se posveti še dramskemu dejanju pri obeh dramah.

Dramske osebe in dejanja

Sofoklova Antigona

Pri Sofoklovi Antigoni je moč najti upoštevanje Aristotelovih šest značilnosti ethosa, ki jih je navedel v Poetiki:

a) Plemenitost: S tem je mišljena predvsem etičnost. Gre za človekovo ravnanje, ko se odloča, kaj je prav in kaj ne. Primer: Antigona se odloči, da bo spoštovala prastare, božje zakone, večne vrednote in pokopala Polinejka, čeprav bo s tem kršila Kreonovo, torej zemeljsko, prepoved, zakon. Teže svoje odločitve se zaveda in kljub tragičnosti svoje izbire to stori, brez dileme. Zato je visoko etična. Sledi svoji arete, se posluša in dela v skladu s svojo naravo, čeprav se okolica z njo ne strinja. Sofokles je Antigonino izjemnost povečal s tem, da ji je ob bok postavil po mišljenju povsem povprečno osebo, ki se konfliktu z okolico izogiba. To gledalca prisili v identifikacijo z izjemnim, tragičnim junakom, ki je sam. Te samote se junak zaveda in v svojih dejanjih izhaja le iz sebe.

b) Zmotljivost: Tragični junak se nujno zaplete v hamartijo. Zaradi napačne presoje ali trme je tragičen. Antigona je res da plemenita, vendar je tudi prenagljena. Trmasto nasprotuje Kreonu, v tej trmi pa odriva še Ismeno. Antigona se dobro zaveda svoje izločenosti, posebnosti in da stoji za svojim dejanjem, ve, da si je sama izbrala to usodo in hoče iti do konca, obenem pa trmasto vztraja in noče nikogar poslušati. Prav zaradi te značajske »napake« je bližja gledalcu. V svoj prav je tako zelo prepričana, da stori samomor zavoljo te prepričanosti.

c) Dobrota: Skozi Antigonino trmo pronica tudi očitna ljubezen do sestre, saj jo ima zelo rada, in jo hoče le zaščititi, čeprav je jezna nanjo.

d) Umestnost: Mora ustrezati določenim vedenjskim pravilom, ki izhajajo iz njenega statusa. Kot predstavnica najvišje aristokratske plasti se tako tudi vede. Ne spoštuje pa pričakovanja, da bo kot ženska v ozadju in se ne bo vtikala v državne zadeve. Na tej kršitvi sloni tudi njena hamartija.

e) Skladnost z izročilom: Oseba je veristična, torej nam podobna.

f) Doslednost: Skozi potek drame junak ostane nespremenljiv – Antigona še pred smrtjo niti za trenutek ne podvomi v svoje odločitve. Vsa ta ustreznost Aristotelovim določilom o ethosu nam pokaže, da Sofoklova Antigona na nivoju dramske osebe ustreza Klotzevi opredelitvi zaprte forme v drami. Osebe so res visokega stanu, saj je Antigonin rod rod Kadma, ki je ustanovil Tebe. Ravno zaradi zavedanja svojega položaja in javne izpostavljenosti osebe gojijo distanco do svojih dejanj, nikoli niso le posamezniki. Antigonina tragičnost se pojavi prav v tem – ona naj bi služila ostalim za zgled, a njena odločitev o pokopu brata krši javni zakon.

Jovanovićeva Antigona

Značaji nastopajo popolnoma drugače kot pri Sofoklu. So nejasni, neodločni in zmedeni. Jovanovićeva Antigona ima po Klotzu plastični značaj. Ker ni zmožna bratoma preprečiti spopada v obleganih Tebah, niha med brezupnim humorjem in zavedanjem svoje nemoči. V primerjavi s Sofoklovo Antigono je neizrazita in medla. Najbolj aktivna ženska v drami je Starka/Sfinga, ki se iz Antigone norčuje, ker le-ta še kar upa, da se bosta brata pobotala. Sfinga je ljudožerska pošast, ki se je pojavila v tragediji Kralj Ojdip. Najprej pojavi kot Starka, ki do polovice drame nima pomembnega vpliva na dogajanje, le komentira izjave drugih in deli nasvete, brez da bi jih kdo resnično upošteval, na polovici pa se prelevi v Sfingo, ki zopet sedi na mestnem obzidju (kot v Kralju Ojdipu) in mimoidočim zastavlja uganko, tokrat drugačno: »Kako naj Polinejk dobi mesto, ne da bi ga Eteoklej izgubil?«. Jovanović se s tem navezuje na Sofokleja, kajti uporabi situacijo iz predzgodbe o Antigoni, ko po Ojdipovem odhodu Polinejk in Eteoklej vladata izmenično, nakar Eteoklej prekrši dogovor in vlada dlje. Napetost med bratoma se pri Jovanoviću šele snuje, Jokasta je še živa. Antigono Sfinga poziva, naj sodeluje pri uganki in si s tem pomaga dobiti oblast, kajti po njenem si je treba eksistenco izboriti, torej je za svobodo potrebna kri, nasilje, boj, žrtve. Antigona seveda pozna odgovor na uganko (tj., da mora eden od bratov umreti, če hoče drugi vladati), a ne odgovarja, ker ve, da je naloga pošasti brezupno ponavljanje krvavih bojev in vojn, zato odgovor ni mogoč. Njeno vprašanje bo onemogočeno le, ko bodo ljudje na svet gledali s srcem. To pa v Tebah ni mogoče, ker imajo oblast v rokah moški, ki živijo z nezanimanjem za posledice svojih dejanj. Ne zanima jih mišljenje oziroma trpljenje žensk ob njih, zato bo ženska vedno poražena v takem okolišu – da bi lahko bilo drugače, bi morali moški spremeniti mišljenje, to pa ni mogoče, ker jim je zmaga najbolj pomembna. Antigona Polinejka skuša omiliti s tem, da mu prebere pesmico, ki jo je napisal v petem razredu o ljubezni, ki pravi, da je treba ljubiti bližnje vsaj petkrat na dan, a on ostane hladen. Jovanovićevi značaji ustrezajo značilnostim oseb v tipu odprte forme.